Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nepredvideni dogodki pod Visokim Rokavom

1991

nedelja, 16. junij 1991, ob 15:29, Boris Štupar, ogledov: 1134

Naša skupnost (Grosuplje), 1991 - Janez Zrnec: Samotni vrh Visoki Rokav je odmaknjen od romarskih poti in obdarjen s posebno, drugačno lepoto Martuljkove skupine. 

Nanj se namenimo v lepem dnevu, ki že spodaj v gozdu nad Poldovim rovtom na vso moč priganja, medtem ko s svetilkami stikamo za malo obljudeno stezo.
Nad značilnim skalnim zobom »Malim Matterhornom« pokuka izza roba pločevinasta okroglina bivaka II. Že tu na začetku poti me obhaja slabost, izgubljam ravnotežje in usta imam suha kot cestni prah. Začuda nisem žejen, a končno le ugotovim, da bo to izsušitev, dehidracija organizma. Iz nahrbtnika izvlečem litrsko čutaro čaja, svojo celodnevno zalogo tekočine in jo izpraznim skoraj na »ex«. Očitno pomaga in veselje do hoje se mi znova povrne.
Melišče pod vrhom Visokega Rokava je na debelo zasuto z gruščem. Vsakemu koraku navzgor sledi dobrega pol koraka drsenja, kar je prava vaja potrpežljivosti. Pred vhodom v temačno grlo navežemo dereze, brez katerih se še sredi poletja ne da splezati po strmem zaledenelem ozebniku. Nepričakovano prostrano je sedlo na vrhu kuloarja. Navezani naskočimo vršno piramido iz čvrste in zanesljive, raskave skale. Lepo plezanje nam greni kamenje, ki ga proži vrv iz zagruščenih polic in nam frči nad glavami. Sredi dneva smo na vrhu. Prepozno, čeprav je skušnjava, da bi se podali v divje razžagani greben proti Škrlatici, velika.

Sestopoma poparjeni, dokler nas ne zaposli skala. Ravno pripravljamo vrv za spust (»abzajl«) s sedla, ko zaslišimo obupano vpitje. Zgodila se je nesreča, ni dvoma. Hiti počasi, si dopovedujem med drugim spustom do samega dna Kotličev. Spet ta presneti grušč, kot v mastnem blatu ali v zoprnih sanjah, ko hitiš brez uspeha. Med hojo in plezanjem se France pravi dokoplje do police, kake pol ure pod vrhom. Ihtavo vihti cepin, da bi pripravil ležišče za ponesrečeno, ki jo naslednji hip ugledava za njim, bledo in odsotno; vendar živi in diha. Občutim, da ji moram pomagati. Odnesemo jo na sonce, obložimo s puhovkami in zavijemo v bivak vrečo. Kljub temu toži, da jo mrazi, kar je posledica hudega šoka. Njen mož in zdravmk - slučajni planinec, pove, da je omahnila s poti. Trenutek slabosti ali kaj ... Vsakomur se lahko zgodi, se spomnim na moje današnje jutro.
Iz gluhe tišine drobno zabrni, glas upajoče narašča, dokler ne zahrumi tik nad nami, kjer izskoči reševalna ekipa z zdravnikom. Še enkrat zaokroži helikopter nad dolino Vrat in se vrne. Z vajenimi kretnjami potisnejo fantje ponesrečenko na zračni vreči v lebdeči trup in odletijo proti jeseniški bolnici. V tretje pilot spretno pobere preostale reševalce, moža in zdravnika.
Šele zdaj, ko smo sami trije, se zavemo, da smo hoteli na vrh Škrlatice, vendar to sedaj ni pomembno. Zvečer pridemo do koče in se srečamo z vsemi. ki so bili na gori. Dogodkom navkljub nas prevzema veselje, ker ni prišlo do najhujšega.

Janez Zrnec
Naša skupnost (Grosuplje), 1991, letnik 17, številka maj
 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker