Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Šport mladih - 7/2011

  7/2011

Iz vsebine:
ŠM
: Posodobljeni planinski dnevniki PZS
ŠM: Planinski koledarček 2011

ŠM/G-L, 28.10.11: Jure in Domen
   svetovna prvaka v težavnostnem plezanju

ŠM/G-L, 25.10.11: Pomoč - kaj je že to? - Urška Stritar

 

petek, 28. oktober 2011, ob 05:29, Franci Savenc, ogledov: 1765

Revija za šport otrok in mladine: Uvodnik, Urška Stritar - Kako z otroki ne v gore ... Pomoč - kaj je že to?

KAKO Z OTROKI NE V GORE

Bil je prvi septembrski konec tedna, nebo brez oblačka, gore so vabile obiskovalce tudi na težje zavarovane poti. Tudi naju z možem je pritegnila zahtevna stena, podor pod grebenom pa je zahteval umik in nato iskanje različice vzpona na goro.

Na križišču dveh poti sem jih zagledala: tri odrasle z dvema otrokoma, z osemletnim in šestletnim dečkoma. Mlada hribovca sta premagovala eno od najtežjih klasičnih zavarovanih poti pri nas. Bila sta ustrezno opremljena. Glavi sta varovali otroški čeladi, nosila sta plezalni pas s samovarovalnim kompletom. Precej drugačni so bili njuni spremljevalci: oblečeni le v lahka športna oblačila, z manjšimi nahrbtniki in brez ustreznih pripomočkov za takšne podvige.

Nekaj časa sem se vzpenjala za njimi. Dečka sta brez večjih težav in pritoževanj premagovala zapreke in izzive smeri. Vmes sta nekajkrat počivala, po krajših postankih pa nadaljevala s spretnim prepenjanjem na jeklenice in s plezanjem navzgor. Za varnost otrok je skrbel najmlajši med odraslimi, oba varovanca je mirno spodbujal in jima pomagal pri premagovanju težjih mest.

Končno smo pogledali skozi okno in priplezali čez steno. Po krajšem počitku je skupinica z otrokoma pospravila opremo v nahrbtnike in se začela spuščati proti prelazu. Pravzaprav so se v dolino odpravili le dečka in dva odrasla, tisti najbolj izkušen, pa je odhitel še na vrh.

Nehote sva jim sledila, saj sva imela tudi midva dovolj razgibavanja za ta dan. Priznam, de me je kar mrazilo, ko sem jih opazovala pri spustu. Daleč spredaj je hodil možakar (verjetno oče) in se ni menil za dogajanje zadaj. Za njim je hitela ženska (verjetno mama), se občasno ozirala nazaj in s pozivi: »Gremo, gremo,» je bodrila oba dečka k hitrejši hoji. Zadaj sta jo po ozki, tehnično nezahtevni, a izpostavljeni potki, mahala mlada zmagovalca zahtevne zavarovane poti. Občasno sta zaostajala, padala na zadnjo plat, skušala krajšati pot z neprimernimi bližnjicami, se ustavljala, pritoževala nad naporom in po pozivu spet sledila odraslima. Stezica pa je vodila po strmih, nezavarovanih, travnatih pobočjih, ki niso dovoljevala negotovega koraka. Že majhna napaka bi se lahko končala tragično – z zdrsom do vznožja mogočne gore.

In kaj lahko naredi nemočni opazovalec takšnega početja? Nisem se smela vmešavati v njihovo družinsko vzgojo in zato le prosila »višje sile«, da bi se vse skupaj srečno končalo. Pri tem pa sem si zastavljala mnoga vprašanja, denimo, ali se otroci resnično želijo potrjevati na najtežjih zavarovanih poteh ali to morda počenjajo zaradi odraslih? Ali niso odrasli vzor svojim potomcem, z opremljenostjo, s početjem in tudi z odnosom ? Ali ni skupni izlet otrok in staršev priložnost za kakovostno preživljanje skupnega časa in ne za izogibanje druženja drug drugim? Ali niso starši odgovorni za varnost otrok? Izlet se namreč ne konča na vrhu stene, ampak s srečno vrnitvijo v dolino. Ta zgodba bi se lahko končala na sodišču ali z večnim bremenom krivde.

Dovolj vprašanj. Vsekakor pa: NE TAKO Z OTROKI V GORE – davki in obresti so namreč previsoki za napake, malomarnost in neodgovorno ravnanje odraslih.

Urška Stritar 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker