To niso zgodbe z Velike planine, "Bajte in po cesti v planince" (spisal jaNEz Trdonja).
Pri Planinskem vestniku imajo pravilo, da ne objavljajo besedil, ki so že bila objavljena na gore-ljudje.net. Izjema so tisti prispevki, ki so jih nekoč objavili že sami.
Čisto naključje je, če se istočasno na vrhu Triglava znajdejo znan dovški župnik, neznan nadzornik TNP in leteči podjetnik Stroj.
Pravoveren gornik se mora čuditi ljudem, ki ne hodijo pogosto v gore, a vendar izbirajo le najbolj priljubljene vrhove. Kajti sami so si Triglav pustili povsem na koncu, ko so pretaknili že vse skrite kotičke in zlezli na vse vrhove neznanih imen.
Zakaj bi moral pravi gornik razumeti ljudi? Poglavitno je, da razume gore.
Zjutraj sem se odpeljal, pobeljene gore so vabile na potep. Da sem rokavice pozabil doma, sem opazil šele zvečer, ko sem se vrnil iz službe.
Vsak dan v tednu sem hodil v gore, dokler nisem za konec tedna res šel v planine.
Slišal sem, da je hoja v gore zdrava. A ne poznam nobenega, ki bi v gorah ozdravel.
Koliko vernih planincev verjame v gorske angele?
Veliko ljudi je navdušenih nad kipcem v jami pod Peco, ker verjamejo v mit o kralju Matjažu. Vendar ne verjamem, da verjamejo v vile in škrate.
Zame, pravega planinca, je kolesarjenje najlepše v Robanovem kotu. Tam je vožnja gorskim kolesarjem prepovedana.
Če je gorništvo vsega spoštovanja vredno, potem je vsak gornik avtomatično tudi že zelo spoštovan človek.
Iztok Snoj