Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prišla iz radovednosti, ostala (tudi) zaradi naših gora

Iz njene prve planinske izkaznice

ponedeljek, 31. oktober 2011, ob 05:30, Franci Savenc, ogledov: 2879

Mojca Luštrek - intervju: Dr. Margaret Davis že 40 let v Sloveniji

Kot študentka angleščine na ljubljanski filozofski fakulteti v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sem imela opraviti z gospo, ki je bila videti in slišati zelo angleška. Margaret Davis. Nikoli je nisem slišala spregovoriti slovensko. Čez leta sem na poletnem seminarju slovenskega jezika, posvečenem tudi prevajanju v angleščino in iz nje, klepetala s svojim nekdanjim profesorjem Stankom Klinarjem; pridružila se nama je gospa Davisova in me prav očarala s svojo slovenščino. Samo glasovne značilnosti njenega maternega jezika so jo izdajale, sicer pa je govorila tekoče in se je izražala zelo lepo in spretno. Takrat še nisem planinarila in spet je minilo precej let, da sva se s Klinarjem znova srečala zaradi hribov. Šele tedaj sem izvedela, kakšna navdušena planinka in »Slovenka« je ta Angležinja. Pa ne le to: precej besedil o naših gorah je prevedla v angleščino in jih tako približala tujim obiskovalcem. Pred kratkim je izšel njen najnovejši prevod: The Soča Valley – Mountain-biking Guide. Z njo sem se pogovarjala za spletišče Gore-ljudje.net.

G-L: Ali se po 40 letih bivanja med nami ob vprašanju, kako ste se znašli v Sloveniji, takoj zaveste, da ga je mogoče razumeti na dva načina: kako vas je zaneslo sem in kako ste se tukaj izkazali, vživeli, skratka »obnesli«? Čeprav ste jezikoslovka, sta to vendarle odtenka, ki se ju ni mogoče samo naučiti, ampak se je treba v jezik kar precej vživeti, da ju zares začutite. Mislite slovensko?

M. D.: Najprej sem se domislila prvega pomena, ki ga navajate, potem tudi drugega pomena – pa saj ste ga jasno razložili. Besedne igre so v angleščini cenjene; lepo je, da se seznanimo z njimi tudi v kakem drugem jeziku. Vprašanje »Mislite slovensko?« pa zadeva več segmentov, ne da se odgovoriti zgolj z da ali ne. Morda smem reči, da mislim slovensko tedaj, ko pri običajnem (po)govoru zavestno ne prevajam, in ne morete si misliti, kako sem bila ponosna, ko sem – tega bo že precej let – začela celo sanjati po slovensko. Res je seveda, da sta si slovenska in angleška miselnost v temelju zelo različni. Ne morem trditi, da lahko napišem kako slovensko besedilo, ki bo stoodstotno slovensko po vsebini in slogu. Pa tudi nekateri slovenski prevodi tipičnih angleških besedil – ne glede na to, da te prevode napravijo domači govorci slovenščine – se mi zdijo neslovenski.

G-L: In kaj vas je torej prineslo sem?

M. D.: Na kratko rečeno, na takratnem Oddelku za germanske jezike na Filozofski fakulteti v Ljubljani sem dobila službo kot lektorica za angleški jezik (to mesto je bilo razpisano v Angliji v okviru Britanskega sveta), angleščino sem začela poučevati oktobra 1971. Gre pa še za globlji razlog. Že v najstniških letih sta me začeli zanimati Srednja in Vzhodna Evropa. Zanimalo me je tudi vprašanje, kako nekdo, ki veruje v Jezusa Kristusa in se ravna po njegovem nauku, dejansko živi pod komunističnim režimom. Preden sem prišla v Slovenijo, sem dve leti poučevala angleščino na univerzi v Bukarešti, tudi to mesto je razpisal Britanski svet. Taka službena mesta je bilo pravzaprav mogoče dobiti kjerkoli v tem koncu Evrope in sprva sem nameravala, menjaje službo, obkrožiti več teh dežel.

G-L:  Da ste se dobro vživeli, pravzaprav dokazuje že to, da ste med nami »zdržali« kar 40 let. Kdo ima za to večje zasluge: smo tako sijajni mi in naše gore ali ste tako vzdržljivi vi?

M. D.: Obe plati sta odigrali svojo vlogo. Že zgodaj sem se zaljubila v Slovenijo, tako zaradi naravnih lepot kot zaradi domačinov. (Ne bi si mogla želeti boljših prijateljev kjerkoli na svetu.) Seveda pa ni bilo tako preprosto ostati tukaj, posebej za časa Jugoslavije, potem ko je potekla moja pogodba z Britanskim svetom. Za dolga leta sem se posvetila študiju, službo pa sem dobila na drugih fakultetah, kjer sem poučevala tehnično angleščino.

G-L: Tudi izkazali ste se kar precej: najprej s študijem in pedagoškim delom, potem pa še s prevajanjem in pisanjem. Naše bralce bo seveda najbolj zanimala planinska tematika.

M. D.: Zdaj ko sem v pokoju, me posebno veseli prevajanje (iz slovenščine v angleščino). Zame je to »poustvarjanje«, in zdaj imam dovolj časa za knjige in sploh daljša besedila. Na začetku pa je bilo zame zelo poučno sodelovanje s Stankom Klinarjem pri knjigi Treasures of Slovenia, Matjaž Kmecl, Ljubljana 1981 (2. izdaja Treasure Chest of Slovenia, 1987). Naj dodam nekaj novejših knjig: Triglavski narodni park (slovensko, angleško, nemško in italijansko besedilo), Janez Bizjak in Stane Klemenc, Ljubljana 1994; Mountaineering in Slovenia, Tine Mihelič, Ljubljana 2003; Military Mountaineering Skills, Miha Kuhar, Ljubljana 2005; The Alps – a Bird's-Eye View, Matevž Lenarčič in Janez Bizjak, Nazarje 2009; The Soča Valley – Mountain-biking Guide, Leon Leban, Ljubljana 2011. Všeč so mi tudi zgodovinske téme, na primer Commentarium ob 450-letnici izida prve slovenske knjige – faksimile prvih slovenskih knjig (slovensko, nemško in angleško besedilo), Matjaž Kmecl in Martin Žnidaršič, Ljubljana 2000. Občasno prevajam za Pokrajinski muzej Celje – večinoma spremne tekste za razstave. Manjša publikacija je Stari grad Celje, Celje 2006.

G-L:  So imeli naši hribi odločilno vlogo pri tem, da ste postali »Slovenka«? Kam najraje zahajate in zakaj – za zdravje ali za dušo? Imate svoj najljubši hrib, svojo najljubšo goro, planino?

M. D.: Na prvo vprašanje lahko čisto kratko rečem »Da!« Dobro se počutim, kamorkoli že grem. Hvaležna sem, da mi zdravje že od nekdaj dobro služi, planinstvo pa, seveda, k temu še pripomore. Hribi imajo blagodejen učinek v vseh pogledih, še posebej če človek zna ceniti Božjo ustvarjalno moč. Vsa ta leta sem se osredotočala na različne predele, enega za drugim, tako da ko sem se pošteno seznanila z enim, sem prešla k drugemu. Seveda pa so Julijske Alpe prav poseben magnet.

G-L:  Kakšni hribolazci se vam zdimo Slovenci? Hodite v hribe sami ali z družbo?

M. D.: Ah, to je pestra druščina. V celoti gledano lahko rečem, da so moja doživetja s planinci pozitivna. Na moč cenim alpiniste, ki so pripravljeni voditi ture. Kljub svarilom in pomislekom nekaterih grem velikokrat sama v hribe. Prav gotovo jih kot samotarka spoznavam bolje, kot če bi se zmeraj držala družbe. Ko človek hodi sam, doživlja globlje in popolneje, odgovarja pa seveda sam za svojo varnost. Po drugi strani kajpak zelo cenim družbo na zahtevnih turah, prijatelje pa zaradi ljubega prijateljstva.

G-L:  Ste doma tudi hodili v hribe? V zgodovini gorništva in alpinizma se blešči precej imen vaših rojakov. Bi rekli, da ste Angleži planinski narod?

M. D.: Preden sem odšla zdoma, sem hodila na pohode v Peak District v Derbyshiru – to ni posebej daleč od Manchestra, kjer sem bila doma – pa tudi v Lake District v Cumbrii, moj najljubši kotiček Anglije. Vse to pa je skromnih dimenzij v primeri s slovenskimi Alpami. Lahko rečem, da sem že od otroških let močno ljubila naravo.
Britanski alpinisti so res veliko dosegli, toda glede na odstotek prebivalstva, ki se ukvarja z alpinizmom, ne bi rekla, da so Britanci planinski narod – v primeri s Slovenci. Slovenija je v tem pogledu pravi naravni dar za narod.

G-L:  Ali trenutno prevajate ali pišete kako hribovsko besedilo?

M. D.: S Stankom Klinarjem pripravljava angleški prevod knjige Slovenske stene, ki sta jo napisala Tine Mihelič in Rudi Zaman. On ima levji delež, ker prevaja in prireja besedilo za tujce, jaz v glavnem lektoriram.

G-L:  Radi berete knjige s tako tematiko? Berete v slovenščini ali angleščini?

M. D.: Prav gotovo! Prebiram in prelistavam lep kupček neleposlovnih knjig; sem spadajo planinski spisi, potopisi in druge téme, ki me zanimajo. Zahajam kar v tri javne knjižnice. Berem v obeh jezikih – kar mi pač pride pod roke – da je le vredno branja. Čudovito je, da imajo slovenske knjižnice tako lepo število angleških knjig (recimo o vrtnarjenju, slikarstvu, fotografiranju).

G-L:  Kod ste se kaj potepali zadnje čase? Na kateri hrib se boste podali prvi prosti dan, ko bo lepo vreme?

M. D.: Letošnja sezona nosi prav poseben pečat. Ker imam rada živali (četudi trenutno nimam nobene), popazim tu pa tam na pse svojih prijateljev, ko le-ti kam odpotujejo. Že od meseca junija je pri meni dobrodušna, rahlo okrogla labradorka, ki mi jo je zaupala neka ameriška družina, ki se vrne januarja 2012. Poletna vročina ji ni dobro dela, v glavnem je poležavala. Toda v izjemno lepem septembrskem vremenu sva se podili po bližnjih hribčkih (okrog Medvod) – in zdaj se že srčno spuščava v strmali pravih gora, recimo na Jenkovo planino in Goli vrh, Kofce in Veliki vrh ter Lipanco in Debelo peč – torej v enem mesecu v Kamniške Alpe, Karavanke in Julijske Alpe. Pa ne gre za kako dolgoročno načrtovanje, ponavadi se zvečer odločim, kam jo bova zjutraj mahnili.

G-L: Za slovensko planinko seveda ne potrebujete posebnega pečata. Pa ste Slovenka tudi »uradno«?

M. D.: Dvojno državljanstvo mi ni bilo omogočeno; posebno zaradi svojih sorodnikov v Angliji se ne bi želela odpovedati britanskemu državljanstvu. Hvaležna pa sem za stalno bivanje (od leta 1996), kar prinaša dovolj ugodnosti. Že dolgo se čutim ukoreninjeno v Sloveniji, zato pričakujem, da bom še naprej ostala v svoji drugi domovini.
Moje gorske dejavnosti so postale bolj skromne – v prejšnjih letih mi je uspelo narediti zimske vzpone, turne smuke, vzpeti se na tri štiritisočake in preplezati lažje smeri (tudi trikrat čez triglavsko severno steno). Vsa leta pa zelo cenim svoje slovenske prijatelje, kolege, znance in ob tej priložnosti se jim iz srca zahvaljujem za mnoga lepa doživetja.

Mojca Luštrek 

eXTReMe Tracker