Kamniški občan (1994) - Bojan Pollak: Čeprav letos ni predvidene nobene velike vsedržavne odprave v tuja gorstva, pa kamniški alpinisti ne bodo ostali samo doma. Kvaliteto je težko dokazati samo v domačem kraju.
Če hočemo, da nas bodo doma priznali, potem se moramo dokazati tudi na tujem.
Sredi marca sta Matjaž Wiegele in Veronika Radež odšla v Severno Ameriko. Matjaž, ki je v preteklih letih prosto preplezal vrsto zelo zahtevnih smeri pri nas in v bližnji tujini, se je odločil preizkusiti tudi v plezališčih Severne Amerike. Tam bo poskusil preplezati nekaj smeri najvišjih težavnostnih stopenj in tako izpolniti pogoje za vsaj državni kategorizacijski razred.
4. maja je poletel v Indijo Tone Škarja kot vodja izvidniške odprave petih članov. Ta si bo v Sikkimu ogledala vzhodno steno Kangčendženge in tako zbrala potrebne podatke za načrtovano slovensko alpinistično odpravo. Poleg Škarje so v tej odpravi še: Marko Čar iz A O Žiri, Vanja Furlan iz AO Železničar, Davo Karničar iz AO Jezersko in Uroš Rupar iz AO Škofja Loka. Poleg ogledovanja ima ta odprava tudi namen povzpeti se z ledenika Zebu na 6.849 m visoki Siniolču in z njegovega vrha izvesti tudi prvi spust na deski (snow board). To so dokaj ambiciozni cilji, posebej še, ker naj bi celotna odprava trajala komaj dober mesec dni, saj naj bi se vrnila že 9. junija.
9. maja je odšla v Nepal letošnja ekipa petih slovenskih inštruktorjev poučevat v šolo za nepalske gorske vodnike. Tako bo nadaljevala nekdaj formalno jugoslovansko, v resnici pa vseskozi predvsem slovensko tehnično pomoč tej gorati in zelo revni deželi. Na poti bo sedem tednov in naj bi novi generaciji tečajnikov dala osnovno alpinistično in vodniško znanje. Iz Kamnika sta dva udeleženca, ki sta oba alpinistična inštruktorja, gorska reševalca in gorska vodnika: Janez Benkovič in Bojan Pollak, ki je istočasno tudi vodja inštruktorske ekipe in tečaja.
Tudi drugi imajo za naprej velike načrte: Cene Berčič in Cene Griljc se nameravata letos v pomonsumskem obdobju, predvidoma v začetku oktobra, udeležiti odprave v področje 7406 m visokega Ganeša v nepalski Himalaji. Odpravo bo vodil Stane Belak, ki tudi stanuje v Kamniku, je pa član AO Ljubljana Matica. Poleg teh treh se je bosta udeleži la še Dare Alič iz AO Ljubljana Matica in Emil Tratnik iz AO Idrija, ki pa je svojo alpinistično kariero začel v A O Kamnik. Belak je že v Nepalu, kjer si ogleduje najboljše možnosti za vzpon.
Tomaž Humar se pripravlja, da bo letos jeseni skupaj z Jankom Oprešnikom iz AO Impol in Gorazdom Kreslom iz A O Ljubljana Matica odšel plezat v 6856 m visoki Ama Dablam v Kumbuju, južno od Mount Everesta. V načrtu naj bi bil vzpon po severozahodni steni. Vrh sicer ni zelo visok, vendar je stena, po kateri nameravajo plezati, izredno zahtevna.
Klemen Mali, ki je novi načelnik AO Kamnik, pa skupaj z Zvonetom Požgajem iz AO Železničar v letošnjem juliju in avgustu načrtuje obisk kanadskih plezališč in gora, predvsem področja Mount Robson (3956 m), kjer imajo Slovenci tudi že prvenstveno smer. Tam bi rada preplezala še kakšno prvenstveno smer, predvsem pa spoznala tuje gore.
Marko Prezelj, trenutno zagotovo najboljši kamniški alpinist, se pripravlja, da bi skupaj z Andrejem Štremfljem, s katerim sta v Himalaji dosegla že vrhunske dosežke (prvenstveni smeri v Kangčendžengi in Melungtseju), šel plezat v Čo Oju in Šišo Pangmo. Obe gori sta mu že poznani. Na Čo Oju je Prezelj namreč že bil skupaj s tovarišem iz alpinističnega odseka, Radom Nadvešnikom, ko sta sodelovala v uspešni slovenski odpravi, ki je jeseni 1988 »odkrila« severno steno in v njej preplezala novo smer. Na Šiši Pangmi pa je imel smolo, ker je zbolel soplezalec in je zato vzpon na vrh po prvenstveni smeri odpadel.
Torej imajo kamniški alpinisti v izvajanju in načrtih kar nekaj ambicioznih projektov. Tako jim lahko zaželimo uspeh, predvsem pa, da bi premagali prvo in največjo oviro — pomanjkanje denarja, saj so za plezanje dobro usposobljeni.
OBISK MEDVEDJE JAME
V prejšnji številki napovedan izlet v Medvedjo jamo je tudi dejansko bil. Ob napovedani uri se nas je na dogovorjenem kraju zbralo 12 in točno ob 7.00 se je začel vzpon. Vreme je bilo primerno, nekaj časa sončno, nekaj časa tudi oblačno, tako da ni bilo preveč vroče. Pri novi lovski koči se nam je pridružil še en izletnik, tako da nas je nato do same jame prišlo 13.
Pred vhodom v jamo je bilo še za dober meter snega, ki pa ni predstavljal nobene ovire. Po daljšem počitku, »privezanju duše «, in obveznem fotografiranju, smo se tudi vpisali v vpisno knjigo, ki je v novi skrinjici.
Vračali smo se po drugi poti. Prečili smo južna pobočja Košutne. Tam smo videli tudi zanimivo votlino, ki jo gamsi uporabljajo kot »hotel«. Ustavili smo se tudi pod Dedcem, nato pa spustili na označeno pot, ki nas je pripeljala nazaj na izhodišče.
Torej nas je bilo vseh skupaj 13. Po vraževerju nesrečna številka, ki pa je bila tokrat srečna. Zaradi snega sicer nismo šli čez opuščeno planino Ovčarijo, pa tudi na Košutno se nismo povzpeli, zato pa smo poleg jame, ki so si jo lahko vsi detajlno ogledali, srečali tudi dve srni, štiri gamse in tri ruševce, o klopih pa ni nobenih poročil.
Bojan Pollak
Kamniški občan, 12. maj 1994