Sara Sedej je s svojim očetom v letošnjem avgustu prehodila celotno pot od Planice do Pokljuke. Povezavo sta pred več kot tridesetimi leti trasirala D. Vodeb in U. Župančič. Posebnost in njen čar je njeno brezpotje.
List iz dnevnika mlade planinke:
“Atii, a veš, še nikoli nisem bivakirala …”
Ta stavek je povzročil očetovo idejo o poti PP in seveda sem bila takoj za. Dan za odhod se je hitro bližal, priprave pa se kar niso nikamor zganile. Tako sva zadnjo uro pred odhodom avtobusa skoraj metala stvari v nahrbtnik, kar pa je pomenilo, da sva kar nekaj stvari pozabila doma. K sreči je bil postanek v Ljubljani dovolj dolg, da sva lahko še malo dopolnila nahrbtnika. Prihod v Rateče in nato peš do Planice. In tu se je pustolovščina šele začela.
Seveda, da ne bi začela tako lahko, sva že takoj spregledala balvan z oznako, a sva jo vseeno ucvrla kar po hribu navzgor. Posrečilo se nama je, in našla sva lovsko pot, ki naju je vodila kar precejšen del poti. Končno, sicer z rahlo zamudo, saj sva zgrešila odcep, sva le prispela v Tamar in nato spet po uri pavze, odsopihala naslednji etapi nasproti. Na travnatem pomolu sva se ustavila in tu je bil že moj prvi bivak. “Dobrodošli v hotelu “Modro nebo”… ”
Tako sva se naslednje jutro odpravila naprej po Korenskih policah. Zgrešila sva vpisno knjigo in kmalu prispela na Mavrinc, zavila še v Kranjsko Goro, nato pa se prepustila lenarjenju ob hladni Pišnici. Ko je bilo sonce že šibkejše, sva se odpravila naprej v Krnico na kokakolo in naprej proti Špiku. In spet sva srečala najinega zvestega spremljevalca, rušja v kombinaciji s soncem. “It’s the hardest thing I ever have to do.” Prečila sva Lipni in Kačji graben naprej do Stržiča. 
Tu sva našla vpisno knjigo in nadaljujevala pot proti Rušnemu grabnu, kjer sva se spet borila z rušjem, za namenček pa je ravno na naju sijalo tudi sonce. “I’m walking on sunshine, whoa oh. ” Večerilo se je že, ko sva se midva le prikobacala nekam pod Kurji vrh, natančneje v krnico pod Rigljico. Postlala sva si pod balvanom, namesto zgodbe za lahko noč pa opazovala zvezde s sosednjega balvana. Vedno znova me navduši njihova številčnost in čarobnost… “Twinkle, twinkle, little star, how I wonder what you are.Up above the world so high, like a diamond in the sky. ”
Celotna objava na: Sara's photo blog
Sara je čisto običajna »idrska zjala«. Obiskuje deveti razred osnovne šole in je pridna učenka. Rada se potepa. Največkrat z očetom, takrat ga ima samo zase (doma ji konkurirata še mama in sestra). Že zelo majhno so pritegnili očetovi plezalni rekviziti. Kako zabavne zvončkljajoče igračke. Z resnostjo te in druge gorniške opreme, ter njihovo pravilno uporabo, se seznanja v njegovih varnih rokah.
Pri osmih je bila prvič po južnih kopninah na Triglavu. Sedaj ga obiskuje le po vertikalnih bližnjicah s severa ali v snegu. Najbolj je uživala na Kanjavcu s smučmi (predvsem v povratku), v škrabljastih previsih Velebitaške v Pakelnici in v pikanju v Sinjem slapu. Zanimivo ji je bilo pozdravljati babice v gondolo na Passo Pordoi iz smeri Vie Marie. Kljub mamini prepovedi še vedno rada trga kombinezone po zasneženi Via Sv. Anton, pred domačim pragom.
Za prava potrdila doseženega, šteje še premalo let.
Sara je mlada planinka, v sili razmer pa tudi graparka, ruševka in sedaj tudi »pisateljica«. 
Rada pa tudi lenari, sanjari, se druži z vrstniki, posluša glasbo, prisega na Green day. Spoznava se s tehniko fotografiranja in veliko časa preživi v »bockanju« s sestro in psom Kalom.
Mogoče vas zanima tudi list iz dnevnika mladega srednjeletneža (njenega očeta). Naročniki Planinskega vestnika zgodbo poznate, če je še niste prebrali, pohitite. Lahko pa revijo naročite, ali kupite.