Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odprava v Pamir

1988

sobota, 15. oktober 1988, ob 17:29, Boris Štupar, ogledov: 1832

Naša skupnost (1988) - Janez Zrnec: Desetčlanska odprava planinskega društva SCT se je od 10. 7. do 11. 8. 1987 mudila v gorstvu Pamir, kjer se jih je kar 6 povzpelo na najvišji vrh v SZ — PIK KOMUNIZMA (7495 m).

V odpravi so bili: Franc Urh, Štefan Lagoja, Luka Lukjanovič, Peter Dobnik, Marjan Gregorčič, Matija Urh, Nataša Erjavec, Miran Mitar, Egidij Lampič in Janez Zrnec. Odpravo so delno financirali sami, seveda pa brez pomoči njihove DO ne bi bilo nič.
Do Moskve so potovali z vlakom, naprej pa z letalom. Potovanje je postalo »hribovsko« zanimivo pravzaprav šele v mestu Oš, gospodarskem središču zahodnega dela sovjetske republike Kirgizije, kamor smo sredi dopoldneva prileteli iz 3400 km oddaljene Moskve. Let je trajal 4, formalno pa zaradi prestavitve urinih kazalcev celih 7 ur. S šestimi terenskimi kombiji smo se skupaj z bolgarsko reprezentanco, Avstrijci in nekaj Francozi odpeljali v tabor Ačik Taš pod masiv Pamirskih gora, kamor smo prispeli po deseturni utrudljivi vožnji, čeprav pot bi bila daljša od tristo kilometrov. Kljub vsemu je bila zanimiva, manj zaradi enolične in gole hribovite krajine, bolj zaradi njenih prebivalcev in njihovega načina življenja. Kirgizi so nomadsko ljudstvo, ki živi v značilnih okroglih šotorih iz volnene polsti. Pasejo velike črede ovc in konj in se selijo do 400 km letno. So dobrodušni ljudje, ki tujca povabijo na obisk in so s svojim samotnim in preprostim življenjem zadovoljni. Radi so svobodni in prezirajo življenje v mestih, prav tako pa tudi poljedeljstvo.
S 3600 m visokega sedla Taldik smo se vijugasto spustili v Aljasko dolino in prvič ugledali pamirske gore, katerih vrhovi so bili zakopani v goste oblake, ki niso napovedovali nič dobrega. V taboru nas je sprejel mlad Moskovčan Mišo, alpinist in kandidat za mojstra športa, simpatičen fant, ki naj bi nam pomagal z nasveti. Najpomembnejša za uresničitev našega cilja je bila aklimatizacija, tj. privajanje na višino. Po 2. dneh smo se povzpeli na vrh Petrovski (4700 m), po slabo prespani noči smo prvič okusili višino, ki nam je povzročala glavobol in nespečnost. Vzpon na vrh je bil prijeten, toda kaj je ta višina v primerjavi z Vrhom Lenina, sedemtisočakom, katerega ogromna bela gmota se dviga v jutranjo modrino nad razdrapanim ledeniškim svetom.
Helikopter, ki vozi alpiniste in njihovo prtljago v višje ležeče tabore, nam vsak dan brni nad glavami. Najmanj še nekaj dni ne bomo na vrsti, zvemo od vodstva našega tabora. Razočaranje spremenimo v sicer nenačrtovano turo pod vrh Lenina (7134 m). V jasnem pamirskem jutru se povzpnemo iz Lukove poljane na razrit morenski svet, dokler ne dosežemo jezika kakih pet km dolgega ledenika, ki sega pod sam vrh gore. Glave si ovijemo s plenicami, za oči si izrežemo odprtine, in si nataknemo še obvezna ledeniška očala, da bi se tako vsaj za silo zaščitili pred obupno pripeko. Na koncu poti v tem dnevu se sonce skrije za gorski greben in ozračje se naglo ohladi. Zlezemo v šotore in puhaste vreče. Ponoči moramo odmetavati sneg, zjutraj ga je celo že do kolen. Ne zdi se mi prav pametno, vendar se priključim ostalim, pa ko skušamo v metežu priti do tabora 3 na višini 5300 m. Vidljivost je minimalna in sledi, ki smo jih dan poprej še jasno videli v strmini, so zabrisane.
Malo pod ciljem se obrnemo in sestopimo. Lenin tako ali tako ni bil naš cilj, nabrali pa smo si dragocene izkušnje z višino. Po vrnitvi izvemo, da je zmanjkalo kerozina in preostane nam še en dan za pakiranje in pripravo prtljage. S seboj vzamemo tudi višinsko hrano (suho sadje, čokolado, instant kavo, sladkor idr.), ki smo jo prejeli v skladišču.
Končno smo poleteli nad obronki mogočne bele Zalajske verige, v kateri je markanten vrh zdaj že znani Pik Lenina. Globoko pod nami so raztresene nomadske jurte, okrog katerih se pase živine. Helikopter zavije v široko dolino, po kateri se razlivajo umazani, z morenskim prahom pomešani ledeniški potoki. Flore ni opaziti in vse daje vtis pokrajine na Luni. Po slabi uri letenje pristanemo pod 2000-metrsko severno steno Vrha komunizma. Prvi vtis presega vse dotedanje predstave. Z zgornjih robov visijo seraki, ki se često lomijo in s silnim truščem grmijo navzdol. Včasih se bel snežni oblak, ki je posledica lomljenja takih serakov, razširi nekaj km navzdol po dolini. Tak bel oblak je sončnega popoldneva zakril naše šotore. Nevaren najbrž ni bil več, nas pa je pošteno zbegal.

Naslednjega dne nas je pregledala ruska zdravnica in razen malo povišanega pritiska in srčnega utripa ni ugotovila nič posebnega, kar pa vse spada k težavam s privajanjem na višino. Popoldne smo se odpravili na Vrh štirih (6400 m), na katerega se je povzpelo 7 članov odprave.
Tako so bili aklimatizacijski vzponi za nami in zdaj, ko se je bilo treba odločiti za naskok na Vrh komunizma, nam jo je zagodlo slabo vreme. Močno sneženje in temperature več kot -20° C niso dajale upanja na uspeh. Letošnje vreme je bilo nasploh nestanovitno z veliko padavinami, kar je pravo nasprotje lepega, tipično celinskega pamirskega vremena.
Po nekajdnevnem čakanju se vreme za silo umiri, padavine ponehajo, vendar napoved ni obetavna. France dobi dovoljenje za vzpon. Sledijo mrzlične priprave. Alpski stil zahteva vso opremo od šotorov, hrane do obleke v nahrbtniku od vznožja pa do vrha, kar je seveda neprimerno težavnejše. V torek, 28. julija, odide šesterica s 25—30 kg težkimi nahrbtniki po ledeniški moreni proti stebru Borodkin. Ostali štirje smo se odločili. da jih bomo spremljali po radijski zvezi v taboru.
Dve noči so fantje prespali v sredini Borodkina in čakali na izboljšanje. V četrtek je njihova vztrajnost poplačana in povzpnejo se iz tabora I. v dvojko na Velikem platoju 5900 m visoko. V petek prečijo nekaj km širok plato in se po ledeni strmini (do 65°) v snežnem metežu povzpnejo na sedlo pod vrhom Hahlov, izhodiščni točki za naskok na vrh. V soboto se po vršnem grebenu povzpnejo na sam vrh. Vzpon je kljub izboljšanju vremena zelo naporen, saj hodijo ves čas na višini kakih 7000 m.
Na vrhu v sončnem vremenu postavijo slovensko zastavo in zastavico SCT in se fotografirajo. V tabor se vrnejo šele ob 11. uri zvečer.

V ponedeljek, 3. avgusta, se po dveh dneh sestopa in šestih dneh na gori vrnejo v tabor Moskvin. Obrazi so spremenjeni od naporov. Ves čas so pili le čaj in napitke, jedli pa nič. Potrebno je bilo kar nekaj dni, da so si opomogli. Nasproti Pika komunizma se dviga v jekleno modro nebo trirogelni vrh prelepih oblik, to je Pik Evgenije Korženevske, katerega bele strmine se v enkratnem zamahu poganjajo 2000 m tik pod vršne grebene in vabijo z vso silovitostjo. Nekaj časa tehtamo preostali čas za vzpon na goro in nazadnje zmaga trezen razum. Kdo ne bi pomislil: mogoče kdaj drugič ...

Janez Zrnec
Naša skupnost (Grosuplje), 1988, letnik 14, številka 1
 

Oznake: VTG
eXTReMe Tracker