Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nenavadni kobulčki

Arhiv G-L: Gorski vrtovi 


Listi tevja zrastejo šele med cvetenjem.


Ženikelj je majhna gozdna rastlina.


Veliki zali kobulčki s Kamniškega vrha.


Zeleni križevec preži na velikem zalem kobulčku.


Kranjski zali kobulček ima majhna socvetja.


Bavarski zali kobulček najdemo tudi v Karavankah.


Alpska možina - kraljica planin.


Ovratniki iz poškrobljenih čipk, kot se spodobi za kraljice.


Ametistasta možina je doma v južni Sloveniji.


Lep šop skalne prerasti je rasel na Velikem Draškem vrhu.


Zanimivi zeleni kobulčki skalne prerasti.

četrtek, 27. oktober 2011, ob 05:30, Alenka Mihorič, ogledov: 8911

TevjeGorski vrtovi: Na planinskih poteh nas včasih presenetijo rastline nenavadnega izgleda: tisto, kar je videti kot cvet, v resnici sploh ni to.

Listi, ki dajejo videz rožice, so namreč ogrinjalo kobulčka, ki ima največkrat neopazne cvetove zgoščene v gosto socvetje. Tak izgled privabi opraševalce, ki bi posamezni cvetek zlahka prezrli.

Tevje (Hacquetia epipactis)
Najzgodnejša spomladanska kobulnica - tevjeZnačilna slovenska pomladna roža raste v gabrovih, hrastovih in bukovih gozdovih od nižin do gorskega pasu skoraj povsod po Sloveniji. Visoka je 10-20 cm. Pritlični listi, ki poženejo šele med cvetenjem, so dolgopecljati, dlanasto deljeni, s tremi ali petimi krpami. Ogrinjalo je iz velikih rumenozelenih listov, socvetje pa je živorumeno in široko od pet do deset milimetrov. Socvetje, ki skupaj z ogrinjalom deluje kot en cvet, se imenuje pacvet (psevdantij). Zgodnji botaniki, ki so delovali na našem ozemlju, so rastlino imenovali različno, dokler ni v prvi polovici 19. stoletja dobila sedanjega imena po kirurgu in raziskovalcu slovenske flore Baltazarju Hacquetu (1739-1815).

Navadni ženikelj (Sanicula europaea)
Ženikelj je ena najmanj znanih kobulnic.Tudi ta belo cvetoča roža ima najraje gozdove, cveti od maja do julija. 30-40 cm visoko steblo nosi nekaj pecljev s kobulčki. Pritlični listi so dolgopecljati in dlanasto deljeni. Deli so po robu neenakomerno nazobčani. Steblo ima en ali dva sedeča stebelna lista. Socvetje sestavlja nekaj majhnih glavičastih kobulčkov z zelo kratkopecljatimi cvetovi. Zelenkasto ogrinjalce je krajše od kobula.

Zali kobulček (rod Astrantia)
Za kobulnice tega rodu je značilno, da imajo dlanasto deljene liste, cvetove pa v enostavnih kobulih, ki jih obdajajo ogrinjalca, tako dolga ali daljša kot socvetje. Cvetovi v socvetju so pecljati, venčni listi so beli ali rdečkasti.

Veliki zali kobulček (Astrantia major)
Veliki zali kobulček cveti v različnih odtenkih.Je na pogled najbolj opazen, saj so ogrinjala socvetja navadno obarvana rdečkasto, imajo 3-5 vzdolžnih žil, ki so prečno povezane. Le kadar raste v globoki senci, je ogrinjalce bledo zelenkasto-bele barve. Cvetovi imajo suličaste, ostnato podaljšane čašne liste. Pri nas rasteta dve podvrsti velikega zalega kobulčka. Ena od njiju ima izrazito daljše liste ogrinjalca, pa tudi čašni listi posameznih cvetov so daljši. Obe podvrsti pa lahko najdemo vse do visokogorja. Ta kobulnica ima rada vlažna travišča in obronke gozdov ter pašnikov, raste pa tudi v nižini.

Kranjski zali kobulček (Astrantia carniolica)
Kranjski zali kobulček ni izbirčen glede rastišča, le vlage mora imetti vsaj nekaj.Med zalimi kobulčki najnežnejša rastlinica z drobnimi belimi socvetji, pri katerih listi ogrinjala niso daljši od pecljev posameznih cvetov. Zanj je vedel že botanik Scopoli, ki je v 18. stoletju raziskoval slovensko floro. Sprva pa so ga botaniki zamenjali z zahodnoevropskim gorskim zalim kobulčkom (Astrantia minor). Sama sem opazila veliko razliko med njima, ko sem letos obiskala francoske Alpe: njihov beli kobulček ima liste z zelo ozkimi roglji, listi našega endemita pa so široko krpati. Kranjski zali kobulček je visok 20-40 cm, srednji segment spodnjih listov sega največ do tretjine listne ploskve. Listi ogrinjala so dolgi 3-10 mm in ne presegajo kobula. Rastlino bomo opazili cveteti v drugi polovici poletja v vlažnih svetlih gozdovih, na pašnikih montanskega in subalpinskega pasu (do nekaj nad gozdno mejo) v Sloveniji. Raste na kamnitih, gruščnatih tleh, a tudi na humoznih, vlažnih tleh.

Bavarski zali kobulček (Astrantia bavarica)
Bavarski zali kobulček je prebivalec višjih leg, dobro se počuti v pasu ruševja.Ima nekoliko manjša socvetja od velikega zalega kobulčka z belimi ali zelenkastimi listi ogrinjala, ki so bolj tanki, med žilami pa ni izrazitih prečnih povezav. Čašni listi posameznih cvetov so jajčastosuličasti, topi ali z neizrazito bodico. Srednji od 3-5 delov spodnjih listov sega skoraj do dna listne ploskve. Listi ogrinjalca so dolgi 8-15 mm in razločno presegajo kobul, ki ima 10-15 mm v premeru. Drobni petštevni beli cvetovi imajo podraslo plodnico, iz katere se razvije dvodelen plod pokovec. Običajno raste višje v planinah kot predhodno opisana brata. Najdemo ga na kamnitih tratah in med ruševjem subalpinskega in alpinskega pasu naših Alp, nekaj rastišč je tudi v predalpskem svetu (Porezen, Zasavje). Je relativen endemit, ločeno raste tudi na Bavarskih hribih. Cveti v drugi polovici poletja.

Možina (rod Eryngium)
Ta rod se od drugih kobulnic loči po tem, da je bodeč, podobno kot osat. V gorskem pasu naše dežele bomo našli le eno vrsto, ki pa je pri nas čedalje redkejša.

Alpska možina (Eryngium alpinum)
Med kobulnicami je alpska možina edina ogrožena, zavarovana pa je poleg nje še rebrinčevolistna hladnikija.Do več kot pol metra visoka zelnata trajnica se imenuje tudi kraljica planin. Ima precej nenavadne ogrinjalne liste, saj so močno deljeni (nad 25 delni), lahko bi rekli tudi slikovito narezljani. Barva tega ogrinjala, ki podpira valjasto socvetje, se spreminja od srebrno-zelene do modre in skupaj z modrikastim socvetjem deluje silno dekorativno. Lepa ostane tudi posušena, zato so ljudje lepotico z izkopavanjem in presajanjem na svoje vrtove brezobzirno iztrebljali. Tako je postala zelo redka in naravovarstveniki so jo zavarovali že leta 1922. Rastišča te lepe rastline so v sredogorju med visokimi steblikami in travami predvsem v Julijcih in Karavankah. Medtem ko so pri nas rastišča nekako na gozdni meji ali pod njo, drugod v Alpah sega tudi v visokogorje. Najti jo je moč tudi na Dinarskem gorstvu. Cveti v drugi polovici poletja. Nemško govoreči rožo imenujejo 'moška zvestoba'; zakaj tako, lahko ugiba vsak sam.

Ametistasta možina (Eryngium amethystinum)
Ametistasta možina je na pogled čudovita, dotik pa je lahko zelo boleč.Poljska možina je pri nas zelo redka.Ta lepotica je še bolj bodeča kot alpska, a je precej bolj pogosta kot njena gorska sestra, čeprav ji visoko v gorah ni všeč. Pritlični listi so do dna deljeni, listna ploskev se izteza po peclju. Socvetje in zgornji deli rastline so vijoličastomodri. Ogrinjalo ima 2-7 listov, vsak ima enega do štiri pare trnov. Listi ogrinjalca imajo po tri zobce, lahko pa so tudi brez njih (poljska možina ima celorobe liste ogrinjalc). Ametistasta možina cveti od julija do septembra, raste pa na suhih, kamnitih kraških pobočjih dinarskega, predalpskega in submediteranskega območja. V Alpah jo bomo našli v dolini Soče in v Breginjskem kotu. Omenjena poljska možina (Eryngium campestre), ki je v celoti zelenkastosiva, je pri nas zelo redka, raje ima toplejše kraje. V Španiji pa se povzpne tudi višje v hribovja.

Ledeniška možina (Eryngium glacialis)
Ledeniške možine rastejo tudi 3000 m visoko, blizu snežišč in ledenikov.Pri nas te vrste ne bomo zasledili. Uspeva pa v daljni Španiji, do okoli 3000 m visoko na gorovju Sierra Nevada. Je različno visoke rasti glede na višino in rastne pogoje. Ogrinjalca so iz ozkih dolgih trdih bodičastih listov belkaste barve, socvetje pa je modro. Fotografija je izpod vrha Velete, druge najvišje celinske španske gore.

Prerast (rod Bupleurum)
Rod pri nas obsega 9 vrst, a v hribih jih je le pol, ostale pa imajo raje submediteransko nižinsko podnebje. Prerast prepoznamo po celih listih in rumenkastih cvetovih. Te rastline nimajo dlak, površina listov in stebel izgleda kot povoščena.

Skalna prerast (Bupleurum petraeum)
Travnato zeleno kobulnico zlahka prezremo. Raste tudi nad gozdno mejo.Rumeno zelena zelnata trajnica ima močno koreniko, obdano s šopom odmrlih listnih nožnic. Iz korenike poganja šop črtalastih listov in do 30 cm visokih stebel s kobulastimi socvetji. Ogrinjalo ima 3-6 črtalastih ali suličastih listov, ki podpirajo 5-15 'žarkov' s kobulčki. Ogrinjalca so zelena in imajo 5-10 nespojenih, koničasto priostrenih listov. V glavičastem socvetju so drobni rumeni cvetovi, po odcvetu pa temno rjavi pokovci. To prerast bomo videli največkrat v skalnih razpokah in na kamnitih traviščih od 1200 do 2300 m visoko na apnenčasti podlagi. Cveti julija in avgusta, na višjih legah pa še septembra. Razširjena je povsod v Južnih Alpah, pa tudi na Dinaridih. Sama sem rastlino zasledila marsikje v Kamniških Alpah, na Poreznu, Ratitovcu, Velikem Draškem vrhu, na Peci in še kje.

Zlatičnata prerast (Bupleurum ranunculoides)
Zlatična prerast pri nas ni razširjena; slika je s prelaza Col d'Izoard v Franciji.Je zelnata trajnica, ki raste na skalnatih traviščih v gorskem pasu submediteranskega pasu (Nanos, Čaven, jugozahodna Slovenija), sicer pa tudi marsikje po evropskih gorstvih na višinah od 700 do 2800 m. Ima do 40 cm visoko steblo, ki je razraslo in olistano. Korenika ima številne temno rjave ostanke listov. Pritlični listi so črtalastosuličasti, stebelni listi pri dnu razširjeni in deloma objemajo steblo. Ogrinjalo ima 2-4 liste, ki so podobni zgornjim stebelnim listom. Listi ogrinjalca so širokojajčasti, daljši od zrelega socvetja.

Dolgolistna prerast (Bupleurum longifolium)
Ta vrsta je pri nas najredkejša, rasla naj bi samo na treh krajih v Sloveniji. Ima širše liste, ki pri dnu objemajo steblo. Od junija do avgusta cveti ponekod v gorskem pasu. Listi imajo eno vzdolžno – osrednjo žilo, sicer so izrazito mrežasto žilnati, kar se lepo vidi na spodnji strani. So podolgastojajčasti, spodnji imajo širokokrilati pecelj, zgornji pa so sedeči in s srčastim dnom objemajo steblo. Kobul je 5-10 žarkast. Rastlina doseže višino 30-80 cm, premer kobulčkov je 4-10 mm, le daljši listi ogrinjalca dajejo vtis, da je socvetje večje. Sama te prerasti še nisem videla v naravi; našel pa jo je g. Peter Strgar in jo predstavil v svoji galeriji.

Srpasta prerast (Bupleurum falcatum)
Živo rumeni kobulčki popestrijo travnike planotastega sveta nad Vipavsko dolino.Na nižjih hribih jugozahodne Slovenije bomo ponekod naleteli na to okoli pol metra visoko prerast z živo rumenimi kobulčki manjše velikosti. Ima razraslo in olistano steblo, korenika je brez ostankov listov. Vsi stebelni listi so pri dnu zoženi. Listi ogrinjalca so črtalastosuličasti in ne presegajo socvetja. Pri nas imamo dve podvrsti; na eno bomo morda naleteli na Pohorju, na drugo pa na območju snežnika. Moja fotografija je z območja Čavna.

Zvezdasta prerast (Bupleurum stellatum)
Rastišča zvezdaste prerasti so v Alpah, a v naše kraje ne segajo.V Sloveniji te vrste ni. Fotografirala sem jo v Švici, na prelazu Simplon. Do 40 cm visoka rastlina je nekoliko podobna skalni prerasti, le ogrinjalca so bolj 'polna', njihovi listi so širokojajčasti in so deloma zrasli, tako da tvorijo enotno skodelico, v kateri je socvetje. Ogrinjalo tvori en ali nekaj spodaj širokih listov, ki objemajo steblo, proti vrhu pa se postopno zožijo v konico. Je endemit Alp.

Spoznali smo rastline, ki so si izborile svoj obstoj s čisto samosvojo taktiko prilagajanja, namesto z velikimi dišečimi cvetovi privabljajo žuželke tudi z barvitimi listnimi ogrinjalci, ki optično povečajo socvetja.

Alenka Mihorič
 

Literatura:

- Skoberne, P., 2007: Zavarovane rastline Slovenije, Mladinska knjiga Založba d.d., Ljubljana.
- Martinčič, A., 2007 (uredn.): Mala flora Slovenije: ključ za določanje praprotnic in semenk, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Wraber, T., 2006.: 2 × sto alpskih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana. - Jogan, N., 2001 (uredn.): Gradivo za Atlas flore Slovenije, Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju.
- Petauer, T., 1993: Leksikon rastlinskih bogastev, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.
- Moggi, G., 1990 (reprint): The Macdonald Encyclopedia of Alpine Flowers,   Macdonald&Co (Publishers) Ltd, London.
- Wraber, T., 1990.: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, Prešernova družba d.d., Ljubljana.
- Lippert, W., 1987: Alpsko cvetje, Cankarjeva založba, Ljubljana.
 

eXTReMe Tracker