Alenka Mihorič: Lahko dostopen hrib na Notranjskem poleg razgleda na Cerkniško jezero ponuja mnogo naravnih lepot.
1114 m visoka gora slovi po legendah o čarovnicah, ki so nekdaj tam kuhale svoje uroke in delale okoliškim prebivalcem škodo. Kakorkoli, gozdu in rastlinstvu niso prav nič škodovale. Morda so celo poskrbele za rast mnogih zdravilnih in strupenih, na različne načine uporabnih zelišč. Tega jim seveda ne moremo šteti v slabo.
Kot foto-lovka na zanimive slovenske rastline sem pred leti izvedela, da je Slivnica botanično precej zanimiva, zato sem se že večkrat odpravila tja, bodisi sama ali v družbi. Ko sva prvič lani sopihala z možem po pobočju nad Cerknico, je bila pomlad. Aprilsko vreme ni bilo ravno obetavno. Morda so coprnice kaj prismodile. Sicer dežnika skoraj do konca sobotnega popoldanskega sprehoda ni bilo potrebno odpirati.
Ob vznožju, ko je skoraj hotelo rositi, je bilo prav lepo videti ob poti bujno cvetoče grme črnega trna. Višje na pobočju pa so bili cvetovi še v popkih. Ob vzpenjanju po široki poseki se je v dolini prikazala gladina že precej okrnjenega jezera. Še višje proti vrhu širokega hrbta je med grmovjem cvetelo veliko tevja in živomodre preproge spomladanskih torilnic. Le kdo je zamešal to barvo, se vprašam vsakokrat, ko občudujem te srhkolistovke, bližnje sorodnice spominčic, ki pa se po barvi z njimi ne morejo kosati. Kmalu sem naletela tudi na prvega gorskega kosmatinca. Zelo me je razveselil, saj ga to leto še nisem videla.
Med grmi in drevjem sva z možem dosegla travnato izravnavo. Pokazali so se tržaški svišči (podvrsta spomladanskih sviščev) ter listi zvezdastih kukavic. Tudi razgled se je odprl, žal precej zamegljen. Na pustih tleh sem opazila rastišče drobcene belo cvetoče križnice, spomladanske kokošnice. V travi sem fotografirala tudi zanimive liste, za katere sem kasneje ugotovila, da pripadajo brezstebelnemu ušivcu – tokrat sem bila prezgodnja, da bi ga videla cveteti. Čez kakšne štiri tedne sem bila ponovno tam, vendar je že odcvetel; letos sem imela več sreče – ali pa občutka za rastne razmere.
Kmalu sva zagledala kočo in se napotila proti njej mimo belih šopkov ranih mošnjakov, temno vijoličastih kosmatincev, južnega (ozkolistnega) pljučnika, trobentic in nunk (bela podvrsta žafrana). Že blizu koče pa so iz tal rasli šopi suličastih listov, ki jih nisem takoj prepoznala. Skrivnost je bila razkrita pri naslednjem obisku: to je bila postavna rastlina navadni zlati koren. Oblaki so se razkadili in pohitela sva na vrh. Tja pripelje več stezic, za orientacijo pa človeku pomaga oddajnik, ki sicer vrha ne krasi. Med bukovjem na vrhu je ogromno čemaža. Srečala sva nekaj ljudi, ki so ga nosili v velikih vrečkah. Tu in tam med čemažem raste tudi podobno listje strupenega jesenskega podleska, zato je potrebno čemaž nabirati previdno, po nekaj listov naenkrat. Prav pri oddajniku je cvetelo vse vijolično votlih petelinčkov, pod drevesi pa tudi precej kranjskih volčičev, deveterolistnih konopnic in podlesnih vetrnic, medtem ko so bile peterolistne konopnice še v popkih.
Malo sva se sprehodila naokoli. Previdno, da ne bi splašila cararjev, ki so na tleh iskali priboljške. Prišla sva na travnik, kjer je cvetelo vse polno rumenih narcisov. Tja niso prišli čisto sami, verjetno je človek imel prste zraven. Upala bi si trditi, da ta človek ni bila coprnica. Nekaj takih narcisov je raslo tudi ob koči, seveda zasajenih. Od tam so seme v naravno okolje morda prenesle ptice ali pa veter. Kakorkoli, lepo jih je videti tako na gredici kot na sicer pustem travišču.
Znamenite coprniške jame nisva iskala. Pred kočo sva uživala v razgledu na hribe, ki so v različnih odtenkih nakazovali svojo oddaljenost, pa tudi bližanje večera. V planinski koči sva si ogledala maskote coprnic, nisva pa bila navdušena nad nagačenimi živalmi. Okrepčala sva se z odličnim slivniškim zavitkom in čajem, nato pa se odpravila po isti poti v dolino.
Po enem mesecu je bila Slivnica v najlepšem cvetju. Predvsem na travnikih, kjer se niso pasli konji in krave, sem lahko potrdila vso botanično raznolikost. Nižje v gozdu so se bohotile kukavičevke dolgolistne naglavke, jajčastolistni muhovniki, dvolistni vimenjaki in zvezdaste kukavice; več zadnjih pa je raslo na sončnih legah, kjer so se jim pridružile še navadne obloglavke, navadni kukovičniki in bezgove prstaste kukavice. Pravo pisano lepoto so travnikom prispevale najrazličnejše cvetice: črnikastovijolična orlica, francoski lan, srednji in gredljasti trpotec, rdeča in dlakava relika, grebenuša, nožničnolistna šmarna detelja, travniška kozja brada in druge. Grmi črnega trna so tudi na vrhu odcveteli, na novo pa so se okitili grmi gloga in dobrovite. Če bi imel človek čas in ne bi bilo tudi drugih privlačnih poletnih ciljev, bi na Slivnici vsak teden našel veliko zanimivosti in lepot.
Letos sva se odpravila na Slivnico okoli prvega maja, ko so se na veje grmov obešali številni majski hrošči. Še dobro, da podnevi dajo mir in se ne zapletajo v lase, kar zna biti precej nadležno. Seveda je bil moj osnovni namen, da fotografiram cvetoče brezstebelne ušivce, ki sem jih prav kmalu zagledala ob poti. Sprožilec na fotoaparatu se je skoraj pregrel ob 'ovekovečanju' te znamenite slovenske rastline. Botanik J. A. Scopoli jo je namreč prvič odkril prav na našem ozemlju. Na pašnikih pod vrhom me množica regratovih cvetov ni ravno pretresla, razveselila pa sem se rdeče cvetočega alpskega kosteničevja, relik in nešteto barvnih odtenkov mladega listja na bukvah, leskah, kranjskih kozjih češnjah, trepetlikah …
Alenka Mihorič