Iskanje Prekmandlca: Premagati moramo dobrih tisoč višinskih metrov, pretakniti se skozi razbito grapo in mestoma čez trentarske strme trave.
Prvi obisk Poldanovca mi je nagnal resen strah v kosti. V brezskrbnem potepanju, s še majhnimi otroki po Trnovskem gozdu, smo nenadoma prišli na rob. Ne na rob, brez opozorila smo se znašli na balkonu brez ograje, pod nami pa tisoč metrov zraka do trebuškega Frančiška.
T
isti prirojeni čut varovanja mladičev (lahko rečete tudi ženska panika) me je popolnoma ohromil. Kar videla sem jih, leteče proti dnu, daleč tam spodaj. Zelo na hitro in na silo sva jih (na Uroševo začudenje) spravila nazaj pod drevesne krošnje. Sama pa sem se, s kepo v želodcu, zazrla tja proti Vojskem in Julijcem. Tako je bilo lepo. Dvakrat sem globoko vdihnila in napetost je popustila. Saj za tako razkošje v razgledih jih res ne smem prikrajšati.
Veliko kasneje, po že mnogih obiskih, sem se mučila s »pubertetniškim slončkom« (mojo hčerjo), ki je na poti vseskozi preizkušala mejo, še prenašanja njenega: »jst ne grem«. Ko sem po vseh izrabljenih idejah, kako ji vzbuditi zanimanje, dojela, da se sama ne bi znala vrniti, je bila moja ignoranca popolna.
Prav potihoma se je priplazila za menoj na vrh in s kar precejšnjim rilčkom tiho obsedela ob meni. Čez nekaj časa, ko se je le-ta pričel topiti, pravi: »Mama, tu je pa tako lepo, kako visoko nad vsem sva!« Samo objela sem jo in uživala. Mogoče pa je seme le posejano na plodna tla in bo nekoč vzklilo. Na levi se je k zahajajočemu soncu spuščal greben čez več robnih vrhov, mimo Lazne in Čepovanskih Vrš, k Idrijci. Na desni so k Trebušici hiteli razdrapano divji govški grebeni z razmršenimi frizurami pravega črnega bora. Zeleni rob in Bukov vrh v svojih najvišjih točkah omagata, se prelomita in klecneta do dna. Trnovski gozd se je čez Hudo polje in Mrzlo Rupo pripenjal k Vojskarski planoti, ki se je tako veličastno dvigala nama nasproti.
V miru sva preštevali vse njene obrobne vrhove in vode, ki so druga ob drugi drvele v dolino. Nizale so se kot navpičnice, od Jelenške, Srne, Mkcove, Pršjaške, do najbolj znanega Gačnika. Za njimi sva slutili urez Idrijce, ki tostran grapasti svet loči od Šentviške planote in Cerkljanske. In med vso to zelenino, otočki z belimi hišami, koliko še živih? To prijetno popotovanje zvedavih oči je popestril bel okvir Tolminsko-Bohinjskih gora, s Krnom, Kaninom in sinjina nad njimi. Kaj imava pod nogami, raje nisva preverjali.
Bili sva nad vsem tem. Sami v pravih »Govcih«, dobro čez poldne na Poldanovcu. In brez kepe v želodcu sem prvič pomislila, da se poslanstvo, s katerim sem bila dodeljena na ta svet, počasi izteka. Obstajajo še radodarnejši prostorčki? Zakaj moje hrepenenje po višinah enih ali drugih Alp, ob tem pa imam pred nosom vse to in še več?
Poldanovec je najpostavnejši, zato tudi najrazpoznavnejši vrh v Govcih. Ti pa so strm, divji, skalnat, prepaden zaključek severnega roba Trnovskega gozda.
Družbo mu delajo še Bukov vrh, Zeleni rob, Češevnika, Stanov rob in še kdo. Njegovo zgovorno ime se pojavlja vsepovsod. Dva sta v iztekajočih se zahodnih Karavankah kot Poldne, njima nasproti čez Savo so Martuljške in Rateške Ponce, nad Mangrtskimi jezeri je Poldnik, v Naborjetskih gorah je Poldašnja špica, … Ti vrhovi so prebivalcem pod njimi sončne ure. Delijo jim dneve na do– in popoldne. Ko je sonce nad njimi, je čas kosila. A taka ura je le za sončno vreme, le za prebivalce pod njenimi severnimi obronki in žal je gluha za premike na zimski ali poletni čas.
Če bi radi na Poldanovec iz Trebuše, je to kar prava hribovska tura. Dobrih tisoč višinskih metrov, pretikanje po razbiti grapi in mestoma trentarske strme trave, bosta vašemu podvigu dala pravo ceno. Bog ne daj, da z ne kaj prida skrbno označene poti po Poldanovški grapi zaidete levo ali desno. Sosednja (prej Hudourniška) nosi ime po Paternolliju, ki je na srečanje na Lokvah hitel po bližnjici.
Pot pričnemo v Gorenji Trebuši, takoj za tem, ko se cesti po dolini z leve pridruži stara izpod Drnulka, ki je bila še do nedavnega tudi edina. Se še spominjate dolgoletne grožnje hidroelektrarne Kuk na Idrijci, ki bi dolino Trebuše, pa še katero drugo, kar potopila? Gradnja ceste po dnu bi imela pomen le za podvodni promet. Prebivalci kraja so več desetletij živeli v negotovosti – ostati ali oditi? Kolikim so načrti pomagali na »boljše«?
Začetek je označen, poskrbljeno je za parkiranje ter tudi za počitek in osvežitev ob vrnitvi. Nevarnost izgube poti, je le na začetku, kaj kmalu nad kmetijo z imenitnim imenom Na gradu. Tam še vedno s svojo razmetanostjo nagaja zmešnjava vetroloma. A potrebno je po grapi, ki nam dobro polovico poti nakazuje smer. Zadnji del poteka po levem bregu in lepo uhojena, a dobro izpostavljena pot nas pripelje na greben, severno kraj vrha. Do njega, levo po grebenu in navzgor na vrh, ni več daleč.
In ker se radi vračamo po drugi poti, lahko v povratku zakrožimo čez Lazno. Držimo se smeri pristopa. Namesto v Trebušo nadaljujemo po robu proti severu. Na koncu Mojske drage se pod rob Češevnika spusti lepa, tu pa tam še označena lovska stezica. Pripelje nas na gozdno jaso pod Stanov rob, kjer na njenem nasprotnem koncu poiščemo oznake za Lazno. Mimo Jurja nadaljujemo po robni gozdni cesti do odcepa Poti kurirjev in vezistov v Trebušo (rumeno modre oznake). Zgornjo trebuško cesto ulovimo v Lazah in ji v desno sledimo do parkirišča pod kmetijo Na Gradu, kjer smo pot začeli. Poti ni za podcenjevati in jo neveščim v brezpotju odsvetujem.
Ležernejši pristop je z jugozahoda, z Lokvi. Prav pod njegovo teme pripelje gozdna cesta. Da tura le ni tako turistična, poskrbi včasih odprta, včasih zaprta rampa pred Mojsko drago. Tako se, če se nočemo soočiti z izzivom bivakiranja v avtu za njo, potepanje raztegne na tri ure. Ta pristop je tudi primernejši v zimskem času, kajti obisk Poldanovca iz Trebuše v snegu je zahtevna zimska tura. Vsekakor pa velja poleg razglednika okusiti še Trnovski gozd v belem.
Tudi pristop z Lokvi lahko zaokrožimo okrog Mojske drage. Vse ostale steze, kolovoze in kamionske ceste kaže pred kakšnim velikopoteznim zaokroženim valovanjem postopoma, previdno in dobro spoznati. Obvezna letna oprema je podroben zemljevid, dobri čevlji in v strminah cepin. Pozimi seveda dodamo še dereze.
Poldanovec ima vse, mogoče celo več, kar imajo veliki. Na njem klonejo celo slončki. Prihajajoča jesen ga opremlja z eksplozijo barv, ki je res ne smemo zamuditi.
Anka Vončina