Naša skupnost (1993): Mladi vrhunski alpinist Zvonko Požgaj se je letos povzpel na vrh osemtisočaka K2 v Karakorumu v zahodni Himalaji.
Mediji so o tej uspeli, pa vendar tragični odpravi veliko pisali. Nas pa je zanimalo predvsem to, kakšen odnos ima naš sogovornik do tega ekstremnega športa in kako doživlja posledice svoje nesreče. Poudariti moramo, da nas je prijetno presenetil s svojim optimizmom, odločnostjo in življenjsko modrostjo. Pokazal nam je diapozitive s poti, ki jih je sam posnel, pokazal pa jih bi tudi šolam in drugim ustanovam. Zvonka Požgaja lahko poiščete v Zeleni jami na Baudkovi 5.
Kdaj in kako ste se srečali z alpinističnim športom?
Z alpinizmom sem se srečal naključno. Trije prijatelji smo se odločili za alpinizem iz radovednosti. Hodili smo v hribe in na pohode, vendar takrat še nobeden od nas ni pomislil na alpinizem. Odšli smo na odsek Železničarja in se vpisali v alpinistično šolo. Še vedno pa ne znam odgovoriti, če me kdo vpraša, zakaj plezam. Vem, da takrat, ko plezam, dosti lažje živim. Še posebej me privlači avantura. Všeč mi je narava, še posebej gore.
Gora K2 v zahodni Himalaji je visoka 8611 m in je po velikosti drugi vrh na svetu. Kako ste se pripravljali na osvajanje tega vrha?
Začelo se je s samo šolo. ki pa mi je dala samo teoretično znanje. Izkušnje pa sem si pridobil s samim plezanjem. Ves sem se posvetil plezanju in ves denar sem vložil vanj. Najprej sem plezal lažje smeri, potem pa sem težil k vedno višjim ciljem. Naredil sem izpit za alpinista in postal samostojen. Potem sem plezal s prijatelji, ker prej nismo smeli. Hoditi sem začel v centralne Alpe, najprej sem plezal lažje, nato vedno težje smeri. Ko je bil objavljen drugi razpis za K2 (za prvega je bilo premalo prijav), sem se prijavil na podlagi vzpona, ki sem ga imel z Vanjo Furlanom na Monte Roso. Oddal sem prošnjo in glede na to, da sem bil perspektiven (imel sem državni in mednarodni razred) so me izbrali za odpravo.
Prosim, razložite te razrede ali stopnje v alpinizmu.
Najprej je razred pripravnika. Na podlagi točk, kolikor je pač vsak vzpon vreden. Lahko dosežeš perspektivni razred (če si mlad in imaš dobre vzpone), potem je državni razred, nato mednarodni razred in pa zaslužni športnik. To je tako kot pri drugih športnih panogah. Jaz sem zdaj alpinistični inštruktor. Kot rečeno, moja višina je bila vrh Monte Rosa (4633 m). Čutil sem se sposobnega pomagati odpravi na K2 in imel sem veliko željo priti na njegov vrh. Imel pa sem skrito željo, da bi se naučil obnašati na višini. Izkazalo se je, da se na taki višini dobro obnesem.
Kako pa alpinisti preverjate svoje sposobnosti, preden se odločite za določen vzpon?
Vse je pravzaprav odvisno od človeka. Ali si sposoben osvojiti višino 8000 m, lahko preveriš samo tako, da splezaš na goro. To je sicer zelo tvegano. Boštjan Kekec je to plačal s svojim življenjem. Toda on je bil že na višini več kot 6000m, jaz pa samo na 4600m. Od vseh sem največ tvegal, saj sem bil skoraj 5000m višje kot prej.
Kako je potekala pot na Karakorum in kako ste osvojli vrh K2?
Odprava je odšla na pot 9. maja letos. V odpravi je bilo osem slovenskih in en hrvaški alpinist, v Pakistanu pa so se nam pridružili po en Mehičan. Šved in Škot. Priprave so se začele veliko prej s treningi, z nabavo hrane in opreme itd. Jaz sem bil brez službe oziroma na čakanju, tako da sem imel veliko časa za trening. Torej 9. maja smo odšli z osebno opremo, drugo opremo smo poslali že prej. Po dveh dneh smo prišli v Islamabad v Pakistanu. Nastanili smo se v Ravalpindiju. Tam smo ostali pet dni, da smo uredili vse formalnosti. Potem smo se peljali v Skardu, v izhodišče za Karakorum. Tovore smo naložili na džipe in se po slabih cestah odpeljali v vasico Askole, kjer smo najeli nosače. Od tam smo odšli peš. Čakalo nas je 100 km poti po ledenikih. Po sedmih dneh smo prišli do baze. Šotore smo postavili na ledenik. Vsak klasični vzpon poteka z aklimatizacijo, s postopnim doseganjem vedno večje višine. Zamislili smo si, da bi šele s tretjim ali četrtim vzponom dosegli vrh, in sicer s predhodnimi aklimatizacijskimi vzponi. Tako sem šel dvakrat na aklimatizacijo, šele tretjič sem šel proti vrhu. Največji problem K2 pa je vreme, saj se lahko v pičli uri poslabša. Tu namreč ni nikoli teden dni lepega vremena. Na K2 je bilo najbolj tragično leta 1986, ko je na odpravah umrlo trinajst ljudi, od tega devet hkrati v eni odpravi. in to na grebenu Abruzzi. grebenu, ki ga je plezala naša odprava. V prvi navezi z Mehičanom Carlosom sva 13. junija osvojila vrh, nato pa še Stipe Božič in Viki Grošelj. Tik pred vrhom se je vreme poslabšalo. Na sam vrh nismo mogli stopiti, ker je čez greben veter metal kose ledu. Poslikali smo se in odšli nazaj. K2 je tako najvišja gora, ki smo jo Slovenci osvojili brez dodatnega kisika. Pri vrnitvi z vrha sem se v megli izgubil in med menjavo radijskih baterij so mi močno pomrznili prsti. V četrtem taboru pa so se pri Boštjanu Kekcu začeli kazati znaki višinske bolezni. Skušali smo narediti nemogoče, toda Boštjanu nismo mogli več pomagati. Morali smo ga pustiti na gori. Zdravnik Damijan Meško mi je oskrbel ozebline. ki so se začele gnojiti, Stipe Božič je oslepel, Boris Sedej je dobil omrzline na nogi, zato smo se odločili za takojšnjo vrnitev v Ljubljano.
V Ljubljano ste prispeli 2. julija in takoj odšli na operacijo. Imeli ste hude poškodbe. Kako ste sprejeli to dejstvo?
To je precejšnja psihična obremenitev, ko se zavedaš. da ne boš nikoli več imel prstov oziroma prvih členkov prstov na rokah. Menim, da sem psihično dosti močan. S tem se moram sprijazniti in živeti naprej, na tragedijo pa čim prej pozabiti. Vsak dan hodim v Sočo na razgibavanje in masažo. Potem bom šel v Center za rehabilitacijo. Verjetno se bom moral preusmeriti iz mojega poklica elektronika v nekaj drugega. Razmišljam, da bi se usposobil za računalništvo.
Omenili ste, da ste inštruktor alpinizma. Alpinizem torej niste »obesili na klin«?
Še vedno bom hodil v hribe in pozneje tudi plezal. V skali bom plezal lažje smeri, pozimi pa tudi, saj se takrat dela vse v rokavicah.
Marjan Kovačevič-Beltram
Naša skupnost, 23. november 1993