Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ali živimo še v ledni dobi?









Wikipedia: Piz Roseg, Ledenik

nedelja, 8. november 1931, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2439

Življenje in svet (1931) - Dr. Küttner: V ledni dobi so bile vse dežele današnje srednje Evrope pust, mrk svet.

Od središča lednin v severni Skandinaviji so silile ogromne gmote ledu daleč proti jugu, prav do vznožja Alp, kjer so se strinjale z gorskimi ledniki, puščajoč le tu pa tam prekopnine, liki oaze v ledeni puščavi. Toda počasi se je začel led umikati v gore in nazaj na odljudni sever. Prostih tal se je polastilo rastlinstvo, ljudje in živali. Na groblju lednikov je vznikla nova visoka kultura, v minulih težkih časih utrjenega človeškega plemena. Človek pa ne oponaša usodi in spomin na mrzle čase se je zabrisal. Po naših predstavah je ledna doba že stotisočletja za nami. Narava pa ima mnogo zanesljivejši spomin in je pomagala geologom rekonstruirati jasno sliko ledne dobe, na podlagi vseh brezštevilnih gub in gubic, ki jih je bila zarezala v obličje zemlje. V tej sliki se nam predstavlja ledna doba kot novejše ali celo najnovejše razdobje v zgodovini našega planeta. Upravičeno se trdi celo, da ledna doba niti ni še minila, marveč da nam je narava privoščila le kratek oddih, preden bo znova pritisnila. V zgodovini naše zemlje je bilo že več lednih dob. O vzrokih zaledenenja je bilo skonstruiranih na stotine teorij in hipotez, kar najjasneje kaže, da si o končnem vzroku znanost še zdaj ni čisto na jasnem. Morda se je začasno zmanjšalo delovanje sonca, ali pa so kozmične megle zastrle pot sončnim žarkom. Morebiti se je celo ozračje, ki varuje zemljo ohlajanja tako spremenilo, da ni bilo več kos svojemu namenu.
Naj je že bilo tako ali drugače, dejstvo je, da se je za daljša razdobja znižala temperatura tako, da se je v hladnejših pasovih spremenila voda polagoma v sneg in led. Na površini zemlje so se začele grmaditi plasti ledu, ki so mestoma dosegle debelino 3 kilometrov.

Doslej je zemlja prestala tri ali štiri ledne dobe, ki so si sledile v presledkih tri sto do štiri sto tisoč let in ki jim je vmes vedno sledilo milejše podnebje. Kadar govorimo o ledni dobi v splošnem, mislimo le na poslednjo. Takrat je pokrival ledni oklep trideset milijonov kvadratnih kilometrov ali približno petino zemlje. Do današnjih dni se je stajala že dobra polovica ledne gmote, ostanek se pa še zadržuje v tečajnih krajih in po visokih gorah. Ker je pa dognano, da so bili nekoč otajani tudi predeli na tečajih, bomo tudi poslej lahko govorili o koncu ledne dobe šele takrat, ko bo spet izginil led na tečajih.
Dandanašnji pa je še vedno pokritih z večnim ledom kakih 14 milijonov kvadratnih kilometrov, iz česar sledi, da smo ledni dobi ušli komaj za polovico. Kdaj je nastalo milejše podnebje in so se ledne poljane začele umikati proti severu? V geokronološkem institutu v Stockholmu so na podlagi preiskovanj dognali, da je del srednje Švedske šele kakih deset tisoč let prost ledu. Južna Švedska se je otajala nekako pred 15.500 leti, Baltik pred 18.000, srednja Evropa pa nekako pred 20 ali 30.000 leti.
Ta leta je izračunal geokronološki institut na podlagi dognanj vodje zavoda: znamenitega švedskega geologa G. de Geerja, ki je po indicijah, preostalih iz ledne dobe sestavil poseben »koledar ledne dobe«. Snežnica izvirajoča izpod lednika ali nižinskega ledu, vodi namreč s seboj okrušnine kamenja, ki se potlej usedajo v rekah ali jezerih, katere napaja. Te naplavine so poleti grobega zrnja, svetle in razmeroma velike, pozimi pa skromne, drobnozrnate in temne, če se potlej jezero posuši ali pa premeni reka strugo, se na dnu jasno vidijo posamezne letne in zimske plasti te gline in sicer v izrazitih mejah za posamezna leta. Slične so drevesnim letnicm, po katerih se da natančno presoditi rast in starost.

De Geer je bil prvi, ki je začel sistematično proučevati te letne plasti gline. Našel je, da se posamezne plasti točno ujemajo, čeprav so iz različnih zelo oddaljenih krajev, kjer so nastajale za umikajočim se ledom. Iz enakosti plasti je sklepal, v katero leto spadajo, in je tako polagoma strnil plasti gline v raznih krajih dežele v enoten sistem, na podlagi katerega so potem izračunali, koliko časa je potreboval skrajni rob nižinskega ledu za umik. Za švedsko so dognali, da se je umaknil led vsakih šest let za en kilometer.
De Geerjevi učenci so na podlagi te teorije točno proučili vse naplavine gline na švedskem in tako sestavili premoči pregleden koledar ledne dobe. Podatke koledarja so lepo izenačili med seboj in vse bi bilo lepo, če bi imel koledar tudi pravi začetek, da bi se lahko primerjale posamezne faze ledne dobe z današnjim štetjem. To nalogo je slednjič rešil de Geerjev učenec Regnar Liden. Našel je rečno delto, v kateri so se usedale glinaste plasti ledniške vode od tistega časa, ko se je začel umikati led pa prav do današnjih dni. Kaj takega je bilo moči najti pač samo na švedskem, v deželi ki je komaj odrastla ledni dobi. Poslej se zanesljivo ve, kdaj se je začel umikati led.
Ker se ledna doba običajno še vedno šteje v preteklost, so določili tudi nje resnični konec. Zanj si je de Geer izbral leto 7800 pr. Kr. Takrat namreč ni bilo na Švedskem nobenega nižinskega ledu več, marveč so ostali le še gorski ledniki, kakor drugod v Evropi. In ker je bilo središče lednin na Švedskem, velja ta absolutni konec nedvomno tudi za ostalo Evropo, tako da od te letnice lahko povsod računamo čas predledne in poledne dobe. V geološkem koledarju se pozna to leto po prav močni plasti gline. Najbrž so se zrušile ledne gmote, ki so zapirale neko dolino, tako da je sledila velika poplava, ki je zapustila toliko usedline.

Toda, čeprav prištevamo po tej kronologiji ledno dobo v preteklost, vseeno je eden najmlajših pojavov v zgodovini zemlje, ker sega prav v začetek svetovne zgodovine. V deželah z milejšim podnebjem so že nastajali kulturni spomeniki, ko se je v današnjih visoko kulturnih severnih deželah šele tajal poslednji led.
Ko je bil enkrat točno določen konec ledne dobe, so lahko izračunali tudi nje začetek. Glede tega vladajo sicer še nekatera nesoglasja, vendar se pa smatra, da se je začela poslednja ledna doba nekako pred 600 ali 700.000 leti. Ledna doba se ne sme smatrati za nekak zdržen pojav. Vedno se vmes podnebje začasno spet ugreje in nastopijo tako zvane medledne dobe. Dr. V. Nordmann misli, da prav zdaj živimo spet v eni medlednih dob, ki se bo prav kmalu umaknila ponovnemu močnejšemu navalu ledu. Do tega »prav kmalu« imamo pa seveda po geološkem časomeru še kakih 20 do 35.000 let. Za enkrat pa led na severni poluti še vedno gine, in ga je celo v Groenlandu, ki velja za pravo ledenico, čedalje manj, kakor so ugotovile zadnje ekspedicije.

Življenje in svet, 8. november 1931
 

eXTReMe Tracker