Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Civilnopravna odgovornost

Spomin in opomin gora str. 199 - 201

ponedeljek, 15. oktober 1951, ob 17:29, Boris Štupar, ogledov: 1351

Ljudski pravnik (1951): ... se presoja neodvisno od ugotovitev disciplinske komisije

Planinska zveza Slovenije v Ljubljani je tožila Državni zavarovalni zavod v Ljubljani na plačilo zavarovalnine v znesku 50.000 din. Med strankama ni bilo sporno, da je toženec sklenil s tožnikom zavarovalno pogodbo za primer nezgode v planinah in na potu, in sicer za 500 svojih članov, ki so bili našteti v poimenskem seznamu, priloženem zavarovalni polici z dne 7. aprila 1950, št. 169194. Nesporno je bilo da znaša zavarovalna vsota v primeru smrti za vsakega posameznika 25.000 din in da sta se dva tožnikova člana, ki sta bila v seznamu, smrtno ponesrečila na Jalovcu. Prav tako ni sporno, da je tožnik zavarovalni primer sporočil tožencu z dopisom z dne 28. junija 1950 in da je toženec z dopisom z dne 30. junija 1950 odklonil plačilo zavarovalnega zneska. Tožnik je trdil, da se mora pripisati smrt enega člana njegovi izčrpanosti, verjetno zaradi slabše prehrane, smrt drugega člana pa samo nesrečnemu naključju, ker je pri sestopu padel, se onesvestil in nato zmrznil.

Vreme je bilo ob vstopu ponesrečenih v steno lepo in je v istih dneh preplezalo steno več drugih skupin (navez) brez hujših posledic. Po tožnikovem mnenju je nezgodo dejansko zakrivil nenadni vremenski preobrat, ko sta bila ponesrečenca že v steni. Pričelo je močno snežiti in je nastal hud mraz, kar je za pozno pomladansko dobo v tem predelu Alp precej izredna prikazen.

Toženec je ugovarjal, da je treba smrtni nezgodi šteti za neposredno posledico tega, ker so bila hudo prekršena načela alpinističnega športa. Toženec se je pri tem skliceval na ugotovitve disciplinske komisije pri glavnem odboru tožnika, ki so se objavile v »Ljudski pravici«, št. 144, z dne 18. junija 1950. Iz teh izhaja, da je šlo plezalcem predvsem za to, da dosežejo posebne uspehe, pri tem pa so se glede na vremenske razmere, pomanjkanje hrane in nezadostno opremo podali lahkomiselno v vremensko nevarnost. Zaradi tega se po toženčevem mnenju nezgoda ne da pripisati samo nesrečnemu naključju, ampak tudi napakam zavarovancev in predstavnikov zavarovatelja. Toženec je oporekal izrecno tožnikovi trditvi, da bi bilo ob vstopu v steno lepo vreme in da zato plezalci niso mogli oziroma niso vzeli s seboj težkih nahrbtnikov z rezervnimi oblačili in z večjimi količinami hrane. Disciplinska komisija je ugotovila, da bi načelnik alpinističnega odseka univerze lahko računal s slabim vremenom, ker so se prvi znaki pokazali že pred vstopom v steno. Imenovani pa vendar ni opustil plezanja v dogovorjeni smeri. Zaradi tega je vsaj kot tožnikov posredni predstavnik z veliko malomarnostjo opravil turo in je toženec po četrtem odstavku 4. člena pravilnika za nezgodno zavarovanje upravičeno odklonil plačilo odškodnine.

Arbitražni svet je zahtevku ugodil iz tehle razlogov: Bistvo spora je v rešitvi vprašanja, ali je bila nezgoda povzročena po veliki malomarnosti zavarovancev oziroma zavarovatelja, ki bi po četrtem odstavku 4. člena pravilnika za nezgodno zavarovanje toženca oprostila obveznosti iz zavarovalne pogodbe. Arbitražni svet je predvsem ugotovil, da zaključki disciplinske komisije glede tožnika o krivdi posameznih pri nezgodi udeleženih alpinistov ne morejo pomeniti ugotovitve krivde v smislu civilnopravne odgovornosti. Zaradi tega takšni zaključki ne morejo biti prejudicialne narave za rešitev tega spora, kajti za ugotavljanje civilnopravne odgovornosti disciplinska komisija ni pristojna. Tudi to ni bil namen disciplinske komisije, ki je preiskala in obravnavala zadevo le iz gledišča moralne (disciplinske) odgovornosti alpinista, kar sta izrecno potrdila tudi kot priči zaslišana člana disciplinske komisije. Glede na splošno preusmeritev gledanja na alpinizem je bilo nujno, da se iz vzgojnih ozirov pri prizadetih ugotovi pomanjkanje čuta za pravo alpinistično tovarištvo in da se utrdi pravilno vedenje alpinistov v gorah. Zaradi tega se je tudi disciplinska odločba objavila. To ima namen posvariti in opozoriti, da je treba biti posebno previden, vse mlade, za alpinizem navdušene ljudi, ki zaradi svoje mladosti še nimajo zadostnih izkušenj in preudarnosti pri presoji objektivnih pogojev in izrednih možnosti. Ne glede na to pa je v splošnem plezanje zmeraj združeno z večjo ali manjšo tveganostjo, ki je lastna tudi vsaki zavarovalni pogodbi.

Toženec se je moral zavedati ob sklenitvi pogodbe, da se je zavarovanje sklenilo za mlade in ne povsem izkušene alpiniste, saj se je pogodbi priključil seznam zavarovancev. Vprašanje moralne (diisciplinske) odgovornosti zaradi kršitve načel alpinističnega tovarištva se mora zaradi tega obravnavati ločeno od vprašanja civilnopravne odgovornosti, kar je storila tudi že disciplinska komisija. Kršitve načel alpinističnega tovarištva so po ugotovitvah disciplinske komisije bile predvsem v tem, da sta dva člana kot člana gorske reševalne službe in kot boljša plezalca moralno odgovarjala za uspeh vzpona glede celotne skupine. Ta dva bi zaradi tega morala ob nastanku slabega vremena poskrbeti, da bi se skupina vrnila v dolino, ali pa bi morala, če sta bila prepričana, da je vzpon kljub temu mogoč, izmenjati navezo. Ko je nastal kritični položaj, pa je bil pri obeh čut samoohranitve močnejši od čuta tovarištva, kar je imelo za posledico tudi njun samostojni sestop in vrnitev v dolino. Poudarek disciplinske odločbe je na ugotovitvi moralne odgovornosti, ki jo ima alpinist; odločba graja razen tega netovariško alpinistično vedenje posameznikov, tako da pomeni v prvi vrsti vzgojno opozorilo k previdnosti. Zato je bilo treba posebej presoditi vprašanje, ali nudijo podatki disciplinskega postopka oporo za civilnopravno odgovornost prizadetih alpinistov in ali bi takšni podatki opravičevali toženca, ki odklanja plačilo zavarovalnine.

Iz podatkov disciplinske odločbe se da brez dvoma povzeti, da je glavni in prvi vzrok nezgode neurje, ki je zalotilo alpiniste v steni. Zaradi nastalega neurja in slabe opreme se plezalci, ki niso imeli zadostne hrane, niso mogli več vzpenjati. Disciplinska odločba očita enemu izmed vodij, da je ravno glede na slabo vreme storil napačno, ker ni kot načelnik alpinističnega odseka postavil posebnega vodje izleta in ga pravilno precenil glede možnosti naveze, v kateri  je bil tudi pokojni tovariš, čeprav je lahko računal na slabo vreme, ker so se prvi znaki pokazali že pred vstopom v steno. Iz te ugotovitve izhaja tudi sklep, da je šlo plezalcem za športni uspeh, da po vsi sili preplezajo smer in s tem dvignejo svoj osebni ugled, kar pa ni v skladu z načeli alpinizma. Ravno ugotovitve, da so se znaki slabega vremena pokazali že pred vstopom v steno, arbitražni svet ne more sprejeti. Kot priči zaslišana člana disciplinske komisije sta izpovedala, da je bilo po izjavah v disciplinskem postopku zaslišanih prič zjutraj, ko so skupine stopile v steno, lepo vreme in da ni nihče pričakoval vremenskega preobrata. Le nekateri Jeseničani so izjavili, da pač Ljubljančani niso poznali »Jalovčevih muh«, ki jih lahko ima v tem času. Te izjave pa so bile dane po dogodku, ko vsakdo več ve. Tudi oskrbnik koče v Tamarju ni opozoril plezalcev pred vstopom, čeprav prav gotovo najbolj pozna vreme v tistih predelih. Poleg tega pa tudi Jeseničani niso pričakovali, da se bo vreme tako spremenilo, saj je nastalo pravo zimsko vreme, kar je za tisti čas res nekaj izrednega.

Iz povedanega je treba sklepati, da znakov slabega vremena ob vstopu v steno ni bilo, še manj pa, da so plezalci lahko računali na izreden vremenski preobrat. Kakor hitro pa je to ugotovljeno, je tudi opravičljivo, da plezalci niso vzeli s seboj večjih količin hrane in rezervnih oblačil, ker je po izpovedbi omenjenih dveh prič običaj, da puščajo plezalci nahrbtnike in drugo težjo prtljago v dolini in se oskrbijo samo z najnujnejšo obleko in prehrano, ki je potrebna v času plezanja, ki jim je s tem znatno olajšano. Upoštevati se mora tudi po obeh pričah omenjena okoliščina, da traja plezanje v izbrani smeri normalno samo štiri ure. Po podatkih disciplinskega postopka je nastopila smrt obeh zavarovancev zaradi izčrpanosti, ki so jo povzročile izredne vremenske prilike.

Arbitražni svet je bil zaradi tega mnenja, da se zavarovancema in posredno tožniku ne more očitati velika malomarnost v civilnopravnem smislu, ker vremenskega preobrata, posebno v takšnem obsegu, ni bilo pričakovati. Iz teh razlogov je tudi tožbeni zahtevek utemeljen.

(Odločba Državne arbitraže pri vladi LRS z dne 23. novembra 1950, št. S 2052/50—6.)

 


Zbornik AAO 1949-2009

... Žal se je že nekaj dni po lepi, vzpodbudni pohvali v časopisju zgodila velika, največja nesreča, kolikor se jih je do tedaj pripetilo v vsej zgodovini slovenskega gorniškega udejstvovanja. V tej nesreči, ki se je pripetila v Jalovcu 28. in ponoči 29. maja 1950, so življenje izgubili trije zelo dejavni člani društva in alpinističnega oseka: Slavko Tominec, Igor Kovačič in načelnik Franc Vavpotič. O sami nesreči je bilo tedaj in pozneje veliko napisanega, o vzrokih te tragične nesreče je spregovoril disciplinski odsek PZS, ki je nekaj odgovornih kaznoval z izključitvijo iz alpinističnih odsekov, nesreča je bila velikokrat tema raznih diskusij in polemik med alpinisti. Posledice nesreče so bile v kombinaciji s še nekaj manjšimi dejavniki porazne. V naslednjih dveh letih je članstvo padlo na 1033, kar je za 1300 manj kot leta 1950.
Število vzponov na AO je iz 200 vzponov leta 1950 padlo na 40 leta 1952. Društvo je delalo pod težkim vtisom nesreče pod Jalovcem in se trudilo, da delo poživi, a pri tem naletelo na popolno nezavzetost članstva, saj na občnem zboru 4. 12. 1952 ni bila prisotna niti ena desetina članstva.

Zbornik AAO 1949-2009 (PDF)
 

Oznake: GRS
eXTReMe Tracker