Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Za pohodnike in turnosmučarske navdušence

petek, 28. oktober 2011, ob 05:29, Boris Kumer, ogledov: 1825

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Neka na videz nepomembna vzpetina, ki s svojo ladijskemu kljunu podobno postavo štrli iz osrednjega grebena Karavank na sever, daleč nad Podrožco, ...

... nad severni ustji obeh karavanških predorov, cestnega in železniškega, postane, ogrnjena s snežno odejo, priljubljen in zaradi svoje lege in pristopnosti oblegan cilj turnosmučarskih navdušencev, tudi tistih, ki se ne uvrščajo prav med najbolj izurjene.

Svoje dni je bil ta prijazno zaobljeni vrh dostopen le s koroške (avstrijske) strani, kajti državne meje se tam zgoraj, med Dovško Babo, Hruškim vrhom in Klekom (Petelinom), uradno ni smelo prestopati, čeprav sedlo Rožca, raztegnjeno med Klekom in Hruškim vrhom, že od nekdaj velja za enega najlažjih prehodov z Gorenjske na Koroško (in seveda obratno). Zdaj z mejo ni več nikakršnih težav, zato ob že od daleč vidnem križu z vpisno knjigo na razgledni glavi Koprivnjaka (Frauenkogel, 1754 m) vse pogosteje srečujemo tudi pohodnike in smučarje z gorenjske strani.

Zaobljenec nad Podroško Bistrico

Tam zgoraj, na Kleku, Rožci, Hruškem vrhu in Babi, torej ni več (administrativne) meje in nikakršnih prekrškov v zvezi z njo, vendar še vedno velja, da je Koprivnjak bolj ljubezniv do svojih severnih obiskovalcev. Iz Podrožce (Rosenbach) se na našo zaobljeno goro le vzpnemo in se z nje k izhodišču tudi le spustimo, še lepše pa je v s snegom obdarjenih časih, ko se skozi Medji dol tja do elektrarne tik ob karavanških "luknjah" pridričamo na smučeh. Če pa začnemo na jugu, v Plavškem Rovtu nad Jesenicami ali pa na Dovjem, nas čaka najprej vzpon na karavanški greben, bodisi na sedlo Rožca, na Hruški vrh ali celo na Babo, in od tam sicer nenaporno, vendar zamudno sestopanje in prečenje po obširnih pašnikih Planine Rožce do našega cilja pri križu na vrhu. Kadar je dovolj snega in so razmere ugodne, smučarji tja kar zdrsimo, zato pa nas, gorenjske prihajače z juga, čaka prav toliko višinskih metrov, kot smo si jih prismučali do križa na vrhu Koprivnjaka, vzpenjanja nazaj na karavanški greben ali na Rožco ali pod Hruški vrh in Babo, od tam pa potem po željah in smučarskih sposobnostih navzdol na Hruško planino ali na Ravne, kadar pa je seveda dovolj snega, celo na Dovje.

Kdor bo stopil h Koprivnjaku na obisk s severa, bo začel svoje potovanje v Podrožci in se bo podal po gozdni cesti, zaprti za javni promet, v Medji dol in po njej v zatrep doline, v kotlu podoben zatrep Planine Rožce, ki jo na jugu kot visoko obzidje oklepajo prepadne in krušljive stene Kleka (Petelina) ter blaga, smučarskim srcem naklonjena pobočja Rožce in Hruškega vrha. Le greben na zahod, na Babo, zna v slabih snežnih razmerah, razbit, kot je, pokazati zobe. Zato vsakršna previdnost ne bo odveč.

Z juga prihajamo na Koprivnjak tako, kot če gremo na Klek, Rožco, Hruški vrh ali Babo. Vsa naša izhodišča so na Jesenicah ali na Dovjem. V kopnih časih nas prevozne gozdne ceste pripeljejo z Jesenic visoko nad Pavški Rovt, pod Jeseniško ali Hruško planino, ali pa z Dovjega na Ravne. Kadar pa tam okrog leži sneg, že spodaj nataknemo smuči in se spopademo z več kot tisoč višinskimi metri do vseh naših ciljev okrog Koprivnjaka. Navzgor v potu obraza, navzdol pa prešerno in povprek, po širnih strmalih pod grebenom in po prostranih pašnikih tam spodaj.

Severni pristopnik na Koprivnjak bo seveda deležen veličastnih razgledov na mogočno obzorje vzhodnega kraka Alp, na Visoke Ture s tritisočaki Grossglocknerjem, Ankoglom in Hochalmspitze tam daleč na obzorju, razkošja vseh Julijcev na jugu ter Dolomitov in Karnijcev na zahodu, ki so ves čas vzpona spremljale južnega pristopnika, pa se bo nagledal le, če bo splezal na rob karavanškega grebena, na že tolikokrat omenjene Klek, Rožco, Hruški vrh ali Babo.


Dobro je vedeti

Vse označene poti in uhojene lovske ter pastirske stezice na Koprivnjak s koroške in gorenjske strani so v kopnih razmerah nezahtevne, vendar lahko (odvisno od izhodišča) tudi zelo dolge in naporne. Drugačne pa so razmere, ko so Karavanke zasnežene. Takrat moramo vzeti pot pod noge že globoko v dolini, naj bo na koroški ali na gorenjski strani. V svežem in globokem snegu so plazovom izpostavljena predvsem južna pobočja med Hruškim vrhom in Babo, vendar moramo biti tudi na severni strani previdni, zahodni greben s Koprivnjaka na Babo pa velja prepustiti le gorniškim mojstrom. Planinskih koč tukaj ni, v času paše skromno gostoljubje ponujajo planšarije na Dovški Rožci in Jeseniški planini na gorenjski ter na planini Rožci na koroški strani. Preden greste na pot, poglejte v knjigi Stanka Klinarja 55 krat Karavanke (PZS, 2005) in Klemena Janše Karavanke (PZS, 2010) ter na zemljevid Julijske Alpe - vzhodni in zahodni del 1:50.000.


Mitja Košir

eXTReMe Tracker