Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V gorah Rezije: Visoka rezijanska pot

 


 

 


 

  

 

 

 

 

 

 

sreda, 26. oktober 2011, ob 05:35, Matija Turk, ogledov: 4881

Matija Turk: V sivi hlad objeta leži pred nama Rezija. Sončni žarki se prebijajo izza Skutnika in se le počasi razlivajo po pobočjih nad dolino. V spokojnem jutru ostajajo za nama vasi Na Bili, Ravanca in Solbica, ko avto premaguje še zadnje kilometre proti vasi Korito.

 

V Korito se vrača življenje, v zraku se čuti toplota in vonj starih ognjišč. Cesto od vasi dalje na debelo pokriva suho listje, ki ga z dreves otresa veter. Počasi koračiva po šumeči preprogi. Jesen! Videti jesen v Reziji, ples barv in svetlobe, ostaja še naprej le želja. Prepozna sva, listje se je posulo, sence so vse daljše in barve so postale trpke in resnobne. Proti planini Gorenje Brdo hodiva po starodavnih poteh mimo zapuščenih in že na pol podrtih hiš. V mislih vstajajo podobe daljnih dni, goli zidovi pričajo o nekih drugih, minulih časih. Mimo razpadajočih  hlevov na planini naju steza vodi k bivaku Manzano. V zavetju pod stolpom Velike Babe prvi počitek. Komaj naju za silo ogreje sonce, že vstopava v žleb za bivakom, ki vodi na sedlo Med Baban. Tu naju pozdravi sonce v vsem svojem bleščečem sijaju. Prijazno vabijo rumene planinske trate k počitku. Ležeč v travi vzvišeni cilji za trenutek izginejo, vse dokler ti žarki, gomazeč po obrazu, znova ne vzbudijo želje, da se podaš med bele, tople skale.

Visoka rezijanska pot

Na sedlu Med Baban začenjava grebensko prečenje vrhov na desni strani Rezije, ki jih med sabo povezuje Visoka rezijanska pot. Slediva obledelim rdečim trikotnikom, ki vodijo čez Vrh Žlebi in Kamen proti Vrhu Laške planje. Soška dolina in Furlanija ostajata za nama pogreznjeni v megleno morje, pred nama pa se dvigujejo vrhovi Julijcev, Karnijskih alp in Dolomitov, ponosno razkazujoč svoja marmorna obličja pod širnim nebom. Na Vrhu Laške planje kratek postanek, pogovor, beseda ali dve in potem znova na pot. Pred nama je najlepši del, grebensko prečenje proti vrhu Kanina. Pot postaja zahtevnejša, potreben je zanesljiv stop in prijem. Med spuščanjem in vzpenjanjem me preveva zadovoljsto, v rokah in nogah čutim moč. Pogosto se ustavljam in si ogledujem bližnje gore, vse znane in domače. Če pogledam navzdol med nogami vidim v Rezijo. Kako izpostavljena je na nekaterih mest Visoka rezijanska pot in kako razgledna! Je crescendo lepot, ki se stopnjuje vse proti vrhu Kanina. Bližje kot sva vrhu, nižje je sonce na zahodu. Dlje in dlje steguje svoje žarke skozi meglice, ki se čez greben Muzcev spuščajo v Rezijo. Pred nama se odigrava igra svetlobe in oblakov, priča sva prizorom, ki mejijo na pravljičnost. Vedno znova se ustavljam in segam po fotoaparatu, ne vedoč, da največjih lepot ne more zabeležiti noben filmski trak.

Nočni sestop

Na vrhu Kanina postojiva ob lesenem križu. Montaž onstran Reklanice se je že odel v barve zatona. Molče sestopava proti Vrhu Krnice. Trop kozorogov nad nama sproži kamenje, ki preko najinih glav s truščem zgrmi navzdol. Sonce tone za obzorjem, ko z večernim vetrom priletita čez greben kavki, zaokrožita in že naslednji trenutek izgineta za robom Kanina. Do Vrha Krnice je le še nekaj metrov, na nebu se prižgejo prve zvezde. Veter pridobiva na moči, pritiska mraz. Toplo se oblečeva in si pripraviva samovarovanje za spust po zavarovani plezalni poti, ki vodi na sedlo Grubja. Andrej si na glavo povezne čelno svetilko. Svojo spravim v žep. Po jeklenicah se spuščava v trdi temi. Skoraj navpično varovala izginjajo v črno globino. Tlesk vponke, vpete v jeklenico pomeni varen spust za naslednjih nekaj metrov, do naslednje jeklenice, vse dokler ne doseževa melišča ob vznožju stene. Sva blizu sedla Grubja, kjer stoji bivak Marussich. Sestopiva po melišču in
v soju zvezd začneva z iskanjem zavetišča. Naposled ga le najdeva in se v njem udobno namestiva. Prižgeva sveče in pripraviva skromno večerjo. pogovor, prekinjen z dolgimi premori in premišljevanji. Pogovor o gorah, o ljudeh, tudi o Walterju Bonattiju, ki je prav tu na Kaninu začel s prečenjem celotnih Alp na smučeh. Pred spanjem si želim ogledati še zvednato nebo. Edino znamenje življenja je lučka v jamarskem bivaku, onkraj težko prehodnih kraških podov.

Cuel Sclaf in povratek v dolino

Ob prvem svitu se čez kamnite planjave napotim pod vznožje vrha Cuel Sclaf. Po travnatem žlebu se povzpnem na ta samotni, »Slovenski vrh«, potem pa se vrnem nazaj na Visoko rezijansko pot. Na grebenu Žrdi se pase trop tolstih kozorogov. Moja prisotnost jih prav nič ne vznemirja. Andrej že čaka na vrhu. Po travnatih strmalih slediva označbam, dokler ne doseževa uhojene poti. Od tu naju pot vodi le še proti dolini. Nikamor se nama ne mudi. Privoščim si počitek. Ležeč v suhi travi opazujem med bilkami pasove meglic, ki plavajo nad grebeni na zahodu. Po dolgi vodoravni poti, ki preči strmo pobočje Žrdi, prideva do zavetišča Igor Crasso. Z vzpetine nad kočo lahko z enim pogledom zaobjameva vrhove in grebene, čez katere naju je vodila najina pot. Čez borove gozdičke, mimo opuščenih planin in obnovljenih hišic, mimo neštetih znamenj ljudske pobožnosti, križev in kipcev, hodiva s trudnimi koraki proti dolini. V Solbici naju pozdravijo zvoki citir in bunkul, ki se iz neke hiše razlegajo na cesto. Peš se odpravim po avto, Andrej pa z nahrbtnikoma počaka v vasi. Sence se iz zahoda stegujejo nad dolino in prinašajo hlad. Kanin dobiva bledo rožnato barvo. Rezijani se z avtomobili vračajo iz svojih vikendov v vasi Korito nazaj na svoje domove. Nihče se ne pelje v mojo smer. Hodim in razmišljam. V dveh dneh sem videl in doživel veliko lepega, kot verjetno marsikdo nikoli v življenju. Če bi bilo to vse, kar sem doživel, sem doživel veliko. Vesel sem, da se zavedam lepot, ki nam jih lahko dajo gore, še bolj sem vesel, da jih znam poiskati. S kakšno lahkoto bi lahko v tistih pozno oktobrskih dneh ostal doma in študiral, opral avto, pospravljal sobo, sedel pred računalnikom in zvečer gledal film. Nisem, odšel sem in zaživel.

Tekst in fotografije: Matija Turk 


Članek je bil leta 2006 pod naslovom Dva dneva v gorah Rezije objavljen v reviji Planinski vestnik št. 7.

Oznake: PV
eXTReMe Tracker