Janez Kavar: Obiskovalce Zelenice že nekaj časa prijazno sprejema nova planinska koča. Z mnogo truda in prizadevanj jo je ob ostankih 1999. leta pogorelega Doma na Zelenici postavilo Planinsko društvo Tržič, ob pomoči Občine Tržič in redkih donatorjev.
Za Gorniški učni center Zelenica, ki bo imel prostore v zeleniški planinski koči, je društvu in občini uspelo pridobiti tudi sredstva EU. Kmalu bo nova zeleniška lepotica, tretja v vrsti doslej žalostnih zgodb pribežališč zeleniških poletnih in smučarskih zaljubljencev, tudi uradno odprta. Že zdaj pa vas nova koča prijazno sprejme in ob točilni mizi pozdravi vpadljiv napis »Fricov kot«.
Kdo je bil zeleniški Fric?
»Fricov kot« nove zeleniške koče je poimenovan po nekdanjem ljubeljskem baronu Fritzu Bornu. V jubilejni številki Planinskega vestnika, številka 10, letnik 1968, posvečeni 60-letnici PD Tržič, na strani 470 lahko preberemo:
Da bi se planinstvo v Tržiču še bolj razmahnilo, je društvo pridno markiralo pota in gradilo nova. Tako je bila v tem času zgrajena pot po severni steni Košute na Veliki vrh. Lastnik tega zemljišča Fritz Born je gradnjo najprej dovolil. Ko pa je bila ta dograjena, je pričel oporekati izdanemu dovoljenju in dal celo razstreliti del poti, tako da je postala neprehodna. Postavil je lovske čuvaje, ki so branili turistom vstop v ta predel. Pričela se je pravda med tujim veleposestnikom in slovenskim planinskim društvom. Born je tožil podružnico zaradi motenja posesti, društvo pa njega zaradi napravljene škode. V vseh treh stopnjah je Born pravdo izgubil in moral na svoje stroške popraviti pot. Obnoviti je moral tudi markacije in tablice. Da je društvo pravdo dobilo, je bila velika zasluga znanega planinca in advokata dr. J. C. Oblaka. Tedaj je pričel Born tožiti tudi advokata, češ da je žalil spomin njegovega očeta, ker je trdil, da je kot veleposestnik dobil to zemljo od kmetov z zvijačo in pod pritiskom. Ker je dr. Oblak tudi to dokazal, je Born izgubil še to pravdo. Sicer pa ni Born nagajal samo na tej poti. Tožaril se je tudi za pot preko prevala na Begunjščico in ravno tako za pot na Zelenico.
O lastniku imena, po katerem je poimenovan najbolj priljubljen kot v koči na Zelenici, je na strani 26 tudi zapis v knjigi o zgodovini tržiškega smučanja »75 let smučarskega športa v Tržiču« (Smučarski klub Tržič, 1998):
Po odprtju koče je prišlo med lastniki koče in baronom Bornom (Fritz Born, op. a.) z Ljubelja do sporov. Born je očital smučarjem plašenje divjadi v njegovem lovskem revirju. Spor je leta 1932 dobil sodni epilog z izrekom sodbe na kraju samem, na Zelenici. Smučarje je v sodnem epilogu zastopal dr. Aleš Stanovnik iz Kranja. Ko so se vsi prisotni na sodnem procesu s sodnikom vred vzpenjali proti Zelenici, jih je tik pod sedlom pozdravil trop gamsov z malimi kozliči, kot v posmeh Bornovim trditvam. Pašno skupnost Smokuč je prišel na Zelenico zastopat osemdesetletni smokuški očanec kar z Dobrče, kjer je bil tisto leto pastir. Primahal jo je peš, prek planine Preval in čez Begunjščico. Tik pred začetkom sojenja je vpričo sodnika in Borna vprašal smučarje: "Fantje, kje moram reči, da gre meja?" Born je tožbo izgubil.
Nesporno je, da so se graditelji nove zeleniške koče, predvsem PD Tržič, med gradnjo ubadali z velikimi, včasih skoraj nerešljivimi finančnimi problemi. Vsaka pomoč pri gradnji je bila dragocena in v donacijo za kočo so se vključili tudi potomci Fritza Borna z njegovo nečakinjo gospo Ortnerjevo na čelu. Donacija Bornovih je najbrž prišla iz kapitala denacionalizacije obsežnih gozdov pod Košuto, kjer z novimi-starimi lastniki naravovarstveniki v vseh primerih nismo najbolj zadovoljni: primer planina Dolga njiva!
Ne glede na težave graditeljev in darežljivih Bornovih, pa se vseeno postavlja častno vprašanje – si je Fric (Fritz Born) svoj kot na Zelenici res zaslužil, predvsem obeležen na tako vpadljiv in časten način? Si lahko zamislimo težave, prave boje z baronom Fritzom Bornom, ki so jih morali bojevati za planinske in smučarske pravice nekdanji odborniki SPD Tržič, v tistih letih pod predsedovanjem Albina Lajovica in Josipa Polaka. Se z denarjem – donacijo lahko kupi prav vse, tudi povsem drugačna podoba zeleniškega Frica in potlačena čast domačega planinskega društva? O tem bi se morali vprašati nasledniki podružnice SPD Tržič, torej sedanje vodstvo PD Tržič s svojim gradbenim odborom za kočo na Zelenici. Ne nazadnje, gre za nacionalni ponos in čast, bi se o primeru morala izreči tudi sedanja slovenska planinska organizacija, če ne kar njeno častno razsodišče.
Poimenovanje »Fricovega kota« v koči na Zelenici resda lahko obrnemo tudi v drugo smer. Recimo, da je donacija Bornovih za novo kočo, nekakšen »odpustek« tržiškim planincem in smučarjem za težave, ki jim jih je povzročal stric Fric. Zagotovo jim gre za pomoč zahvala z opombo nekje na ali v koči, lahko tudi prav v obravnavanem kotu. Vendar s skromnejšim pomnikom s kakršnim se ob podobnih primerih navadno obeležijo dobrotniki.
V pogoreli zeleniški koči je bil za nekdanjo krušno pečjo »Tinčkov kot«, v spomin na enega izmed smučarskih kraljev Zelenice Tineta Muleja. Koliko sledi so Zelenici zapustili še Frenk Čarman, oskrbnik prve »Jocifove« smučarske koče na Zelenici in prvi jugoslovanski prvak v slalomu leta 1933. Ali pa morda tržiška smučarska legenda Janez Štefe – Zavrotar, partizan s pištolo za pasom na skakalni tekmi januarja 1945 v Cerknem. Pa avtor ponarodele pesmi o Zelenici, alpinist Marjan Perko. Plejada tržiških smučarjev – bratje Lukanc, Kermelji, Križaji, do Bojana Križaja in Andreja Jermana, ki sta v svetovna asa zrasla na Zelenici. Nenazadnje tudi lepega čeveljca na Zelenici skoraj ni več, niti ne več ponosnih kozorogov, nekdanjih kraljev zeleniških melišč. Morda bi si vsi našteti, pa nemara še kdo, bolj zaslužili svoj kot v zeleniški koči, kot zgolj z denarjem kupljeni napis z imenom. Če nam je Slovencem vendarle še kaj do časti, v teh časih pa še sploh?
Janez Kavar