Šport mladih - Urška Stritar: Pomoč - kaj je že to?
Hodim …
Nebo se je pooblačilo. Himalajski lepotec Ama Dablam se je skril v sivino, tudi drugi šesttisočaki so izginili v debeli plasti oblakov.
Sama sem, povsem sama. Od nikoder ni slišati zvončkljanja jakov ali drugih tovornih živali, nikjer popotnikov, nosačev. Še malo in začelo bo snežiti. Povsod globoka februarska tišina, ki omogoča mir in počitek temu pogosto obiskovanemu koncu sveta. Še malo pa bodo kolone obiskovalcev romale pod najvišjo goro sveta.
Slišim le lastno dihanje. Tiho, nato vse glasneje začnem brundati popevko o beli snežinki, petje sčasoma preide v priredbo Kovačičeve: »Hodim, hodim, hodim, hodim, hodim, hodim kot …« Nahrbtnik ni težak, a kljub temu vedno bolj pritiska na ramena.
Samostan na vrhu Tengbočeja je še daleč. Občasno se pokaže v megli in mi grozi najprej z daljšim spustom k reki, potem pa še z dolgim vzponom na sleme, ki leži skoraj 4000 metrov visoko. Koliko korakov in snežink bo še do tja gor? Premišljujem. Zjutraj sva se z Andrejem žalostna poslovila. On se je z nosačem spustil z Namče Bazarja 600 metrov nižje, jaz pa sem se lotila strmih stopnic znanega turističnega mesta in jo mahnila proti Kala Patharju. Zahrbtna višinska bolezen je preizkušala trdnost najinega zaupanja in vere drug v drugega. Tako si pač nisem zamišljala počitnic pod najvišjimi gorami na svetu. Pet dni bova vsak po svoje spoznavala svet pod Everestom ter se dvakrat na dan po mobilnih telefonih obveščala o svojem počutju in kraju, v katerem se bova trenutno nahajala. Še sreča, da sva se v Katmanduju opremila z nepalskimi telefonskimi karticami.
Hodim, hodim, hodim …
Po nekaj urah sem prisopihala do velikega, novega samostana na vrhu prelaza in stresala sneg z nahrbtnika. Na vratih me je pričakala oskrbnica iz rodu Šerp in me prijazno povabila k peči. Čakala me je mrzla noč v sobici, jutri pa naprej.
Spet bom hodila, hodila, hodila, k željam, vrhovom in oblakom naproti.
Srečanja in zgodbe
Osamljena popotnica spodbudi radovednost še tako zadržanih domačinov. Med pohodom sem bila v prenočiščih večinoma edini gost. Ko sem popoldne prikolovratila v 'lodge', so mi radovedne oskrbnice ali oskrbniki najprej izročili ključ poceni sobe, kasneje pa za solidne denarce potolažili tudi žejo in lakoto. Do večernega počitka sem se prekladala po jedilnici, nemo zrla v strop, nastavljala telo toploti gašperčkov (torej železnih peči) ter se intenzivno učila večkulturnosti. Pri klepetu z domačini so gibi pogosto nadomeščali komunikacijo v preprosti angleščini, očesni stiki so netili in poglabljali stike, nasmehi so topili sram in zadržanost.
Kaj vse sem izvedela od sogovornic in sogovornikov: o tresenju pepela mrtvih v reke in gorah, o pranju perila v mrzlih potokih, o igranju kart v pustih popoldnevih, o vsakodnevni hoji otrok v šole, o ženski odpravi na Everest, o uresničevanju sanj, ki se ti lahko izpolnijo v Katmanduju. Očarala me je energična nepismena štiridesetletnica, ki se lahko s svojimi gosti pogovarja v angleškem, italijanskem, nemškem, francoskem in japonskem jeziku.
Seznanila sem se z nakupovalnimi navadami nežnega spola pod najvišjimi gorami ter si v domišljiji ustvarjala prizore slikovitega dogajanja: tibetanski trgovci z okrašenimi jaki in polni najboljše kitajske robe cingljajo proti Namče Bazarju; domačinke si s pomočjo mobilnih telefonov sporočajo veselo novico o njihovem prihodu; žensko žuborenje ob pogajanjih in veselje ob dobrih cenah. Vsako leto aprila in oktobra prek visokega prelaza (nad 5000 metrov) tibetanski trgovci osrečijo tukajšnje prebivalce! Zabavali so me mladi menihi. Po sneženju so si hitro nadeli improvizirane smuči in se v svojih dolgih oranžno-vijoličastih opravah in puhovkah spuščali po bregu, pri tem pa so se imenitno zemeljsko hihitali in uživali. Zgodb je bilo veliko: v vsakem prenočišču, pri redkih srečanjih in pozdravih, zajtrkih in večerjah. Povezane so bile s tamkajšnjimi ljudmi in tudi moja je bila povezana z njimi – bile so samo naše.
Reševanje
Spet hodim, hodim … Še nekaj ur in morda bom dosegla svoj cilj na Kala Patharju (5550 metrov) in se potem obrnila po poti nazaj. Vreme drži in tudi jaz se dobro počutim. Začela sem v Lobučah, z dnevom. Mrzlo je, več kot 20 stopinj pod ničlo. Steza vodi blizu gromozanskega ledenika Khumbu, okrog mene in nad mano temno skalovje in velikanske gmote ledu okoliških gorskih mogotcev. Še malo pa bom pri zadnjih turističnih postojankah Gorah Šepa, še malo pa bom na končni točki tokratnega potovanja. Potem pa hitro nazaj k Andreju.
Čaj s piškoti in krajši odmor mi vrneta energijo. Še malo, samo še malo. Pobočje nad prijazno planoto je najprej bolj strmo, potem pa postane bolj pohlevno in manj naporno. Malo višje že vabljivo plapolajo budistične zastavice, ki obljubljajo konec sopihanja.
Kar dobro napredujem, zadovoljna sem sama s seboj. Z vrha se vračata jutranja znanca. Obvestita me, da ne bom sama, družbo mi bo delal Japonec, ki ima velike težave z višinsko boleznijo. Še nasmeh in spominski posnetek, potem pa že odhitita nazaj k zadnjem prijaznemu in udobnemu ljudskemu gnezdu.
Prispela sem. Spogledujem se z Everestom, ki je še zmeraj precej daleč nad menoj, občudujem mogočni Pumo Ri, okoli mene se razkazuje mogočna himalajska gorska bratovščina. Lepo je, o, je lepo! Pokličem Andreja in mu javim, da se začenjam vračati. V vetru me mrazi kljub soncu in toplim oblačilom.
Nenadoma ga zagledam – v živo rumeni vetrovki in z odvezanimi čevlji. Krili z rokami in se plazi se po tleh, zmedeno govori, tako da ga ne razumem. Jezna sem, grozovito jezna. Zakaj pa je rinil na vrh, če ne zmore? Le kje ima pamet? Ali še ni slišal za znamenja višinske bolezni? Je pogled na najvišjo goro sveta res vreden takšne cene? In kako sta lahko prejšnja obiskovalca zapustila nemočnega človeka?
Kaj naj naredim? Prepričana sem, da sem danes zadnja tu gori. Če mu ne pomagam, se bo možakar verjetno zvalil po kamenju in za vedno zaspal. Nato skušam jezo spraviti pod volneno kapo in kapuco ter začnem mrzlično premišljevati, kako naj ukrepam.
»Listen, I will help You. We'll go together. OK?«
Potem se lotim akcije. Najprej mu zapnem puhovko, zavežem čevlje, poiščem energetsko tablico ter mu ponudim še malo pijače. Iz nahrbtnika potegnem pomožno vrvico in mu jo zavežem okoli pasu. V roke mu potisnem pohodni palici, začneva sestopati. Korak za korakom, previdno navzdol. Ves čas ga glasno spodbujam, pogosto se ustavljava in glasno dihava. Možak je težak, trdno ga moram držati, da stoji pokonci. Počasi se bližava postojankam. Za 350 višinskih metrov nezahtevnega pobočja sva potrebovala več kot dve uri, ampak bo, bo. Morava uspeti. Na zadnjem klancu nama priskoči na pomoč nepalski vodič, ki je peljal svojega pohodnika na krajšo popoldansko aklimatizacijo. Zdaj poteka reševanje precej hitreje. Podpreva ga vsak na en strani, hitro dosežemo pohodniško gnezdo na visoki planoti. Tu pa čaj, pogovor, fotografiranje in malo počitka. Japonca prepričava, da ostane v koči in se spočije. Takšen ne more naprej. Oskrbnik obljubi, da bo poklical helikopter, če bi se mu stanje poslabšalo.
Ostal je dober občutek
Meni pa se mudi. Priti moram še do Lobuč, kjer me čakata moja odvečna roba in soba. Hitim ob razbiti ledeniški reki in moreni, bojim se, da bi me ujela noč. Hitim in premišljujem. Danes sem z neznancem preživela tri ure svojega življenja. Prišla sem, mu rešila življenje in spet odšla, kot nekakšna prikazen ali morda celo dobra vila. Skupna zgodba naju je tesno povezala in se kmalu nato tudi končala. Ostal pa je dober občutek, saj sem sočloveku naredila nekaj dobrega. Nič ni lepšega, kot je to.
Spet hitim, nabiram kilometre in ure, da bi se na mostu srečala z Andrejem in skupaj z njim spet šla na skupno potovanje – zgodbam in goram naproti.
Besedilo in slike Urška Stritar