Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Fran Orožen (1853—1912)

Fran Orožen
* 17. december 1853, Laško, † 26. november 1912, Ljubljana.

 

Slovenski biografski leksikon.
Orožen Fran

ponedeljek, 26. november 2012, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2058

Na današnji dan, 26. novembra 1912, je ugrabila neizprosna smrt zopet enega naših boljših kulturnih delavcev: po mučni bolezni v 59. letu svoje starosti preminil Fran Orožen, profesor na c. kr. učiteljiščih v Ljubljani.

Ljubljanski zvon (1912): Fran Orožen se je rodil, 17. decembra 1853, v Laškem trgu na Štajerskem. Mariborski stolni prost Ign. Orožen, znameniti zgodovinar lavantinskih dekanij, je bil njegov stric. Po končanih modroslovnih študijah je služboval kot suplent na novomeški gimnaziji, odkoder je prišel v jeseni l. 1886 za suplenta na ljubljansko realko, kjer je ostal tri leta; poučeval je zgodovino, zemljepis, nemščino in slovenščino. V septembru l. 1889 je bil imenovan za profesorja na ljubljansko učiteljišče in tu je deloval do svoje smrti. — V politični javnosti se Orožen ni kazal, tem plodonosneje pa je posvetil svoje moči strokovnim organizacijam in pisateljevanju. Ko je l. 1892 idealno navdušenje za slovenske planine in čudoviti Kras poklicalo v življenje »Slov. planinsko društvo«, mu je bil Orožen načelnik celih petnajst let; in prva slovenska planinska koča na Črni prsti nosi njegovo ime. Ko se je odpovedal načelniški časti, mu je občni zbor podelil častno članstvo, ker je od postanka društva ... ob hudih narodnih in političnih borbah previdno vodil društvo, mirno, trezno in stvarno deloval ter se posebno odlikoval tudi s planinoslovnimi spisi. 

Novoustanovljenemu »Društvu slovenskih profesorjev« je načeloval do svoje bolezni; bil je član in odbornik »Pisateljskega podpornega društva", od leta 1898. je bil marljiv odbornik »Matice Slovenske«. — Orožnovo književno delovanje je bilo plodonosno. Za »Planinski Vestnik«, ki mu je bil nekaj časa tudi sourednik, je napisal te-le daljše članke: Valentin Vodnik kot turist in turistiški pisatelj (l. 1895); svojemu učitelju, slovečemu alpinistu Frid. Simonyju je posvetil prisrčen nekrolog (1896), opisal je Rogaško goro ali Donati (1896), Golte ali Mozirsko planino (1898), svoje izlete na Krn, na Lisco poleg Sevnice ob Savi (1899) in na Mrzlico (1901). Mnogo je potoval po slovenskem Štajerju, ki ga je poznal temeljito. Posebno važno je njegovo »Potovanje na severno slovensko jezikovno mejo«, ki ga je napravil leta 1900. iz Celja čez Vojnik, Mislinjo, Slovenji Gradec v Spodnji Dravograd, Marenberg, na Kozjak, v Ivnico, Arvež, Luče in Lipnico. O njem nam obširno poroča v Plan. Vestniku za l. 1901. Pisal je o Vodnikovem »Vršacu« ter določil, da je Mali Triglav po Vodniku opevani Vršac (1899). Iz Valvasorja je posnel njegovo pripovedovanje o Krmi ali Triglavu (1903); o Valentinu Staniču, prvem slovenskem veleturistu, je sestavil daljšo razpravo (XIII, 1907).

V »Ljubljanskem Zvonu« je priobčil sledeče poljudne črtice: »S čim in kako so pisali stari narodi in kako pišemo zdaj?« (1887), »0 početku in razvoju pisem« (1888), »Henry Moreton Stanley« (1890; življenjepis tega slovečega afriškega potovalca je izdal l. 1892, v posebni knjigi). »Prvi hribolazci na Triglavu v dobi 1778 do 1837« (Lj. Zv. 1895). V spomin stoletnice Vodnikovega potovanja na Triglav je napisal črtico »Vodnik kot turist« (1895). Razen tega je napisal za Zvon tudi par daljših ocen.

V »Zborniku Matice Slovenske« je priobčil razpravo o zemljevidih slovenskih pokrajin v prejšnjem in sedanjem času (1901). Za Matično serijo »Slovenska zemlja« je napisal kot četrto knjigo »Vojvodina Kranjska«, ki je izšla v dveh delih (1901, 1902). Enako monografijo je hotel sestaviti tudi o slovenskem Štajerskem, pa mu je smrt prekrižala domoljubno namero.

Orožen je bil zelo marljiv šolski pisatelj. Za slovenske ljudske in meščanske šole je priredil Haardtov stenski zemljevid Palestine (1897), stenski zemljevid Evrope (1899), zemljevid zahodne in vzhodne polute in Vojvodine Kranjske. Skupno z Rutarjem je priredil Haardtov zemljepisni atlas za ljudske šole s slovenskim učnim jezikom (1898). Spisal je »Metodiko zemljepisnega pouka« (1891, 2. izd. 1898), »Zemljepis za meščanske šole« v treh stop. (1891—1896 ; 3. nat. 1904), ki je izšel pred kratkim v popolnoma predelani obliki. L. Schwentner je založil Orožnov »Zemljepis Avstrijsko-ogrske države (Domoznanstvo) za četrti razred srednjih šol« (1907), v o. kr. zalogi šolskih knjig na Dunaju pa je zagledalo beli dan njegovo »Kranjsko domoznanstvo« (1909).
Sklepam z besedami učiteljskega zbora: »Izvrstnemu in vestnemu učitelju, najboljšemu prijatelju mladine, vrlemu in ljubeznivemu tovarišu ostani blag spomin!«

Dr. Janko Šlibinger
Ljubljanski zvon, 1912, letnik 32, številka 11
 

Oznake: BIB
eXTReMe Tracker