Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

PP8

Domen Zupan: Zadnja etapa brezpotne poti Planica - Pokljuka je zaključna okoli Luknje peči
Veliko hitreje, kot sem si še lani predstavljal, je napočil čas za še zadnjo, po Miheliču kraljevsko etapo PP.

... Še v temi sem krenil s Kota, kar zagotovo ni moja praksa, a za takšno priložnost je vredno vstati tudi kakšno urico prej. Nagrajen pa sem bil s svežimi jutranjimi temperaturami, ki sem jih tekom letošnjega poletja že močno pogrešal.

Celotna objava (s slikami) na >>>

Skok po odcepu z markacij je kar pravšen za aklimatizacijo na nadaljno pot. Gre za tehnično najtežje mesto na turi, kjer je treba splezati konkretno II, klini pa nam praktično niso prav nič v pomoč, saj manjkajo ravno tisti, ki bi nam najbolj prav prišli. Morda celo namenoma, ali pa so bili v preteklosti pač najbolj obremenjeni in so prvi podlegli zobu časa. Na grušču nad skokom mi je pogled ušel na markirano pot, kjer so se za mano valile procesije proti Triglavu. Ker mi je tu pa tam izpod nog ušel kak kamenček, so me opazili in ja, priznam, v tistih trenutkih sem se počutil izbranca …

Polica pod Luknjo Pečjo me je kakopak navdušila. Komaj sem verjel, kakšen lagoden sprehod je možen v takšni steni. V lopi nad klini sem odkril vpisno knjigo, za katero niti vedel nisem pred turo in v njej prijazno sporočilce, ki je bilo namenjeno meni. Pred to lopo je tudi edini potreben obvoz celotne police. Še boljše volje sem nadaljeval čez podor, ki se je tu zgodil pred nekaj leti in me je pred turo malce skrbel, a se je izkazal za prehodnega brez posebnosti. Za robom je sledil še vzpon po rampi in kmalu za tem sem se znašel v znamenitem oknu.

Na južni strani dejanko stopimo v povsem drug svet, na pogled prijaznejši, za hojo (in orientacijo) pa precej napornejši. Po travah sem se spustil na višino vznožja žlebu, ki sem ga določil, da je tisti, ki ga omenja Mihelič, do njega prečil še sitno grapo, se po njem vzpel do prvega roba in lagodno po travah še do slemena, južno v vpadnici pod vrhom Luknje peči. Odločitev o vrhu sem pred turo pustil odprto, na kraju pa se mu na koncu seveda nisem mogel upreti. Za sam vzpon bi sicer težko dejal, da me je ravno navdušil, tehnično nezahteven, a vseskozi krušljiv in zagruščen teren. Sama gora pa je vsekakor vredna obiska, bolj odmaknjen vrh bi pri nas res težko našel. Očitno se nanj večina povzpne s Krme, saj me je v nadaljevanju, preko Luknje in Temena, pa do razbitin ameriškega bombnika na Pungartu spremljal bataljon možicev. Da se je za Luknjo in pred Temenom potrebno povzpeti, sem vedel, sicer pa orientacija ne predstavlja zagat.

Stik z markacijami, kjer sem zaključil moje triletno (predvsem pa letošnje) vandranje po PP, je neopazno spolzel mimo. Na Dovških vratcih sem spil še zadnjo polovico požirka, ki mi je ostala v nahrbtniku, se spustil do markacij, kjer sem, kar malce ironično, na paši zmotil prikupno gamsjo družinico, v kateri so najmlajši člani letos ugledali luč sveta.

Steza na Macesnovec, pod katero me je čakal Studenec, se mi je zdela obupno globoko v dolini. Pot pa so mi krajšali spomini. Po tej poti je potekal moj prvi vzpon na Triglav. Star sem bil šest let, starši imajo to turo v spominu predvsem po tem, da je bila za mene zelo naporna in prezgodnja, jaz pa se spomnim, kako sem se razveselil prvih klinov v gozdu nad Kotom in da sem bil v skupini (izlet so organizirale Slovenske železarne, ki so me spremljale na mojih prvih korakih po “zaresnih” hribih) “največji frajer”. Od takrat dalje sem bil dolga leta ljubitelj vseh, z železjem opremljenih poti in pri nas sem prehodil malo da ne vse, v zadnjih letih pa je ta “ljubezen” povsem izvenela, takšne poti me niti malo ne zanimajo več, pač pa se še najraje podam v kako samotno brezpotje, ali “šodrovsko klasiko”, kot jaz temu rečem …

Med sestopom sem tako razmišljal v glavnem le o vodi na Studencu, zavedanje, da sem prehodil celotno PP, torej od Planice do Pokljuke (po markacijah od Pungarta do Pokljuke sem seveda tudi že hodil, tokrat pa se mi je zdelo povsem nesmiselno komplicirati z logistiko zgolj zaradi načela, saj se PP dejansko zaključi na Pungartu, kar povesta tudi avtorja), pa je prišlo sčasoma šele kasneje, tam nekje ob pivu pri “firerju”.

Dober je občutek, ko veš, da si nekaj zaključil, pa čeprav je bila to le “hoja” po “kozji stezi”. Bilo je to predvsem izredno zanimivo pohajkovanje, na katerem sem v določenih segmentih odkrival nove dimenzije naših hribov, spoznaval nove prehode in užival v nekoliko drugačnih razgledih na naše vršake, kot sem jih bil doslej vajen. Negativnih izkušenj pri tem praktično ni bilo. Enkrat sem doživel tisto pravo “zavrnitev”, ko sem predolgo motovilil pri iskanju pravega prehoda in mi je potem zmanjkalo časa, da bi etapo zaključil, a to nisem vzel kot nekaj negativnega, temveč le kot močno dodatno motivacijo. Na etape sem se pred turami različno temeljito pripravljal, na nekatere skorajda nič, na druge spet zelo temeljito, povsem po občutku, uvedel pa sem tudi precedens za mene in sicer da se nisem želel seznaniti prav z vsemi podrobnimi informacijami, ki bi mi bile sicer na voljo, da ne bi potem tura izgubila preveč sijaja. Na vseh turah sem na brezpotnih predelih PP srečal le 2 človeka, sicer pa sem oz. sva z Jušom uživala v samoti. Ko prehodiš PP, si zagotovo bogatejši za različna doživetja ali kot je dejal “capo” tistih dveh, ki sem jih srečal – PP ti da več, kot od nje pričakuješ. Sesanje stanovanja po vsaki vrnitvi s ture je bilo obvezno, koleteralna žrtev sta bili tudi dve majici, hlače in nekaj parov nogavic. Niti za eno etapo sedaj ne morem reči, da nekaj časa ne želim slišati zanjo, na vse se imam namen še kdaj vrniti, na vseh je namreč ostal še kak detaljček, ki bi ga želel bolj podrobno raziskati … Nekatere etape ali dele le teh sem prehodil že večkrat in ko greš prvič, ti je cilj, da prideš čez, v nadaljnih obiskih pa potem še malo raziskuješ… Če kje, potem tukaj dejansko pride do izraza legendarni Nejcov izrek: “Cilj je pot.” In na to pot se bom vsaj še enkrat podal tudi sistematično, od Planice do Pokljuke, v eni sami, neprekinjeni turi.

Domen Zupan

17.09.2011

 

Domen Zupan: Po PP iz Vrat v Kot (PP7)

Domen Zupan: Iz Gozd Martuljka čez “zeleni pekel” ... (PP6)

Domen Zupan/G-L: PP5

Domen Zupan/G-L: PP4 / Zeleni pekel

Domen ZupanKorenske police (PP3)

Domen Zupan: Gamsove riže (PP2)


Planica - Pokljuka, vodniček - Jure Ulčar (PDF, 219 kB)

PV 2011/10/25-29: Osem nepozabnih dni - Boris Sedej

Sara's photo blog/G-L: Sarina zgodba

 

 

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti poti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti