Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...
Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Franci Savenc 2668 3

Sto let koče na Kamniškem sedlu

PD Kamnik je ob obletnici izdalo knjižico poučne vsebine

100 let
koče na Kamniškem sedlu


Izdalo: Planinsko društvo Kamnik, propagandni odsek
Uredniški odbor: Ivan Resnik, Dušan ing. Štefula, Stane Simšič,
Aleksander Sarnavsky
Fotografija na naslovnici: Stane Simšič
Fotografije: Arhiv PD Kamnik
Zbral in uredil: Aleksander Sarnavsky
Izvedba: Studio Dataprint d.o.o.
Naklada 1000 izvodov, maj 2006, cena 200 SIT
Brošuro: (15 cm x 21 cm, 26 strani, barvni tisk)
je gotovo mogoče dobiti v koči na Kamniškem sedlu (051 611 367)
pa tudi v pisarni PD Kamnik, Šutna 42, 1240 Kamnik; (01) 839-13-45


13. septembra 1953 so odprli prizidek na Kamniški koči; na povečanje so mislili od leta 1947.

PD Kamnik


01.08.06 100 let koče na Kamniškem sedlu

Na zadnji strani je mesto za žig s katerim lahko obeležimo obisk





Današnja koča





Kamniška koča
na Kamniškem sedlu
Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
novosti v2

3 komentarjev na članku "Sto let koče na Kamniškem sedlu"

Igor Pavlič,

Res je, da je stvar okusa, ki je pa rezultat usedlin, izobrazbe in še marsičesa, tisto mnenje, ki si ga drzneš obelodaniti tudi drugim, bolj izvedenim, verziranim, z izoblikovanim in verificiranim /ne vem kje?!/ okusom!

Dovolim si podati še svoje mnenje: "Najlepše" ahitekturne stvaritve pri nas so Kovinarska koča, Staničev dom, /do prve plate, zdaj je prav lepa!/, bivaki od 1- 5, peti je za mene tisti pod Kotovim sedlom (za bivake bi težko našli ravnotežje med denarjem, funkcionalnostjo in obliko!), Gomiščovo zavetišče, Koče na Kamniškem in Kokrškem sedlu, Ledine in še marsikaj/.

Za bivake smo v Evropi nekako sprejeli okus, da je funkcionalnost in kljubovanje vremenu na prvem mestu, oblika, materiali in ostalo pa ni pomembno. Tam tudi ni publike, ki bi jo zanimalo še kaj v zvezi z arhitekturnimi rešitvami, tudi v redu... Končno se tudi s šotori ne ukvarjajo le arhitekti, tisto brunarico, meni čisto lepo, v Zgornji Krmi so pa arhitekti in krajinarji popolnoma skritizirali, le kaj je bilo narobe z njo?

Kaj vsi ti dirigenti okusa in vklapljanja v "krajino" menijo npr. o cestnih zaporah, za katere bi že zdavnaj morali sprejeti nek enoten načrt, razpoznaven in uporaben, pač da bi vse zapore cest (rampa, stebrički, ključavnice, inkasanti, računi itd.) nosili enotno in razpoznavno znamenje ter videz, da smo se znašli v SLO/TNP, takoj nam bi bilo jasno, koliko denarja je treba pripraviti, kam se sme in kam ne ipd. Zdaj ti pa za vsakim vogalom kasirajo neki študenti in dijaki pod pretvezo občine, turističnega društva, pašne skupnosti, "kriminalne združbe" in še česa. Počasi postajamo spet Balkan, vzpostavljanje reda v vsako vas!!! Pri denarju smo si vsi edini, vse razlike se zgladijio, postanemo kooperativni in složni, zamere se pozabijo, po načelu "Just Let us do it!".!


Matej Humar,

Današnji izgled je koča na Kamniškem sedlu dobila v letih 81 - 83. Prizidek v letu 53 še ni bistveno spreminjal prvotne oblike koče.

Koča je v vseh pogledih otrok svojega časa. Malo v opravičilo "pusti" arhitekturi. Verjetno kakšna bolj posrečena rešitev v tistih časih in razmerah realno sploh ni bila mogoča.


Miha Kajzelj,

Upam, da nisem edini, vendar me vedno, ko zagledam fotografijo Kamniškega sedla zaboli pogled na stavbo, ki je postavljena na tem mestu, eni izmed najveličastnejših lokacij v naših hribih.

Prenova iz leta 1953, ki je kočo sicer funkcionalno posodobila, jo je žal vsaj po mojem mnenju v estetskem smislu popolnoma degradirala, zame je to ena najbolj likovno nerodnih gorskih arhitektur pri nas. Če je bila stara koča zgrajena logično po orientaciji v prostoru, uporabi materialov in harmoničnem odnosu do lokacije (sicer brez primerjave s Češko kočo, ki je v tem smislu ena najboljših koč pri nas), je funkcionalistični izdelek iz leta 1953 suhoparna in žalostna zgradba. Pa ne da bi bil nasprotnik funkcionalizma in moderne arhitekture ali samo privrženec stare arhitekture, v vsakem obdobju pač nastajajo dobre in slabe stvari. Kamniškemu sedlu in njegovim obiskovalcem, pa tudi prijaznimu osebju v koči bi privoščil lepšo in kvalitetnejšo arhitekturo, ki na vse nas v pozitivnem smislu vpliva bolj kot pa si mislimo. Če omenim samo eno: objekt z ničemer ne odgovarja na asimetrične pogoje lokacije: sonce in razgled na južni strani, mraz in senca na severni. Slikar Maksim Gaspari je te stvari na svoji sliki dobro razumel in je na južni strani narisal nadkrito teraso. Kako prijazna bi bila današnja koča, če bi jo imela!

Koče v gorah je težko graditi in enako težko in drago popravljati, na svojih lokacijah, kjer so vsem na očeh, stojijo dolgo in vsaj mentalno spadajo tudi v področje naše kulturne dediščine. Usoda koč je v rokah vodstev planinskih društev, ki bi se morala bolj zavedati svoje odgovorne naloge in poiskati kvalitetne strokovnjake za izdelavo projektov in za samo gradnjo. Slovenska realnost pa je podeljevanje projektantskega posla najbližjemu društvenemu znancu – arhitektu. V Švici je za vsako novo kočo ali prenovo razpisan arhitekturni natečaj, na katerem je izbrana najboljša rešitev. Na srečo se tudi pri nas stvari v tem smislu izboljšujejo, vendar prepočasi.

Pa brez zamere PD Kamnik, problem ni samo vaš ampak naš in mnogo širši..

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

Prejšnja objava Med prsti na široki dlani
Naslednja objava TranGo Towers 2006 - 18.08.
  • Število objav: 46075

Novosti