Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Med sončnim zahodom in luninim mrkom.
Med sončnim zahodom in luninim mrkom
»Dedi, povej kakšno zgodbico o Triglavu!« »V tuji deželi je živel mož po imenu Rafael. Nikoli ni slišal za Triglav, dokler ni spoznal Slovenke, ki mu je rodila tri ljubke hčere. Porodila se mu je želja, da poroma po vseh najvažnejših slovenskih krajih. Ena njegovih etap je bila tudi z Brezij na Triglav. Takle čas je bil, sreda junija je bilo.« »A kar naravnost je šel?« »Če greš v Bohinj čez Jelovico, ne moreš iti naravnost in tudi v enem dnevu ne. Prvič je prespal v Rovtarici pod Ratitovcem, drugič v koči na Planini pri Jezeru in tretjo noč si je na Doliču postavil šotor.«
»Ta letni čas ne hodijo z Doliča na Triglav. Triglavska škrbina je velikokrat celo konec junija zabita s snegom,« doda Igor, ki je mimogrede ujel pomenek. anTon nadaljuje: »V koči na Planini pri Jezeru so mu pri večerji izkušeni planinci povedali isto – s te strani na vrh nikakor ne pride. Vseeno je šel do Doliča, pot čez dolino Sedmerih jezer je imel že izbrano.«
»Naslednje jutro je v smeri Triglava zagledal sveže gamsove sledi. Kot bi ga nekdo želel peljati naprej v začrtani smeri. Prišel je do ruševin kasarne, kjer pa poti naprej ni več poznal. Na karti je videl, da je označena pot vrisana skozi škrbino in usmeril se je skrajno desno, proti edinem dobro vidnem prehodu.« »A revež je rinil na Rjavca,« se nasmiha Igor. »Ti se kar smej, ko pa pri tolikih vzponih na Triglav še nisi stal nikoli na tem Rjavcu. Rafael pa je edinkrat, ko je šel na Triglav, stal na vseh treh vrhovih,« nadaljuje anTon.
»Kako pa je z Rjavca prišel na vrh Triglava?« je zanimalo Tina. »Saj ni. Začel je lesti po grebenu, pa je postalo pretežko. Komajda je splezal nazaj.« Igor raje ostaja tiho, misli pa si ta svoje. anTon nadaljuje s pripovedjo: »Videl je, da lahko pride na vrh le mimo Planike. Moral se je spustiti. Po snegu se je dričal kar po zadnji plati, naravnost v Triglavski kot.« Igor vzklikne: »To je neumno in nevarno dejanje, gladko bi si lahko prerezal zadnjo plat!« »Na enem delu je res bilo vmes malo premalo snega. To se mu je poznalo na hlačah.« »Ta tip je hujši primerek od vseh Čehov, Slovakov in Poljakov skupaj, ki so kdajkoli šli junija na Triglav,« se jezi Igor.
»Gospodič je bil po rodu Francoz. Po moje je poseben človek. Nimam druge razlage kot te, da ga spremljajo in varujejo angeli varuhi. Kar pojdi sam isto pot s palico, ki je bolj lepa kot uporabna. Sicer pa se ni dričal brez znanja, to tehniko je vadil prejšnji večer. Z Doliča ne bi videl sončnega zahoda, zato je zlezel na Kanjavčev greben. No, od tam se je zadričal navzdol prvič.«
Igor ni več prenesel takega govorjenja. Naredil se je, da mora iti nekaj urejat. anTon nadaljuje z zgodbo: »Čez Mali Triglav je zlahka prišel na vrh. Z njega je poklical na Kredarico. Tam so se malo nasmihali ob vprašanju: »Do katere ure moram priti, če rezerviram prenočišče? Seveda ni poznal koče, osebje v njej pa njega še manj. « »Kaj je rezerviral, preročišče?« »Rekel sem prenočišče, ti mali sprenevednež,« se smeji anTon. V tem se vrne Igor in najde vrzel v zgodbi: »Na vstopu v steno Malega Triglava je sredi junija vedno sneg. Rahlo višje je pred leti neka ženska nesrečno omahnila v smrt.« anTon se ne da motiti: »Lahko bi si vendar mislil, da je našel rešitev v – dričanju po zadnji plati. Odpeljal se je naravnost na Triglavski ledenik.«
»Ta je pa dobra – mimogrede je obiskal še eno triglavsko znamenitost.« V Igorjevem glasu prvič ni čutiti vznemirjenja, le še čud in pričakovanje. »Gotovo je šel k meteorologom na zaslužen pir.« »Kje pa! Še meteorologa sta se čudila, ker ga ni bilo v toplo notranjost. Vsem je bilo nenavadno, ko je ves čas večera pohajal okoli koče in opazoval, kako zahaja sonce. In kako nastaja popoln lunin mrk.«
»Dedi, kako pa vse to tako natančno veš?« »Povedal mi je. Se ti zdi zgodba vsaj malo znana?« »Občasno se mi je zdelo, kot bi jo že nekje videl, sploh ko si omenil lunin mrk. Kakšno naključje! Tudi mi smo ga videli v sredo na Kredarici.« Fanta popravi Igor: »Mislil si reči, da si zgodbo že nekje slišal.« anTon ju takoj vpraša: »Se spomnita gospoda, ki je bil za planinca nekoliko nenavadno oblečen?« »Tistega, ki je bil videti kot en Kristus?« se spominja Igor. »Tisti je bil, ja, pa tudi Kristusova leta je imel.«
Igor sprevidi: »Torej z njim si ves večer zunaj zrl v nebo, medtem ko smo v kamrici kramljali z Jančijem in Milčijem.« »Biti visoko v gorah v času, ko na eni strani zahaja sonce, na drugi strani pa mrkuje polna luna, je enkratno. Tudi Tin je bil več zunaj kot znotraj, kar spomni se.« Tin se spominja: »Ob zori smo ga videli na vrhu Kredarice, pa še kasneje je hodil okrog hiše, ko smo gledali sončni vzhod.« »Tisto ni bil pravi sončni vzhod. Sonce je pokukalo izza gore in ne izza obzorja,« fanta pouči Igor. »Ker je bil Igor prelen, da bi se pol ure prej zmigal na vrh Kredarice,« se hahlja anTon. Igor se izgovarja: »Pričakoval sem, da bo sonce vzhajalo južneje.«
»Dedi, zdaj vem, komu si vpil proti Planiki, ko smo se vračali z vrha. Le tega še ne vem, zakaj ste tistega gospoda, s katerim smo šli na Triglav, klicali Aleksander Veliki.« anTon skomigne z rameni. »Kdo ve, morda zato, ker je bil zelo, zelo velikokrat na Triglavu.« »Prav tako bi ga lahko imenovali Borut Pretepač,« se smeje Igor. »Kam pa je gospod Rafael šel mimo Planike?« »Vrnil se je na Dolič, kjer je imel šotor. Od tam se je spustil v dolino Soče. Predvčerajšnjim smo ga srečali na Kredarici, jutri pa bo na planini Slapnik pod Krnom.«
anTon poskuša zbuditi zanimanje: »Tin, kaj če gremo jutri ponovno srečat tega človeka?«. Obrne se še k Igorju in Katarini: »Pod Krnom je starodavni megalitski krog, po izmerah enak postavitvi v Stonehengu. V njem bo slavje solsticija.« Igor dvomi: »Pri tako slabi vremenski napovedi bodo prireditev gotovo odpovedali. V dežju postaneš ves premočen in prezebel v zelo kratkem času. A si se sploh prijavil?« »Zakaj, če je slavje javno. Veš kaj, zvečer pokličimo Rafaela. Zanj vem, da ga obveščajo sproti,« je neomajen anTon.
Na nedeljsko jutro s seboj vzamejo tudi Katarino in drugega deda Mihaela. V avtu molčijo, medtem divjajo po vetrobranskem steklu brisalci. Za anTona se zdi, da polglasno govori s samim seboj: »Popoldan so napovedali izboljšanje. Da se le niso zmotili v uri.« Iz radijskih sporočil spoznajo, da so se uspešno ognili zastojem na cesti, ki so nastali zaradi slabega vremena in avtomobilskih nesreč. Pred Tolminom svetlejše nebo daje upanje, da bo le prenehalo deževati.
Parkirišče na planini Kuhinja je povsem prazno. Igor je rahlo razočaran: »Lahko bi si mislil. Toliko poti tako rekoč za prazen nič.« anTon je ravnodušen: »Če je Rafael prišel sem peš čez gore in doline, za nas ne more biti težko se pripeljati sem z avtom. Gremo do planinske koče, potem pa bomo videli.« Poleg oskrbniškega para v njej sedi le še par starejših planincev. In seveda Rafael. Srečanje je kratko, a prisrčno. Romarja pot vodi v dolino, peterica pa se odpravi pod goro, iskat megalitski krog.
anTon gre brez posebnega razmisleka, na poteh in kolovozih se skuša voditi občutku. Igor kot ponavadi pozabi s seboj vzeti zemljevid. Rutinirano zgrešijo 'pravo' planino. Tako pridejo pod Kožljek, na planino Zaslap. Deda Mihael je prehodil že veliko gora, a najverjetneje tako visoko ne bo več mogel iti. Zadovoljen je: »Nisem si mislil, da bom zmogel 350 metrov višinske razlike.« Stan je zaklenjen. Videti je prazen, dokler z glasnim govorjenjem ne zbudijo dvojice pastirjev. Vstajata zarana, pa sta lovila urice manjkajočega spanca.
»Kakšno praznovanje? Nič ne veva o tem. Megalitski krog iščete? Poznamo! Takoj tule spodaj boste videli skale, ki stojijo v krogu. Stopite k meni na rob, da vam jih pokažem. Pravzaprav se jih ne vidi prav dobro. Zaraščene so z grmovjem.« Nebo se je odprlo, oblaki so začeli izparevati. Vsak si je z izleta vzel svoj del spominov, ko so se vozili domov. Tin želi vedeti: »Kakšna naloga je to, prehoditi celo Slovenijo? Kdo pa je Rafaelu dal tako nalogo?« anTon se izmakne odgovoru: »To še ni vse. Kasneje bo prehodil cel Balkan. Povzpel se bo tudi na Olimp, peš se bo vračal skozi Bolgarijo, Srbijo, Bosno …«
»Dedi, misliš, da ima vsak neko nalogo v življenju?« »Gotovo. Ponavadi jih ima celo več. Če kdo misli, da nima nobene naloge, pomeni samo eno – da je ne pozna.«
Iztok Snoj