Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Trebuša


 



Najgloblje je urezan Gačnik.
(Pogled s Skopice)


Restavrirana kašča V Brdu


Le domov sem jih skočil pozdravit.


V Trenti nad Pršjakom.


Pršjaška domačija


Pršjaški "gank".


Ozaljšana pršjaška kašča.


Pogled na Stador in Kobilco iznad
Pršjaka. Kmetiji sta Renko in
Podkobilca.


Za grapo


Tudi iz Trebuše nam seže pogled
na "tavelike" (Rodica).


Krn, Batognica in Vrh nad peski.


Mahavšček, Tolminski kuk,
Tolminski migavec, ...


Podkobilški most danes.


Karel Destovnik Kajuh: Materi
padlega partizana
.

Vedno se muzam, ko naletim na »taljanske« toponime, ki so jih v naglici okupiranja raztrosili po Primorski in še kje. Na obcestnem kamnu stare ceste, ki so jo proti Mrzli Rupi gradili (30. leta 20. stol.) kot podaljšek Avstro-Ogrske iz Dolenje Trebuše preko prevala Drnulk do Čepovana (1. sv. vojna), so preprosto napisali: Rupa fredda, 7,5 km. Dobro, da so boljši gradbinci kot prevajalci, saj njihove ceste marsikje brezhibno »stojijo« še danes.


Da se boste znašli takoj. (Vir: GURS;
Izris zemljevida: Rafael Bizjak in
Jaka Modic)

Arhiv: Iskanje Prekmandlca

Arhiv: Potepuški ostružki

četrtek, 27. oktober 2011, ob 05:30, Anka Rudolf, ogledov: 8227

V Trebuši še topla jesen, čez Bukov vrh, Zelen rob in Poldanovec pa se zlivajo ledene megle.Iskanje Prekmandlca: Ko Keltika na levi že pusti nad seboj šebreljskega sv. Ivana in Divje babe, ter cesto, ki tja gor zavije na Stopniku, je naslednji možni izstop iz grape Trebuša.

Včasih po Slovenijo križarimo tudi po tanjših prometnih žilah. Taka kot je naša Keltika nas nehote ustavi, onemogoči nam strašno brzenje. Res je, da cilj dosežemo kasneje, je pa pot večje doživetje. Mimogrede levo in desno zaznamo več podrobnosti. Ravnokar so se z bregov pričeli ulivati slapovi zlata in škrlata. Ob takih prizorih si želim, naj popotovanje traja čim dlje.

Jesenski slapovi zlata in škrlata.

V s prostorom ne preveč radodarni dolini Idrijce nam pogled žal ne more uiti predaleč. Vsake toliko se poleg ceste in reke najde prostor še za kakšno njivico. Levo in desno, če smo dovolj pozorni, zaznamo tanke in mogoče kje tudi malce širše špranje, ki se zajedajo v nedra pobočij ob reki. Ko na levi že pustimo nad seboj šebreljskega sv. Ivana in Divje babe, ter cesto, ki tja gor zavije na Stopniku, je naslednji možni izstop Dolenja Trebuša. Kar korajžno zavijmo na levo (desno, če prihajamo iz Tolmina), ne bo nam žal, tu se začenja svet Trebuše, eden najlepših, kar jih poznam.
Dolenja Trebuša in eden izmed njenih stražarjev Kuk.Cerkev sv. Jakoba v Dolenji Trebuši.Naj kar na začetku opravimo z ugibanjem o izvoru imena – več možnosti je – a tako domače mi je tisto o izgubljenih treh telicah (tri buše). Sam kraj je razdeljen na dva dela, Dolenjo in Gorenjo Trebušo (na Srednjo se je malo pozabilo). Umeščen je v porečju treh voda, Idrijce, Hotenjke in Trebuščice, ki se tu srečajo. Trebuščica se v večjo zaleti celo proti njenemu toku in jo, revico, precej iztiri. V nadaljevanju jo kar nekaj časa nosi v desno, preden spet uravna svoj tok mimo Kosmačeve Bukovice proti Sv. Luciji (Most na Soči). In če se vanjo zapodita dve reki, to pomeni dve dolini in seveda še najmanj en greben več.
Še na širši uravnavi prodnih nanosov ob sotočju, med Prvejkom in Kukom, se tiščijo hiše Dolenje Trebuše s cerkvijo sv. Jakoba in pokopališčem. Prva (leva) dolina je Hotenja, ki se ob Idrijskemu prelomu čez Oblakov vrh nadaljuje v Kanomljo. Tam smo se potepali nedavno. Današnje raziskovanje pa bomo posvetili desni (gledano od Idrijce). Več kot deset kilometrov dolga, je zajedena med Vojsko, Trnovski gozd in Čepovansko dolino. Od Idrijce se usmeri proti jugu. Zaključujeta jo Mrzla Rupa in Hudo polje. Vmes pa je »vsehsort«.

Brez težav vsi uzremo Idrijski prelom, ki diagonalno seka zemljevid od leve proti desni in povezuje Idrijco, dolino Hotenje, Kanomlje, Idrijo in Ljubevbč. Leva zelena dolina je Trebuša, nad njo gladki Čepovanski dol. Za hrbtom Trebuše izvirata Belca in Idrijca, ki združeni objameta ves ta hribovit svet. Gačnik je izpod Vojskega urezan najgloblje. Desno nad prelomom Utre, ... Vse to smo že prehodili skupaj.(Vir: GURS;Izris zemljevida: Rafael Bizjak)

Hiše so razložene na sončnih slemenih, pomolih, ravninicah, bregovih in redkih razširitvah ob vodi. Jedro Gorenje Trebuše je že skoraj v zatrepu, pri župnijski cerkvi sv. Frančiška Ksaverja. Dolina je bila zaradi odmaknjenosti od večjih središč v urbarje zavedena razmeroma pozno (ni pa nujno, da tudi nenaseljena). Prebivalci so se preživljali z živinorejo in gozdarstvom. V 18. stoletju sta ob vodi obratovali dve glažuti, ki sta izdelovali zelene steklenice in motno steklo. Pri njegovem pridobivanju je poraba lesa zelo velika. Ko je bila dolina izsekana, so »kuhanje« selili višje v Trnovski gozd, nazadnje v Mojsko drago. Foto arhiv Planinski vestnik (1957)Število prebivalcev se je v dvajsetem stoletju vztrajno zmanjševalo, sploh v drugi polovici, ko jim je grozilo zalitje doline in s tem selitev. Na Idrijci so načrtovali veliko hidroelektrarno. Za stometrskim jezom med Šentviško planoto in strminami Čepovanskih Vrš bi jezero segalo ob Idrijci do Želina in globoko v obe obravnavani dolini. Damoklejev meč, ki je visel nad prebivalci, je bil snet šele v novi Sloveniji. Domačin mi je na vprašanje, kako so to sploh prenašali, odgovoril: »Mirno, s strahom, nič vlaganj v hišo in nič idej o boljši prihodnosti hiše, posestva in grape. In z majčkenim upanjem ...«
Kolo razvoja je bilo malo zaustavljeno. Za nekatere stvari brez škode, za druge hvala bogu, za tretje, škoda, kot vedno in povsod. Navidez odmaknjena dolina, ob prestali preizkušnji močnejša, danes v miru živi svoje življenje, tako kot njeni stalni in občasni prebivalci. Nekje je nekoč nekdo zapisal: V to dolino smemo pripeljati le popotnike, ki ji imajo kaj dati, resnično ji ne sme nikoli več, nihče, ničesar vzeti.
Presek življenja izpred več kot sto let lahko začutimo v kmečki hiši v Krtovščah, ki je ohranjena in zaščitena v svoji takratni prvobitnosti. Na vaških prireditvah prizadevni domačini oživljajo stare običaje; oglarjenje, košnjo, senarjenje, žetev, mlačvo, ... Ogledati si je možno tudi izdelavo vodovoda. Do mnogih hiš je bila voda napeljana po doma izdelanih borovih ceveh.

 S slamo krito Krtovšče.  Dolgo se je dim kadil skozi ta vrata.  Polkrožni zapeček s klopmi v dveh nadstropjih vidimo večkrat v teh koncih (Foto Milan Rejec).  

Hiša v Krtovšč

Na prvem »randiju« z današnjo izbranko jo preprosto objemimo. Po cesti, ki so jo za namen oskrbe zaledja vojske v prvi svetovni vojni gradili Avstrijci, zavijemo proti prevalu Drnulk in Čepovanu. Nekako na sredi pobočja, proti severu se iztekajočih Govcev, sledimo levi, že italijanski proti jugu. Skoraj panoramska cesta se kobali čez grebene in skače čez grape, nanizane druga za drugo.Ostro je zarezana Avstro-Ogrska cesta pod Kobilco čez preval Drnulk. Pogled od Medveda. Mimo hiš, ki imajo v strmini vse dovolj prostora zase, se spustimo do stičišča s spodnjo – Jugoslovansko, ki teče po dnu ob reki. Seveda cesta pelje tudi naprej. Desni krak se pri spomeniku borcem NOV usmeri na Mrzlo Rupo, levi pa nad cerkvijo kar na Vojsko. Smer je poljubna, prevozno sredstvo tudi. Takle krog pa za hec naredimo tudi peš, seveda, če nas ne zapeljejo mnoga stranpotja.
Popotniku so prijazno označene največje naravne (predvsem hidrološke in geološke) znamenitosti. Vode so na svoji poti v dolino izdolble mnoge soteske, vklenile žlebove, korita, tesni, … nimam besed, da bi lahko vse te umetnine ustrezno dovolj slikovito predstavila. Tu je na ogled vse, kar vodna sila zna. Tu je na ogled tudi vse, kar je nekoč zmogel človek. Mnogo je poti (skoraj po vsaki grapi) proti Čepovanskemu dolu. Tam zadaj nekje je Sveta Gora, njeno zavetnico Marijo so verniki od nekdaj častili in se ji z ljubeznijo priporočali, zato pogosto obiskovali. Tam višje so gozdovi, ki so preživljali dobršen del življa. Tam zadaj nekje je »svet« z Gorico in Trstom.Neverjetno, ne le odcep levo, tudi v desno in najmanj za kubik vsega tega visi tam gôri v Poldanovcu. Izpod naših nog pa se proti dnu doline zajedajo grape: Bele vode, v Malnih, Kremenska grapa, … skoraj vsaka hiša ima svojo. Nekoč so poganjale mline, žage, … sigurno tudi kakšnega »norca« v kovačiji. In skoraj na koncu se pred nas kot nepremagljiva pregrada postavi Poldanovec. Pri njem smo bili zadnjič. Neverjetno, ne le odcep levo, tudi v desno in najmanj za kubik vsega tega visi tam gôri.
Svet izpod Vojskega je na videz blažji. Roka snovalca na tej strani ni le ostro zasekala, kot v Govcih, je površino tudi malo pobožala, pogladila. Vendar so v prijazno pobočje zasekani le še globlji rezi. Že stoletja se tu okrog opleta s tisto: Druga najstrašljivejša grapa v deželi Avstro-Ogrski.
 

Brdarjev slap, levo še ostanki mlina. Slap pod Brdarjem. Slap pri spodmolu. Z Mirando pri (najbrž) Slapu v zelenem kotlu (Foto E. Ferjančič). Mali kanjon, ki skriva Skriti slap.

Lahko se vanjo zakadimo kar takoj na levi. Ne bo lahko, Gačnik je po dnu za navadne pohodnike neprehoden. S pomagali gre, a ne smemo. Sama sem se tu prvič pustila zvezati in seveda namočiti. Še prej pa sem požrla velik cmok, najraje bi zbežala, zato je bila zmaga toliko večja. Nekoč spodobne poti visoko nad njim pa nam ga predstavijo z leve in desne. Te poti niso bile kar tako, tam so bili domovi: Apenak, Pstina, Prvejnski vrh … V sedemdesetih ga je (kot tudi sosednje) natančno raziskala, izmerila vse slapove in ga opisala idrijska »trojka«: Jože Čar, Rafael Podobnik in Rafael Terpin.
Pot nad Pršjakom.Kot srebrno rezilo zdrkne slap v Sopotih  in se kot  igla ostro zareže v  zelen tolmun. Pot ob sosednjem Pršjaku je za uživače. Če se pustimo izzvati vsaki stezici, ki nas popelje k vodi do prostorčkov, kjer moramo nujno ujeti nepozabne prizore, jih nujno fotografirati, se nam bo višincev nabralo za več sto. Saj veste; čim več stopnic za lepo »rit«. Pa gor, pa dol, pa … To je to! Kot srebrno rezilo, skoraj neslišno zdrkne slap v Sopotih 27 metrov globoko in se kot igla ostro zareže v zelen tolmun. Pa slapišča, pa pršišča, pa kot V vrezana struga v prelomu, … Po njem so nekoč plavili les. Visoko zgoraj pod Vojskim mu je Gačnik po rakah posojal vodo. Sodelovanje se je lovilo v grablje pod Krtom. Sosednje Mkcova, Srna, Jelenška in še katera grapa, so pravi posladki. In razumljivo, ta geološko tako pisan svet je bogat tudi v podzemlju, mnogo je jam. V dolini so kopali premog, železovo rudo, ter kremen za glažute.
Z vsem je bogata Trebuša, predvsem z delom človeških rok. Nikakor ne moremo mimo Podkobilškega mostu. Le kratek, na suho zidan lok čez korita, najkrajši kar je mogoče, in povezava bregov je bila tu.

Nek trenutek nam je za vedno ohranil Rafael Podobnik v knjigi Osojna Primorska. (Podkobilški most)

Kako bogato jim je narava plačevala trud, te obilne sadove, vidimo še danes, ko se ob zapuščeni Pršjaški (ali kateri drugi) kmetiji pogreznemo v nanose jabolk in hrušk. Skrbnost, čeprav pretekla, veje iz vsega tega. Skrbnost veje tudi iz z gnojem bogato obloženih drnuljevih dreves, katerim si priča le tu.
Dolino pahljačasto zapirajo rebra izpod Mrzle Rupe in Hudega polja. Tu so še Ipavšk pa Mali govci, pa … pod Vojsko pripeta Razazija, kjer se dogaja. Nikakor pa ne gre izpustiti kmetije V Brdu. Kraljuje nad vsem tem, varuje vhod v Gačnik in kljubuje Poldanovcu tam nasproti. In tega je še mnogo.
Ne morem si kaj, da je ne bi imela rada. Dotakne se te s svojo preprostostjo in srčnostjo. Takrat se ne čudimo več njej namenjeni toplini Kosmačevih besed v njegovih delih. In kaj ji lahko damo? En objem; okrog grebena, čez slikovito grapo, mimo zapuščenega doma, do prijaznega domačina, z ljubeznijo in spoštovanjem v srcu. Bo šlo?

Anka Vončina

Več o Trebuši med drugim najdete tudi v:
  • Trebuški zbornik, Tolminski muzej, 2004
  • Rozalija Gruden, Dolenja Trebuša nekoč, samozaložba 1997
  • Anton Ramovš, Slapovi v Sloveniji, Slovenska matica, Ljubljana 1983
  • Rafael Podobnik, Osojna Primorska, Nova Gorica, 1989, 1997
  • Rafael Terpin, Klanec do doma, Idrija, 2007

 

eXTReMe Tracker