Planinski vestnik (1956) - Boris Režek: V letu 1820

V dnu doline pod gorskimi pobočji se svetlika deroča voda. Med kamenjem si dolbe pot čez prodove in se s tihim šumenjem utaplja med bregovi. Visoki valovi pljuskajo po skalnih tesneh in bučanje slapa v Predoslju brni nad dolino.

Ko utihne veter v macesnih na Mešeniku, zažuborijo curki. Neprestano se menjavajo glasovi vode in vetrov na jasah v Bistrici. S strugami je razrita ravan in v grobljah šumi ponikla voda. Večno je mrmranje te gorske zemlje; tiho plovejo sence oblakov nad dolino ali rohnijo viharji čez robove.
Iz dna se pno strmi ronki do slemen pred vrhovi. Ko se dviga sonce po svodu in se ugreza na svoji poti nad grebene Mokrice, so njihovi zobčasti obrisi zarisani po stenah v Koncu in nad senco plamti zarja med lisami skal in snega v gorskih nedrih.
Nad plazom Krvavca se nizajo skladi po pragih v strmini. Med žlebovi in poljanami rušja rasto macesni pred platmi v dnu prepadov. Po pečini so črne proge, kjer se poceja voda s snežišč pod samo glavo gore. V svetlobi raste njen obris nad zgoščujočim se valovanjem senc v krnici in strmi v sinje nebo obzorja; umaknjena je v tišino višin.
S potjo po dolini se spreminja obraz pokrajine, ki si nadeva s soncem, in meglami in s srhlimi zarjami juter zmeraj drugačno podobo.
Ob strugi Proseka nad Bistrico izginja svet Kompotele in Jermanovega turna za vrhovi smrek; tam leže goste sence in tiho curlja potok v žlamboru med skalami.
Vlažen hlad veje po tesneh in gozd šumi. Med zibajočimi se vejami ošinja sonce tla iz črne plsti strohnelega drevja in preperelih skal. V somraku gozda se vije pot ob razdrapanem koritu neurnih voda na planoto Konca, položeno pod vrhove v zatrep njihovih :plazov in svetlih sten nad zelenimi vznožji planih vesin.
Z grebeni se veže gorska rajda v mogočen lok od prvih štrlin v slemenu Kalc v lovte Kalške gore, v zajedo Sedla in robove Dolge stene, po Podih v Dolgi hrbet, Skuto in Rinko, melišča Žmavčarjev v gladke plati Turske gore, v škrbino Kotličev in v grmado Brane. Grebenje čeri in stolpov prehaja v gozd na Jermanici. Z njim je obkroženo dno posek v sončnih pobočjih za Sivnico. Tu nastajajo rovti in pokrajina se razmika pod sama vznožja sten in zelenic v njih, goli ronki se prislanjajo med plazove, zmerom globlje drsi sneg v odjugah po grapi Bobnarja; mel zasipa ravan v dnu.
Čez steno se vlečejo rdeči usadi, kjer se luščijo plasti skal in udirajo plazovi. Neprestano se spreminja gora v svojih črtah. Čas dolbe vanjo globoke brazde, za ljudi pod njo pa je nespremenljiv njen obraz, ko se po viharjih iznad valovanja megel spet vzpne k solncu nakrhani greben Kaptána.
Po tesnih dolinah držijo pota v strmine; zelena ravan se odmika v globeli, ko zaveje veter z robov in se razprostre rajda špikov v višavi. Ljudem iz Bistrice se je vabeče ponujala gorska rajda, ko je plug zarezal prve brazde po novini na požganem gozdu. V plitvi prsti je zadevala ralo kamenje; človek je v muki postal, otrl sije znoj s čela in se je ozrl po gorah. Ni mu bilo usojeno ostati na njivah, kjer je sahnela setev med kamenjem, ko je zraslemu bilju jemala solnce senca vrhov. Polje je ostalo v pušči in prerasla ga je gorska trava.
Zmerom više v gore so držala pota. Utrte steze so kazale v kraje z najboljšo pašo in tam si je postavil stan. Ko je naraščala čreda, jo je zagnal po vseh robovih. Živali so se prepasle za zelmi v zadnje lašte pod vrhovi; ko je pastir prihajal za njimi, se mu je odkrival širen gorski svet. Zašle živali so ga vodile v mračna debra v dnu kamnitih tal, po policah nad prepadi in v globoke zijalke, kjer so se zatekale v viharjih in neurjih.

Gore so se razodele človeku in dal jim je imena kakor živalim svoje črede. Njihova znana obličja so ga tešila, kadar jih je ugledal na svojem potu za sledmi in so tuje vstajale pred njimi nove podobe sveta. Kazala so mu pot čez razmaknjene globeli krnic po meleh in goščavah do samotnega stana pod zadnjimi jeziki zelenja v plazovih.
V dolini so si ljudje že davnaj podelili sleherno prgišče plodne zemlje; ostala je le skalna pušča vrhov za odvečni rod, za on ki so podlegli v boju z množico in s postavami in se zatekli v njeno zavetje.
Zmerom znova so prihajali. Ognili so se Jermanovemu domu na trati ob Izviru na skrivno stezo v debri Sedelška. Tam so se zbirali ob ognju in se spet tiho porazgubljali v strah vsem tistim, ki so poprej jemali od njih vse do golega življenja.

To med gore vrinjeno dolino je našel Jerman. Dolga leta je krčil gozd in trgal zemljo iz objema plazov; do kamor v robove so se pasle njegove ovce, to je štel za svoje. Pohlepne roke pa so segle po silnem bogastvu. V gozd so se zajedle sekire in debla so padala. Bistrica je nosila les po svojih tesneh in ga plavila v ravnino. Solnce je žgalo po golih posekah. Tedaj je vstal Rjavi Martin. V tihi noči je udarila pest na vrata njegovega doma v Bistrici. Na pragu je stal plaščar Vertuzz. Martin je sprejel poznega gosta in sklenila sta zavezo z grozotnim obredom, ko so se spajale kaplje njune krvi v rdečem svitu pridušenega ognja in so po stenah plapolale sence kot podobe duhov v ti polnočni uri.
Jerman je bil ob vse. Močnejši so si prisvajali njegovo zemljo. Po drčah so grmeli hlodi in ob vodi je pela žaga. Vedno više v bregove se je stezalo goličavje.

Drvarji so zamahovali s sekirami, grmade lesa so rasle. V dolino se je zasejalo življenje. Kriki in udarci sekir so odmevali pod Mokrico. Furlan in Tolminci so prihajali za delom iz svojih daljnih krajev. Postavili so si bajte ob robu gozda in kope so zažarele.
Kupci so se ustavljali pri Jermanu in ni jim bilo mar, če so jemali od njegovega. Za njimi je stala gosposka z ječami in krvavo rihto, Jerman pa je bil sam. V hiše kamniških meščanov se je stekalo bogastvo in oblast ga jim je varovala z biriči.
Med drvarji so bili plaščarji in skrivači, potajili so se med tujci in se udinjali kupcem. Gonjeni od biričev so se zatekali v gozdove in nihče ni mogel do njih z roba v rob so raznesli odmevi dogovorjena znamenja, skrivači so popustili sekire in segli po puškah. Težko so rili z žvenketajočim orožjem obloženi možje po strminah. Tu pa tam je jeknil strel in kdo od njih se je zvrnil po tleh. Izza skal so bile vanje namerjene cevi. Splašeni so bežali in padali, za njimi pa je donel posmeh.
Toda zmeraj več jih je prihajalo. Oblast je terjala krvni davek, treba ji je bilo ljudi, da so poginjali v vojskah. Uklepali so skrivače in jih gonili s seboj. Drvarji so prislanjali cevi pušk ob podrta debla, iz njih so iskrili ognjeni jeziki, vonj smodnika se je vlekel čez poseke in mnogi so legli v grob med kamenjem.
Na Jermanovih krčevinah so se naselili priganjači in zvedel je, na čigavem si je postavil dom. Terjali so najemščino od njega in mu odganjali ovce, ko se je upiral. Oblastni lovci so prihajali po stezah do planin in si lastili divjad.
Jermanu je ostalo le golo življenje, sekira in cepin; tlačanil naj bi kakor drugi za borno dnino.
Rojem biričev in priganjačev nakljub je v Beli gospodaril Vertuzz. V globini neprodirnega gozda je bilo njegovo zavetišče. Mogočne skalne klade še obdajajo votlino, kjer je ždel ob svojem ognju. Po skrivnih neutrtih stezah so prihajali k njemu njegovi. Toda starec je le poslušal in odmajeval z glavo.
V skrivališčih je rasel srd. Biriči so jih pobijali in uklepali; zalezovani kakor zveri so se morali boriti z njihovimi množicami. Z zasedami ob studencih in na stezah, po katerih so prihajali med ljudi po sol in smodnik, so jih zmagovali. Kdor si je v obrambi naprtil na vest življenje enega od njih, tega kri je prelila gosposka drugim v opombo.

Jernej Slatnar je pred svojo smrtjo še pogledal po ljudeh, ko so cevi pušk že merile vanj, in njegove oči so se srečale z Jermanovimi.
Martin Jerman se je zarotil zanj. Še tisti dan je bilo vrezano v deblo bukve staro rokovnjaško znamenje in drvarji so našli v vrata svojih bajt zasajene zelene vejice negnoja. Prišepetavali so si novico in odmerjeni udarci sekir so jo raznesli iz kraja v kraj. Vrh Mešenika je ponoči zagorel ogenj.
Videli so ga oni pod Kompotelo in v Kalcah. Znamenje je bilo dano. Vertuzz je zaslišal korake na plazu pod svojim skrivališčem, kamenje se je trkljalo čez mel. Spustil je petelina na puški; prihajač je bil prijatelj.
Na Mešeniku je gorel ogenj in Vertuzz se je nemo ozrl v migotajočo lučico sredi senc in teme. Pred njim je stal v plašč ogrnjen Rok Plaznik. Čez lice mu je segala proga strjene krvi iz zahrbtne rane.
»Kdo je dal znamenje?« ga je vprašal Vertuzz. »Ogenj kliče, težka bo peza prelite krvi.«
Tedaj je spregovoril Plaznik: »Vodja si in zaveza je sklenjena. Slatnar nas kliče, Balant, Bodlaj in sam glavar Nande. Naj zadobe pokoj v grobovih. Rjavi Martin se je na Krivi bukvi zapisal med nas.«
Vertuzz je izdrl nož in položil tri prste na ostrino. »Rjavi Martin.«
Sikaje so se oglašale besede rokovnjaške zarotitve: »Živa kri, mrtva ostrina.« Jeklo je blisnil o v soju ognja in nož se je pošev zapičil v prstena tla. Starec je segel po njem s krajem svojega plašča in ga potisnil v zemljo. Čezenj je razgrebel žerjavico in ko se je spet vzdignil plamen nad njo, je nadaljeval: »Z rdečim si zaznamovan, z ognjem zavarovan.«
Zastrmel se je v plamen. Odsev ognja je poplesaval po njegovem obrazu.
Plaznik je čakal. Z negibnega starčevega obraza ni mogel razbrati misli in sililo se mu je spoznanje, da Vertuzz okleva, ko se je oglasil.
»Ko bo mesec nad Preklanim macesnom, se vzdignemo.«

Črna vojska je udrla v dolino. Počasi so prodirali biriči v gozdove preiskovali slednjo grapo in se pomikali ko gomazeče trope mravelj po posekah.
Sekire drvarjev so počivale, roke so se trdno oklepale njihovih ratišč. Zmeraj više je prihajala pisana množica. Nobena puška se ni oglasila in možje so postajali trudni. Poseke in kopišča so bila zapuščena. Ko je padel mrak, so se plašno zgrnili v tropo in groza se jih je lotevala ob glasovih noči.
Rjavi Martin je vodil svoje po strugi Bistrice. Voda je glušila njihove korake in varno so prišli v dolino. V hlevih so odvezali konje, zadet je tu pa tam omahnil kmet, ki se je upiral, in kopita so zatopotala po trdi cesti.
Črni plašči so vihrali za nočnimi jezdeci, ko so zadrveli v tiho, speče mesto. Prepozno so se vzdramljali ljudje v hišah. Že se je sprehajal rdeči petelin po njihovih strehah, prasketaje so se sesedala ostrešja in zmerom znova so pritikali plaščarji bakle k plamenom in požigali.
Spet so zatopotala kopita in za sijem požara so se izgubili jezdeci v temi. Z jutranjo zarjo so se povzpeli iz mračne doline Črne čez prelaz na Raku v sončna pobočja, v novo življenje onkraj gora.

Odtlej je v Bistrici mir. Le tožeči glasovi se oglašajo v nočeh med šumenjem vode na grobovih na jasi ob Izviru. Tam počivajo možje iz nekdanjih dni. Čas je pregrnil preteklost s pozabo, v njem so se zvrstili rodovi; ostala pa je zemlja in njena prvinska moč, njen odsev je v ljudeh iz te doline. Kri Martina Jermana ni usahnila, še je živa v rodovih Slatnarjev, Bodlajev, Balantov in Plaznikov ... ; spomin na krivico je živ.
Bistrica se vije med mračnimi rebri, njeno žuborenje sega po njih v višave; spaja se z vetrom nad gorami in tiha so v njem obličja vrhov, ki obkrožajo globel z zeleno jaso v njenem dnu.

Boris Režek
PV 1956