Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Odisejada Daulagiri

Po 15. dneh pristopnega marša iz Katmanduja do vznožja južne stene Daulagirija se je 15. oktobra pričel prvi poizkus, da bi žepna odprava slovenskih alpinistov preplezala več kot 4000 metrov visoko in dobrih 10 kilometrov široko južno steno Daulagirija (8167 metrov), ki je po vrsti šesti vrh na svetu. Na sliki slovenski alpinisti in zvezni oficir v bazi pred naskokom stene. V prvi vrsti od leve na desno sede: Janez Sabolek (23), Akademski AO Ljubljana, Jože Zupan (27), AO Celje, Emil Tratnik (30), AO Idrija, Cene Berčič (22), AO Kamnik, Rok Kolar (22), AO Prevalje.
Zadaj levo: vodja odprave Stane Belak, (40), AO Lj. Matica in zvezni oficir Mohan Khadka (36) - policijski podinšpektor. (Foto: Stane Belak)

 

Ko je 13. oktobra naveza Zupan, Kolar in Sabolek dosegla izstop iz skalnega dela stene na vrhu na vrhu Črnega stolpa, ni kazalo več čakati. Zaradi poznega datuma smo imeli na voljo en sam preizkus, ki pa se je skladal z načrti - polna luna in ugodno vreme, kar je v tistih koncih res nekaj izjemnega. 15. oktobra je v steno vstopila naveza Belak-Berčič in Tratnik, da bi jo preplezala in se vrnila v dolino po severni strani gore. 17. oktobra, v primeru idealnega poteka, bi prvi sledila druga trojka moštva. Na sliki: prvi skalni skok v ledenem delu stene, ki je 16. oktobra jurišno navezo šest ur priklenil na čakanje zaradi kamnitih plazov. (Foto: Stane Belak)

 

sobota, 15. oktober 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 3203

Na današnji dan, 15. oktobra 1981, so Stane Belak - Šrauf, Cene Berčič in Emil Tratnik stisnili roke z ostalimi udeleženci odprave in obrnili bazi hrbet. Šrauf je ob tem zapisal: »Kdo bi vedel, da je ne bom nikoli več videl! Človek še dolgo ne bo sposoben predvideti vsega vnaprej.«

Odlomek iz feljtona, ki ga je Stane Belak - Šrauf po odpravi napisal za Dnevnik:

Odisejada Daulagiri
Slovenska himalajska odprava v južno steno Daulagirija

... Popoldan 15. oktobra smo pri šotoru na ledeniku dokončno nabasali nahrbtnike, navezali dereze in popili zadnji čaj. Potem smo tovorili v potu svojega obraza nahrbtnike po poti, ki smo jo že dvakrat prehodili. Peklenska vročina je okopnela steno, da sem na nekaterih mestih prehode komaj prepoznal. Pobrane vrvi v ploščah so nam nakopale trdo plezanje in nahrbtniki so grozili ravnotežju telesa.
Snežne police, kjer smo dvakrat bivakirali, ni bilo več. Kar nič himalajska ni bila tisto popoldne stena, ki nas je pod večer izpustila na snežišče, kjer je v zavetju majhnega previsa stal šotorček. Tam smo se utaborili za nekaj kratkih ur noči, ki bo utišala šumenje snežnice in ohladila od sonca razgrete skale.

Nočni vzpon in dnevno čakanje
Vedel sem, da je to nočišče zadnje udobno mesto na naši poti. Pot v neznano prostranstvo južne stene se nam bo odprla že naslednje jutro. Zato sem pridno kuhal čaj pa juho in maratonik, vmes pa smo se zalagali z napolitankami in drugimi dobrotami.
Medtem me je nekajkrat prešinilo: »Še vedno je čas, da se vrnemo. Že jutri te možnosti najbrž ne bo več.«
Zunaj so z jasnega neba neprizadeto sijale zvezde. Bila je mirna noč in celo brezštevilni curki vode so utihnili v nočni zmrzali. Čez vremenske pogoje se res. Ni bilo pritoževati. Trenutno tesnobo je spet zamenjal optimizem.
Zjutraj se bomo rešili »popkovine«, ki nas povezuje z bazo, potem pa naj se zgodba odvije do konca.
Zadremali smo, vsaj nam se je zdelo, le za kratek čas. Ob enih po polnoči pa sem planil iz medenega sna. Zaspali smo! Čim hitreje sem moramo pripraviti in že je bila ura čez tretjo uro.
Steno je srebrna mesečina, ki je te dni naglo pešala. Neverjetno, kako izgublja luna svojo moč prav sedaj, ko bi jo najbolj potrebovali.
Opremo v nahrbtnikih smo imeli kvalitetno, vendar ne najlažjo. Zato sem imel občutek, da tovorim na hrbtu taistega prasca. Ob štirih zjutraj se pripnem s prižemo na belo totrino vrv in se pričnem naglo vzpenjati. Zelo blizu mi sledi Cene; Emil pa se odpravi zadnji s precejšnjo zamudo.

Nahrbtniki so nas vlekli nazaj
Vrv visi v velikem prostem loku čez navpični rob police, ki sva jo zadnjič dosegla. Neprijetno je človeku pri duši v steni, kjer čez dan padajoče kamenje lahko naseka vrv, na kateri moraš s težkim tovorom viseti in se sunkovito vzpenjati. Prava ruska ruleta.
Zanesel sem se na navpičnost skalovja in na kamnite izstrelke, ki bi morali po pravilu leteti preko naših vrvi. Debele tri ure smo se mučili po vrveh ki jih je pritrdila Juševa skupina v navpične in deloma celo previsne dele Črnega stolpa. Medtem je luna na katero smo toliko računali, zašla in vse več smo se živalsko mučili v senčnih kaminih in zajedah . Obupno sem praskal z derezami po gladkih ploščah in lovil ravnotežje. Tovori so nas kot težke more vlekli v globino in vsak je imel samo po eno prižemo. Pritrjevanje teh vrvi je bilo zahtevno delo, kar so pričali celo zavrtani klini v gladkih nerazčlenjenih ploščah.
Počasi se je pričel najavljati nov dan. Teh nekaj ur visenja nam je dodobra načelo moči in to je bil komaj začetek!
Z dnem smo izplezali iz navpičnega pečevja v obsežno, kakih 300 metrov dolgo strmo snežno pobočje, ki tvori poševno rampo. Ta vodi do prvega zaledenelega skoka v naši smeri.
Bal sem se te prepreke že takrat, ko sem od spodaj z daljnogledom študiral našo pot. Bal sem se težav predvsem zaradi morebitnega ledenega slapu, ki se nam je tam obetal. Toda skok nas je pričakal s prevaro. na kakršno nisem računal.

Ledena grožnja nad nami
Snežna rampa sicer ni zahtevala nikakršnih tehničnih težav s svojo 45-odstotno naklonino je bil to kljub balastu na naših hrbtih, prehoden teren, če ...
Ta »če« je bilo trikotno polje serakov in še posebej orjaški ledeni odlom prav nad nami v japonskem grebenu. Kot Damoklejev meč je visela ledena grožnja nad nami. Zato smo se gnali po snegu navzgor kot obsedeni. Nič nas bi rešilo, če bi se odtrgal samo majhne del tistega ledovja. Na tem prehodu nas je morala spremljati sreča!
Tudi to je značilnost Daulagirija. Če ni res težko, je pa toliko nevarneje.
Jutranje sonce se je naglo spuščala po steni. Bili smo na pol višine snežišča, ko nas je dosegla poplava svetlobe. V trenutku smo zakuhali. Stena je oblikovana kot vbočeno zrcalo in na tistem mestu je bilo popolno brezvetrje.

Stena je ponorela
Zavedali smo se nevarnosti, ki jo je stopnjevala vročina. Visoko nad nami je pobočje že uro dolgo obsevalo sonce. Prvi koščki ledu in manjši kamni so brneč leteli z višine, ko smo dosegli zgornji rob rampe.
Pred nami je bilo strmo, razbito skalovje, s katerega so v previsih visele ledene sveče. Na levi pa se je rob stene še strmeje odlomil v divje raztreskani prepad, ki je padal tisoč metrov globoko naravnost na ledenik. Nad nami se je še vedno na temno modrem nebu svetil veliki ledeni odlom. Sonce pa je vse bolj žgalo. Le tisti, ki je bil kdaj v takem položaju in ki je že doživel grozo plazu, lahko občuti stisko takih trenutkov.
Rad bi pohitel, pa je bilo vse tako kot v hudih sanjah. Morda bi lahko plezali vsak zase nenavezani. Toda sklenili smo, da nas bo vrv povezala v skupni usodi.
Že v tretjem raztežaju skalne zapore se je obstreljevanje od zgoraj neverjetno okrepilo. Med visoko brenčanje »hitrih« kamnov, so se vse pogosteje mešali zlovešči treski in vršanje velikih skal. Te so letele z vseh strani in križale svoje poti. Bilo je kot v panju. Prilepljeni smo čakali za skalni mi štrlinami in lovili ravnotežje. V redkih trenutkih smo lahko kar se da naglo pridobili nekaj metrov do novega zaklona.
Spoznal sem, da tega hazarda ne bomo igrali v neskončnost. Sele devet je bila ura, pa je stena že povsem ponorela. Iz višav je drla voda in na vseh straneh se je rušilo kamenje. Vroče sem si želel ene same drobne poličke pod kakšnim previsom. Ta skok je bil prva kritična točka. V neznani steni ga tudi ponoči ne bi uspešno plezali. Torej moramo sedaj za vsako ceno odnesti iz tega pekla cele glave. ...

Odisejada se je srečno razpletla po petnajstih dnevih plezanja in sestopanja. Na koncu feljtona je glavni akter strnil besede:»To je torej Daulagiri! In kaj je sploh Daulagiri za nas? Tam v tisti senci je skrito 40 dni našega življenja. Tam se vzpenja v črno nebo prvenstvena smer preko najbolj razvpite stene v Himalaji. Sicer pa, vse bo treba še enkrat doživeti, pozabiti vse hudo, šele potem bo Daulagiri tisto kar nam bo bogatilo prihodnost.«

Oznake: HIM, PrV

Komentiraj (1):

Metod Škarja, sreda, 19. oktober 2011, ob 10:46

Zanimivo tako bolj podrobno branje. Če imaš celoten tekst in če avtorske pravice dopuščajo, ga objavi. Spomnim se, da so o marsikateri stvari izhajali feljtoni. Kdor nima izstriženih listkov iz tistih časov, do takih tekstov skoraj ne more.

eXTReMe Tracker