Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Severni razgled z Ljubljanskega gradu sega visoko k skalnim vrhovom Grintovcev, južni pa daleč v temne, zamolkle globine dolenjskih in notranjskih gozdov.
Ostrorobim, severnim pogledom, tudi zahodnim, kjer v daljavi kipe v nebo vrhovi Julijcev, se južni pač ne morejo postavljati po robu z visokostjo in mogočnostjo, zato pa so njihovo pravo nasprotje s svojo blago, zaobljeno mehkobo. Vendar le na prvi pogled.
Tukaj res ni globokih zatrepov s strmimi tisočmetrskimi stenami vsenaokrog in ni prepadnih grap in divje razdrapanih grebenov, zato pa se popotnikovo oko komaj zmore načuditi skrivnostni lepoti kanjonov in sotesk, ki se s svojimi povirji zajedajo globoko v nedrja tega sveta in ki se visoko vzpenjajo nad južna obrobja Ljubljanskega barja. Od ozke doline Želimeljščice, zajedene globoko pod Goro s cerkvijo sv. Ahaca, pod Turjak in Kurešček, do ozkih tesni Iške (Iški vintgar) pod mogočnim Krimom tam na zahodu. In še dlje, zahodneje, do prepadnega Pekla s svojimi štirimi mogočnimi slapovi v soteski Otavščice ali Borovniščice (oboje velja) pod strmimi severnimi obronki Menišije. Najgloblje v osrčje te razprostranjene pokrajine, ki na jugu sega vse tja do Bloške planote, seže globoka, ozka tesen, lahko bi ji rekli kar kanjon, soteska Iške, ki ji je v spodnjem toku njene rečice, preden se pri Igu zlije v razsežno ravnico Ljubljanskega barja, ime Iški vintgar.
Soteska Iške
Vklesana med visoke strmali in včasih celo med skalne obeliske zahodnih Krimovih in vzhodnih Mokrčevih zgoraj razpostavljenih planot in pobočij je slikovita soteska vse pozornosti vredna zaradi svoje skrivnostne lepote, zaradi svoje nepredvidljive iskrivosti, komaj kdaj ulovljivega toka njene živahne rečice, njenih globokih senc in iskrivega igranja sončnih žarkov, ki sevajo skozi gosto listnato zaveso, v zdajšnjem jesenskem času še posebno obarvano z vsem, kar na svoji slikarski paleti najlepšega zmore veliki mojster vsega mogočega. Prav te dni to dokazuje v gostih pobarvanih gozdovih in globokih soteskah med Mokrcem in Krimom. Soteska Iške z Iškim vintgarjem v spodnjem toku se zajeda v apnenčasto dolomitno planoto od sotočja glavnih vodotokov Iške in Zale, in prav tukaj, na njunem sotočju, je ogleda vreden velik skalni samotar, ki mu je znameniti pisec gorniških vodnikov Rudolf Badjura izbrskal zanimivo ime: Skalni mož. Nedaleč stran, ob rečici navzdol, nas s svojo mogočno nenavadnostjo opozori še ena naravna znamenitost, Votli kamen, mogočen skalni balvan, skozi katerega dolomitno kamenino si je voda utrla pot in si izbrala svojstven pritok vode v veliko strugo Iške. Posebnost soteske, skozi katero se pretakajo čiste in mrzle vode reke Iške, je njen sicer skromen, a znamenit rastlinski habitus. Tukaj namreč najdemo celo rastišča sicer alpskih rastlin, kakršen je rododendrom, najdemo pa tudi dvocvetno vijolico in celo cvetove endemičnega kranjskega jegliča.
Potovanje v ta svet vznemirljive samote je povsem preprosto dejanje, če nam je kaj do razkrivanj začaranega in odčaranega sveta, ki se začne na koncu asfaltne ceste pri Domu v Iškem vintgarju, le slediti velja kažipotom, ki nam povedo, kod moramo stopiti proti Vrbici. Hoja tik ob bistri vodi, ki blago boža beli prod in mogočne kamne v strugi, se sem ter tja spremeni v strmo vzpenjanje visoko nad strugo, ves čas pa je spretno speljana in popotniku v veselje. Zdaj, v zreli jeseni, polna žlahtne barvitosti, v visokem poletju božansko zavetišče hladne svežine, v pozni pomladi pa koncertna mogočnost orgelsko bučečih prelomov voda, ki se valijo prek skalnih pragov.
Koč ni, gostoljubje je
Označena pot skozi sotesko Iške od Doma v Iškem vintgarju, kamor pridemo po cesti z Iga skozi Iško vas in Iško, nas brez večjih težav pripelje do Vrbice (sotočje Iške in Zale), od tam pa lahko za oznakami Evropske poti (E 6) nadaljujemo navzgor do Krvave peči, lahko pa se po označeni poti vzpnemo na Ustje pod Rakitno (če tvegamo srhljivo brodenje skozi ledeno mrzle brzice Iške tik ob sotočju). Vse poti so odlično (na novo) označene, vendar previdnost na strmejših odsekih ne bo odveč. Planinskih koč tukaj ni, gostoljubje pa ponuja Dom v Iškem vintgarju. Nekaj tehtnejših podatkov poiščite v knjigi Andreja Stritarja Izleti po ljubljanski okolici (Sidarta, 2000), predvsem pa poglejte na zemljevid Občina Ig (izletniško-turistična karta 1:25.000).
Mitja Košir