Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Cordon Mascarello

 


Zbornik svobodne Slovenije/G-L: Slovenski andinizem

torek, 27. december 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1952

Zbornik svobodne Slovenije 1973/1975 - Jure Skvarča: Iz dnevnika XI. slovensko-argentinske odprave na južni celinski led 1973

Splošni podatki
Pod okriljem Slovenskega planinskega društva v Argentini in bariloškega Club Andino Bariloche si je XI. Slovensko-argentinska odprava na Južni celinski led 1973 izbrala za svojo dejavnost pogorje Mascarello. Razteza se severozahodno od jezera Viedma na severu pa vse do daleč v zemljo zaritega zaliva Moyano na jugu.

Člani odprave
Mario Serrano, 26 let, orožniški poročnik, slovenskim planincem znan gornik iz prejšnjih slovensko - argentinskih ekspedicij na patagonski jug. Z bratoma Skvarča je opravil več prvenstvenih vzponov, med drugimi Cerro Campana, Cerro Cristal, Cerro Boy, Cerro Casique in bil tudi avtorjev tovariš v argentinski odpravi na Mt. Everest v Himalaji l. 1971.
Edward Kornais, 25 let, Litvanec, strojni mehanik na tovornih ladjah. Leta 1967 se je vzpel na Cerro Chimbay 5.500 m v Nevada del Aconquija v Peru; leta 1968 opravil poskus na Cerro Murrallon in Cerro Campana; leta 1970 pa poskus na Cerro Adela.
Osvaldo Troiani, 41 let, predsednik Kreditne posojilnice v Villa Tessei, član Slovensko-argentinskih odprav 1966 in 1968.
Gregor Ahčin, 42 let, krojač za usnjeno konfekcijo, foto in filmograf odprave. V Sloveniji in Švici je opravil več vzponov in bil član slovenske odprave na Cerro Mellizos 1965.
Jurij Skvarča, 31 let, inženir za elektroniko, vodja odprave.

Cilj odprave
a) prvenstveni vzpon na glavni vrh gorske verige Mascarello 2.600 m, severno od fjorda Moyano in zahodno od jezera Viedma;
b) raziskovanje možnih dostopov na Cerro Moyano.

Doseženi uspehi
Z dveh smeri ugotovljen dostop na Cerro Mascarello 2.600 m in prvenstveni vzpon nanj dne 22. januarja 1973, naveza Jurij Skvarča — Mario Serrano.

Obdobje odprave
Od 27. decembra 1972 do 1. februarja 1973, skupaj 37 dni.

Pristopanje
Daleč na obzorju, v dozdevno neizmernih višavah se leskečejo v vzhajajočem soncu beli vrhovi. Pod njimi se sivo pregrinjalo izgublja v ravnino Tihega oceana, kot da nastavlja podnožje gorovju. Skrivnostno se ob sončnem zahodu razlije čez te vrhove rdeča luč z neba.
Kontinentalni led.
Tako prične naš letošnji

Dnevnik odprave
Sreda, 27. decembra 1972
Tretja ura zjutraj. Nebesni mežnar še ni pogasil svojih kresničk, tudi še ne začel odgrinjati orjaškega jutranjega žara. Mali Citroen je zato komajda zaznaven pred durmi. Motor mu brni v nočno tišino prav kakor dobro nakrmljen konj, ko hrzajoč nestrpno čaka na kočijaža, da odrine že enkrat s svojo vse do strehe natrpano planinsko-ekspedicijsko kramo.
Z Mariom sva nared. Čeprav utrujena od pehanja preteklih dni s pripravami za dolgo pot, naju vendar že zajema znano mrzlično zavzetje, ko se človek podaja dolgo snovanim in težko pričakovanim doživetjem naproti. Če bi kdo malo pobrskal med najinimi optimističnimi navdihi, bi mogel sem pa tja zalotiti kako sramežljivo skrivajočo se zaskrbljenost: Pot je dolga, čez 3.000 km dolga tja do mesteca Calafate ob velikem Argentinskem jezeru; avto majhen in ne eden naj odpornejših; ceste — no ja, ceste, kaj bi o njih govoril! Patagonske ceste pač, svojevrstna stvaritev, ki ponekod še dolgo ni cestam podobna. Vsaj ne civiliziranim cestam.
Da pa je zato bolj romantična taka pot, mi je nekdo zatrjeval. Že res, romantična pa, romantična. Nič ne rečem. Posebno če spadajo k romantiki pojavi kot na primer oblaki prahu, patagonskega prahu, ki je vse kaj drugega, kot to, kar mi za prah velevajo moji otroški spomini iz naše stare Evrope. Argentincu bi še na misel ne prišlo, da bi temu rekel prah — polvo. Tierra — zemlja mu reče, kar pa spet zavaja človeka v napačne predstave, čeprav v jedru drži, da je ta prah zemeljski prah, iz zemlje zvetran. Od kod pa naj bi sicer bil! Daleč naokrog ni prebite gore, ne kakega kamnoloma, ne vsaj kake poštene skale, ki bi jo erozija prašila. A kadar slišim kaj o zemlji, vidim grude mastne, črne rodne zemlje na zorani njivi. Saj zaradi mene je lahko tudi rjava, lepo siensko zapečena, če že ni zmeraj črna. O črni pa pravijo, da je bolj rodovitna. Že mogoče, a kaj jaz vem. ki žal nisem poljedelec. Vsekakor ne morem imeti za zemljo to, kar nam bo med potjo patagonski veter nasul v avto, v motor, v prtljago, opremo, v ušesa, oči, usta, grlo, nos, pljuča, želodec — skratka povsod in v vsak najskrbneje zakrit in zavarovan kotiček, skozi še tako zatesnjeno špranjo. In povsod za samo zgago. Ne, take nadloge res ne morem istovetiti z dobro zemljo, zmeraj in povsod dobro, simbol rasti, rodovitnosti, življenja!
Tej prašni romantiki druguje potem gramoz. Ti ljubi Bog! Če le pomislim nanj, že slišim butanje kamenja pod avtom, nad avtom, v avto desno in levo, slišim žvenketanje razbitih stekel, in še kaj hujšega, čutim pretreseno drobovje vse tja do srca. Taka je ta gruščasta romantika, ki se vije skozi romantično nenaseljene sto in stotine kilometrov vetrovne
pokrajine. Če bi se vsaj kdo spomnil in postavil sem pa tja kako avtomehanično delavnico. Vsaj to, in pa seveda prav tam, kjer se nam bo morda naš mali Citroen kaj puntal. Pa še tega ne! Še dobro, da bo šel za nama Edvard s svojim Fiatom in drugo polovico prtljage v njem. Z njim pride tudi Osvaldo. Drug drugemu bomo lahko v pomoč, če bo treba.
Zdaj pa je že skrajni čas, da poženeva in se zakadiva v to najino romantiko.
Kar dobro sva do desetih dopoldan zmogla prvih 700 km do Bahia Blanca, čeprav motor nekaj prha. Tu žive Mariovi starši. Kakšno izvrstno kosilo nam je pripravila mama! Prilegla bi se tudi podobna večerja, ki nama jo ponuja. A komaj smo odložili žlice, se že trpava v avto.
Pot se vleče skozi provinco Buenos Aires med nasadi žita, sončnic, koruze, med travniki z žico okoličenimi, kar ureja kolobarjenje paše in seveda tudi posest. Črede goveda, po večini izbranih pasem, slikovito naseljujejo to zemsko širjavo. Celo od sonca obeljena okostja poginule živine kakor da spadajo v podobo te narave. Naš mali Citroen še kar veselo dirka skozi to pampsko življenje do Viedme, glavnega mesta province Rio Negro in še naprej proti Trelewu.
Nad enoličnost neskončne ravninske ceste se začenja spuščati oblačno nebo. Motor nekaj protestira. Kaj neki mu je! Tudi se že mrači. Še malo, in zajela naju bo noč.
Če bi utegnili, bi zavil na vzhod do obrežja polotoka Valdes med obilne črede morskih volkov. Tako prisrčno veselo se kobalijo po svojih zemskih pristavah. Včasih so jih trumoma morili zaradi kož. Zdaj so zaščiteni in uživajo tu mirno svojo družinsko idilo.
Oh, kako je oblačno nocoj! Čedalje težji oblaki se lepijo po nebu. Zdi se, da se obešajo vedno niže. Ne! Samo dežja ne! To bi bila nepredvidena romantika — vsaj na poti nepričakovana. Mokro romantiko sem v programu dopustil šele v gorskem, kontinentalnem svetu. Saj se spominjate, kako polno moče je zmeraj to Zbornikovo poglavje, kadar roma po Celinskem ledu!

Četrtek 28. decembra
Še dobro, da je cesta vsaj do Comodoro Rivadavia asfaltirana. Kako bi sicer mučno kolovratil naš mali Citroen skozi to dolgočasno nočno črnjavo. Izmenoma voziva in prav tako izmenoma dremava z Mariom do jutranjega svita.
V mestecu Trelew zajtrkujeva. Samo kakih 15 km odtod na zahod je do Rawsona, glavnega mesta province Chubut. Tam imam na ministrstvu nekaj opravka, pa se potegneva še tja. Grede začenja pršiti in ne traja dolgo, ko se iz tega izcimi prav dostojen dež. V takem prideva v Rawson. To je pač pusto mesto. Kot da ni življenja v njem. Mrtvilo po ulicah, po zraku in tlaku. Kam so se le dali Rawsončani, da jih ni na spregled! Ogledujem hiše: sama državna poslopja in uradi. So mar vsi prebivalci državni nastavljenci, s starci in otroki vred? In vsi pridno na delu? Vstopim. Uradništvo kot pač povprečno drugod, npr. v prestolnici, le da tu s provincijskim nadihom. O kakih starcih in otrocih seveda ne duha ne sluha. Zunaj me spet sprejme dež — kot kaže, edini mestni »prebivalec«. Vajen sem mu, tukaj mi niti ne gre bogve kaj do živega. Hujše je v gorah in na poti, ko ne moreš včasih z njim ne naprej ne nazaj. Onkraj ceste se le odpro neka vrata. Kot srnca urno švigne čez cesto k sosedu vitko simpatično dekle. Tako torej: dežja se boje tile junaki si mislim, zato jih ni videti. Ko posije sonček, gotovo prilezejo kakor kuščarji na plan. Takrat je morda tudi to pusto mestece prijaznejše. V prestolnici se še zmenimo ne, če dežuje.
Ko se vrneva v Trelew, naju v Salezijanskem zavodu pogoste s toplim kosilom. Mario je bil ob svojem času salezijanski študent. Čez sedem let vse prav pride ... Poleg tega morava čakati tukaj na Osvolda in Edwarda. Tako smo dogovorjeni. Kako se nama bo prilegla po kosilu siesta! V šolskem razredu leževa kar na tla in zaspiva, še preden utegnejo najine kosti ugotoviti, če je pod iz mehkega ali trdega lesa.
Ob treh popoldan priropočeta s Fiatom ona dva — in že je odklenkalo najini siesti. Fiat vozi hitreje, zato prisedem zdaj k Edwardu. Nemara utegnem urediti v Calafate glede jezernega prevoza, preden pride za nama Citroen z Mariom in Osvaldom. Odrinemo v dežju, saj ne kaže čakati, in še smo na asfaltirani cesti. Bo že šlo.
Čedalje manj goveda se pase po ravnini, zato pa je tim več ovčjega prebivalstva tod okrog. Dolgo runo goste mehke volne še nosijo na sebi. Tako majestetične se mi zde ovčke, dokler so še v svojem volnenem kožuščku. Kmalu bo čas striženja. Tedaj jim ga snamejo. Oh, kako so potlej smešne nekaj časa! Kot kake oskubljene kokoške se motovilijo po pašnikih, dokler jim znova ne odžene puh. Lije kot iz škafa, a ovčkam ne pride do živega še kaplja dežja ne. Zato tembolj cesti, ki ji po odlomkih še manjka asfalt. Naravnost neznosna je ponekod. Avto kar stoče skozi blatno kašo in se ugreza v nevidne luknje in kotanje pod njim. Da bi se le kaj ne polomilo!
Pok! Se je že zgodilo. Izpušna cev je šla k vragu! In avto se je čedno usedel v kako udrtino. Ponoči, okrog polnoči. Kljub temu ne kaže drugače, kot zlesti iz voza. Brodiva sem, brodiva tja po blatu, se napenjava, porivava — pa nič! Avto kot pribit v tla. Vlečeva kot za stavo, vmes spodrsneva, padeva — v mehko seveda, v mokro spolzko mehko. Od peta do glave sva že zablatena, ko naju dohiti in pride na pomoč Citroen.

Petek 29. decembra
Že nekaj časa rastejo iz ravnine vrtalni stolpi. Kovinske geometrične strukture. Novih petrolejskih žil iščejo. Drugod, kjer so že zadeli obnje, se noč in dan vrte črpalke in potiskajo surovo nafto v podzemske cevi do morja, v cisterne, v avto-tanke, v petrolejske ladje in še naprej in naprej ... Vse bolj kot vsa ta petrolejska ropotija bi se pampi podalo na primer drevje, čeprav le samotni ombuji. A kaj bi današnja opulentno potrošniška družba s svojo do brezumja tehnizirano industrijo z mojimi par drevesi, ali celo s samotnimi ombuji ...!
Ob petih zjutraj ustavimo v Comodoro Rivadavia. Petrolejsko mesto, 1.900 km južno od Buenos Airesa. Po zajtrku uredimo Citroenu motor, dopolnimo avtomobiloma bencin in olje, kar se v petrolejskem centru spodobi in se zakadimo naprej, zdaj že čez provinco Santa Cruz. Dan že po malem vstaja, mene se pa kljub temu polašča dremavica. Pri postajici Fitz Roy, kakih 140 km južno od Comodoro Rivadavia zavijem s ceste vstran. Z Edwardom pri priči zadremava. Varnost je le prva zapoved, čeprav se pičli čas in z njim naglica nekaj štulita prednjo. Čez pičlo uro naju pripekajoči sončni žarki poženejo spet na pot. Cesta je suha in nama ne zavira brzine. Po izsušeni pampi posejane ovčje črede kot da nama hite naproti in švigajo mimo naju na sever. Midva pa kar naprej proti jugu in ko se kontinent oži, se cesta že malo nagne na jugozahod.
Romantika pa, kot da je pozabila na naju. Vse gre po sreči — dokler ne poskrbi za to počena pnevmatiko. Zamenjava jo z rezervo v upanju, da bo to edini defekt te vrste na poti. Čez borih 500 metrov — avto spet zašepa! Izmenjava še drugo, zadnjo rezervo, kar naju prisili ustaviti v Tres Cerros, kjer nama v Avtoklubu pokrpajo luknje.
Pri San Julianu se cesta spet primakne k morju. Nedaleč od tod je slavni okameneli gozd z vsevrstnimi okamninami. Šele nedavna je izšla odredba, ki prepoveduje odnašanje okamnelih »spominčkov«, s katerimi si je prenekateri narabutal lepe denarce. A kdo neki se tu ozira na take prepovedi, ko pa je argentinska zemlja tako zelo dolga in široka in ima še vse premalo ljudi, da bi jih bilo dovolj za vsakršno potrebno čuvanje in očuvanje. Še dobro, da so take zadeve tako zelo od rok, težko dostopne in turistično neopremljene, kajti bi se sicer malone vsa ta rastlinska in živalska okamnela čuda že davna selila na severni ameriški in evropski kontinent.
Kmalu po Piedrabuena skrene cesta pri Monte Leon naravnost na zahod in čez kontinent. Od Comodoro Rivadavia naprej vozimo po neasfaltirani cesti, a je vsaj suha — zato pa tem bolj prašna. Povsod se žariva ta spak prašni, kamor le more. Polna sva ga že na vseh koncih in krajih. Poln ga je avto in vse, kar je v njem. Invazija prahu. Še po žilah, se mi zdi, se nama pretaka prah namesto krvi. Celo besede se v grlu zatikajo obenj, da ne morejo prav na plan. Noči so sicer hladne, a dnevi vroči. Pregret in sparjen prah je pa še težje znosna pokora. Stavim, da bi ga Dante vtaknil vsaj v svoje vice, če že ne v pekel, če bi bil imel kaj skušenj z njim.
Plenk, plenk, odskakuje kamenje v avto. Kot da bi pingpong moštvo treniralo s svojimi žogicami. Saj to sem že spočetka povedal, da je del našega pota posut — ne z rožicami, temveč z gramozom, po domače s šodrom. Vseh muh je včasih poln in prileti, kamor ga je najmanj treba. Tudi s posledicami, ki jih je najmanj treba. Nam pa topot prizanaša, zadovoljno ugotavljava z Edwardom.
Ne hvali dneva pred večerom! Lahko bi se bil spomnil na to davno svarilo naših pradedov. Morda bi nama bilo prizaneseno, če ne bi še za dne hvalili jutra. Ko sva najmanj pričakovala in je bilo tega res najmanj treba, je večer uveljavil svoje. Sam zlodej je menda zagnal kamen, kamor ne spada — in prebil železno obrambo karterja. Na teh in takih gruščastih poteh je potrebno zavarovati avto z železno mrežasto zaščito tako od spredaj kot tudi od spodaj. Okvaro morava popraviti takoj in kar na cesti. Ne, na cesti ne, kajti to res ni več cesta, čeprav je kot taka vnesena v zemljevide. In če bi rekel, da je, bi neoporečno žalil resnične ceste. Med popravljanjem naju dohitita spet Mario in Osvaldo. Pot nadaljujemo skupaj. Ni več daleč.
Presneto sva slabe sreče! Čisto malo pred Calafate, kakih 200 km, nama spak spet prevrta gumo. Hitro jo menjava, pa ubereva za onima dvema. A preden se avto dobro uteče — pof! — in spet morava zamenjati kolo. Še dobro, da sva imela dve rezervi, kaj več pa do Calafate že ne bova potrebovala.
Kaj še! Vsake dobre reči so tri! Tudi to so iznašli naši stari — in spet so imeli prav. Le da velja v najinem primeru tisto o dobrem tudi za slabo. Še preden je utegnil voz oddrdrati par kilometrov, poči še tretja zračnica, ki pa nima več cele rezerve — in avto ne more naprej. Dan pa se že preliva v večer. Presedem k Mariu skupaj z defektnima kolesoma, da nam ju v Calafate popravijo. Edward ostane z Osvaldom za čuvarja pri invalidnem Fiatu.
Romantika, romantika — na kupe romantike !
Spotoma obiščeva našega znanca, Mastersovega prijatelja Povazana na njegovi estanciji Bonn Accord. Več kot leto dni je že temu, kar sva bila nazadnje pri njem. Kup novic se je medtem nabralo z obeh plati. Glede popravila pravi, da bi ga mogel opraviti »Tucumano« kot pravijo možakarju pač zato, ker je iz Tucumana. Res ga najdeva v Calafate tega Tukumanca — a nadelanega kot čep in za nobeno rabo. Z njim torej ne bo nič! Kasneje sem zvedel, da je tako njegovo naravno stanje. Mož je večkrat v rožcah kot trezen. Resnici na ljubo pa naj povem, da v splošnem Argentinci manj pijančujejo kot Evropejci.
Ura je četrt na enajsto. Ob desetih se je znočilo. Smo precej na zahodu, nekaj Čez 72° zahodne zemljepisne širine (Buenos Aires je na 58,4°), pa se pozno dani in pozno noči. Patagonijo smo prečkali skupaj s soncem, ki kolobari naprej, v Čile. Čisto blizu ima do tja. Zapeljeva do Avtokluba, da poskusiva tamkaj srečo. Naj počakava do jutra, nama de zakupnik bencinske postaje Iglesias, nocoj so mehaniki že opravili svoje in šli na delopust, on se pa res ne bo s tem ukvarjal. Kot zadnji možni ukrep se zatečeva k milim prošnjam. To je zaleglo. Čez precej časa so ganile Iglesiasovo patagonsko srce in lastnoročno naju je rešil iz pnevmatske zadrege.
Mario bo ostal v poslopju Narodnega parka, kjer bo pripravil prenočišče za vse štiri; medtem bom jaz zapeljal kolesa s popravljenimi zračnicami do Fiata. Od tam se bomo skupaj vrnili z obema voziloma v Calafate.
Dve noči že ne spim in zelo sem utrujen. Med potjo nekajkrat zavozim s Citroenom v jarek — hvalabogu brez nezgode. Za nekaj je torej le dobra patagonska nepo-rasla ravnina. Če bi bila tu aleja dreves ... ! Ura je dve ponoči, morda kaj več, ko ustavimo pred sedežem Narodnega parka umazani, zaprašeni, zaspani, lačnih želodcev, sicer pa do grla in čez siti patagonske romantike.
Tako zaključimo prvi del pristopanja h gori: od Buenos Airesa do velikega jezera Argentino. Sila romantično pristopanje, mar ne?
Lahko je evropskim planincem: svoje gore imajo malone le za seženj daleč.

Proti goram
Sobota 30. decembra
Pozno jutro je že, ko vstanemo, a sem kljub temu še ves zaspan. Vreme drži, pohiteti bo treba, da se čim prej znajdemo onkraj jezera. Morda pride stari Masters s svojo barko po nas. Sicer pa je to že stari Masters junior. Senior, naš dobri Persival Masters je letos novembra umrl potem, ko je dočakal 94 let, dejaven vse do zadnjega. Njemu ostajamo hvaležni dolžniki za mnoge gostoljubne sprejeme in očetovske nasvete. Kot da bi prišli domov, nam je bilo, kadar smo se izkrcali iz kake stare barke na obrežje njegove estancije Cristina. Sicer pa nam je neoženjeni junior (71 let!) prav tako naklonjen in tudi pri njemu nam je dobro (Medtem se je tudi »stari junior« oženil. Op. ur.).
Zaradi redke naseljenosti in pičlih prometnih zvez so estancije povezane med seboj z amaterskimi radio oddajami. Ob določenih urah imajo dogovorjeno oddajanje in si povedo, kar treba. Nekaj podobnega imajo po avstralskih prerijah, le da na telefonski osnovi. Vsaj v zgodnejših dneh je bilo tako. Vsak poziv je avtomatsko vključil vse aparate z iste telefonske centrale. Kdor je le hotel dvigniti svojo slušalko, je bil lahko stalno na tekočem o vseh novicah in čenčah z vse srenje. Je pa tudi lahko marsikdo in mnogokrat nudil potrebnemu v stiski in sili nujno pomoč. To je glavni namen takih sistemov po redko naseljenih ozemljih.
Odpeljeva se tedaj z Edwardom na estancijo Bonn Accord k Povazanu, morda sta se z Mastersom že kaj dogovorila glede našega prevoza. Med potjo se na lepem sproži kamen — in razbije karter. Tako! Avto je toliko kot neraben.
Vrnem se v Calafate, da greva tokrat z Mariom v Citroenu k Povazanu. Nič! Masters se po radiu sploh ni javil in mu Povazan ni mogel povedati, da smo tu in bi radi šli tja. Kje se pa ljubi staremu vsak dan navijati radio. Kaj bi govoril, pravi, saj ni kaj govoriti vsak dan! In tudi baterija mu nekaj nagaja, kot mi je kasneje razlagal. Razočarana se vrneva v Calafate.
Edwarda najdeva v mehanični delavnici. Tukaj avta ne morejo popraviti. Niso opremljeni za taka dela. Prepeljati ga bo treba v Rio Gallegos, glavno mesto province Santa Cruz, dobrih 300 km od tod na jugovzhod, ob Atlantiku. Za prevoz in popravilo nas bodo oskubili za dvesto tisoč pezov stare veljave. Dolar je tačas na črno približno po tisoč pezov. Vrhu tega bo to trajalo mesec dni. Šele ko se vrnemo z gora, bo voz popravljen. Smo slabe volje.
Na srečo prileti proti večeru z malim potniškim letalom iz Buenos Airesa Gregor Ahčin, ves navdušen, nasmejan in poln pričakovanj. S svojimi šalami mu uspe zbrskati iz nas nekaj dobre volje. In ko nas zvečer še župan Joguin povabi na čašo whiskija, dokončno utone v njem naša nejevolja. Planincu res ne kaže nositi s seboj v gore ravninske probleme; še manj slabo voljo zaradi njih.

Nedelja 31. decembra 1972
Od Mastersa še zmeraj ni glasu. Ko bi vsaj vedeli, če bo prišel ali ne, če je njegova barka uporabna ali ni. Z lepim vremenom se nam izgublja čas v jalovo pohajkovanje po nezanimivem mestu, kjer poznam že leta dolgo vsako hišo na pamet.

Ponedeljek 1. januarja 1973
Prekrasen novoletni dan — za nas spet izgubljen z brezplodnim čakanjem. Nekaj bo le treba početi, vsaj da nas ne zajame živčna vojna, ko je že toliko govora o njej po svetu. Grega še ne pozna ledenika Ventisquero Moreno. Z nekimi turisti se že dopoldan odpravimo 80 km na zahod. Moreno je eden redkih primerov napredujočega ledenika. Grega slika, filma, ves navdušen in brez prestanka. Ogromen ledeni stolp, kakih 25 m visok (toliko je približno kaka osemnadstropna hiša!), visi prav nad jezernim prelivom. Vsak trenutek se bo zrušil, razletel in štrbunknil v naročje voda. Presenečene se bodo le-te v mogočnem zajemu vzpele visoko v sončni sij, se razprle na sto lesketajočih curkov in na tisoče bisernih kapljic, nato pa se pomirjene vsrkale spet v svoja ležišča in tam vdano sprejele medse velikanove razbitine. Kakšen prizor!
Napeto ga Grega pričakuje s pripravljeno filmsko kamero. Vsak dan se res ne ponuja tak pojav. Serak balansira, pade pa ne, pade. Kot uročen ga Grega opazuje. S silo svojih misli bi ga posilil k dejanju. Ledeni stvor se pa še zmeni ne za režiserjeve namene. Drsi malo sem, malo tja, kot kaka baletka na drsalkah no ledišču. Le čez preliv se ne nagne. Edward stavi z Gregorjem za zaboj piva, da ne bo dočakal padca. Mi se umaknemo v bližnjo gostilno na kosilo, Grega pa ves na trnju preži in preži. Po dveh urah ga zmaga malodušje in naveličan — se vda. Nekam poklapan je videti, ko pride do nas.
Nismo še na pol pota na povratku, ko najprej zamolklo udari iz smeri ledenika, potem se odjek veča in veča v bobnečem grmenju. Kot da bi se gora podirala. Pa se le lomi Gregorjev ledeni špik ... Kako je neki fantu pri duši, ko to posluša, ne da bi mogel prizor ujeti na svoj celuloidni trak?! Vztrajnost je lepa čednost, včasih celo koristna. Vendar z Gregorjem vred veselo luckamo njegovo izgubljeno stavo. Zvečer nas še Povazan, čeprav nepovabljene, po knežje pogosti s pečeno jagnjetino in vinom. Kar dobro smo začeli leto.

Torek 2. januarja
Vreme se kisa. Naj se le! Nas vsaj ne bodo boleli beli vrhovi pod jasnim 282 nebom, ne da bi se mogli zariti vanje.
Z Mastersom menda ne bo nič. Se ne javi. Barka Narodnega parka trenutno tudi ni plovna. Pač pa smo pri upravi izmoledovali na posodo tovornjak s šoferjem. Jutri nas popelje okrog jezera, ko že ne moremo čezenj, do opuščene estancije Helsinkfors, bivša last finskega naseljenca Ramstrona. Leži na skrajnem jugozahodu jezera Viedma, na koncu zaliva ali fjorda Moyano

Sreda 3. januarja
Vse je še ogrnjeno v noč ob petih zjutraj. Mrzlično skladamo opremo v tovornjak. Ob šestih odpeljemo. Nihče od nas ne ve za pot, tudi parkov šofer ne. Le to so nam pojasnili, da moramo priti najprej do estancije Los Hermanos (po naše: bratje), oziroma do njenega lastnika Susacasa. To je ob južnem bregu jezera Viedma nekje. Njegova da je predzadnja estancija, za njo nekod mora biti »naš« Helsinkfors. Potem pokrije zemljo ledena celina.
Proti vzhodu vozimo do gostilnice Rio Bote, neke vrste postajica ob cesti Ruta 40. Tu zasukamo proti severu do reke Santa Cruz, ki pa nima mosta. Splavar nas na svojem barki podobnem železnem splavu prepelje s tovornjakom vred na severni breg. Prav tako moramo na splavu čez reko La Leona, po kateri odteka vodovje iz jezera Viedma v Argentino. Ko smo čeznjo, zavijemo na zahod. Po kolovozni poti jo reže tovornjak čez več estancij. Na obzorju se dviga vrhovje Predkordiljere. Zadaj za njo pokriva zemljo na stotine metrov debela ledena skorja — Celinski led. Lep je ta božji svet!
Tudi nekaj deročih rek, rečic in potokov moramo prečkati — kar tako, na svoje, brez splava in splavarja. Ponekod gre, da je veselje in celo zabavno. Reka Los Guanacos pa nas kar na sredi zagozdi v svojo strugo. Motor vendar nekako uspe skobacati nas iz mokrega objema. Sledijo manj nagajive manjše vode, le v Rio Condor se spet zataknemo. Vešči šofer menjuje prestave naprej in nazaj in sem in tja, dokler nas motor spet sprha na suho. Vedno bliže cilju nas trese kamion in ob petih popoldan pristanemo do obisti zrešetani na estanciji Los Hermanos. Susacasa nas res bratsko gostoljubno sprejme. Do Helsinkforsa da je le še eno legvo daleč (pr. 5 km), pot pa da vodi tja tako in tako. Za slovo se še do sitega najemo jagod in jabolk, potlej pa zlahka najdemo do Ramstronove estancije. V sončnem popoldnevu smo ob sedmih že tam.
Kraj je čudovito lep. Vhod v fjord Moyano je prav tak, kakršne poznam norveške fjorde iz slik in filmov. Kaj bi tedaj na široko opisoval krasoto pokrajine, kjer se vodni rokavi prepletajo med zemskimi izseki travnikov, med grmičjem, nirami, skalami in redkimi gozdiči, in kamor rišejo senčne in sončne lise svoje umetniško zasnovane podobe. S severa kuka izza oblakov dolga veriga gora. S konca pozdravljata iz nje kakih 50 km v ravni črti od tod stara znanca, skalna špika Fitz Roy in Torre. Kaj je že temu let, ko sva plezarila v prvo z bratom Petrom tam okrog. Po Pier Giorgiu. Kakšni spomini! Takrat, blizu nas pa se iz sive oblačenine odkriva gorska veriga Mascarello, vsa nažagana po svojem grebenu. Naš cilj! Kako neki bo z vremenom, s tem odločujočim sodelavcem na Celinskem ledu?
Zapuščena in že razpadajoča poslopja me spominjajo Ramstronove zgodbe. Svoj čas mi jo je pravil rajni Masters. Ramstrog je bil Finec. Ko je po vselitvi iskal primeren kraj za stalno naselitev, je ugotovil, da je tod skoro tako lepo, kot so lepi finski fjordi. Domotožni spomini so mu tedaj odločili naselitev z ženo Čilenko ob južni obali fjorda Movano. Uredil si je marljivi in iznajdljivi mož estancijo, nakupil ovac in z njimi obljudil obširne pašnike. Potem je začel gojiti iglasto drevje. Sadil in prodajal je mlade smreke in macesne. Tudi si je zgradil čoln, okoren in primitiven čoln, a vendarle ploven. Posestvo in kupčija sta lepo uspevala in mož je bil zadovoljen s svojo novo domovino. To še bolj, ko mu je žena zaupala, da je na poti prvi njun potomec. Zgodilo pa se je, da je žena prav zato rinila od tod, češ, v tej divjini in samoti že ne bo rodila.
Dobremu in ustrežljivemu Fincu ni kazalo drugega kot vkrcati na svojo predpotopno barko nekaj imovine in svojo družino, ki je takrat štela poleg njiju še tri pse ovčarje. Veter je gnal barko vzdolž jezera Viedma prav do vzhodnega brega in od tam naprej po reki La Leona v jezero Argentino. A tudi tu ni bilo po godu zahtevni Čilenki, ki je po vsej sili rinila v mesto na porod, da bi njen sin bil meščan. Na jugovzhodnem bregu sta spet našla jezerni odtok in izplula vanj. Rečica ju je kot pritok privedla v veliko reko Santa Cruz. Ta teče naravnost čez kontinent v Atlantski ocean. Dva tedna sta se Ramstrong in njegova barčica borila z rečnimi brzicami in drugimi plovnimi nadlogami, dokler niso pripluli do rečnega ustja pri Piedrabuena, prvo malo večje mestece ob globokem morskem zalivu. Tu je Čilenka porodila svojega prvega sina, a se je nato morala vdati moževi volji: Po isti poti sta se vrnila na posestvo Helsinkfors. Še dva otroka sta se jima kasneje rodila. Čilenka pa ni mogla pozabiti mesta in prav nič ji ni dišalo kmetovanje na samotnem Helsinkforsu. Tako stališče je vcepila tudi otrokom. Mož, prava korenina, ves zarit v zemljo, je ostal osamljen s svojo ljubeznijo do zemlje, živali in rastlinja. Mehak v čutenju, je končno moral popustiti željam večine. Lepo vpeljano posestvo je za pičle denarje prodal sosedu in se z družino preselil v Rio Gallegos. Ni se mogel, oratar, vživeti v mesto, ni mogel pozabiti zemlje, ne ovac, ne svojih sadik — pa se je vdal pijači. Patagonija — to pionirsko ozemlje — je polna takih in podobnih zgodb, najsi pripovedujejo o poraženih Ramstronih ali o uspelih Mastersih. Z vseh vetrov rojaki so tu poskušali svojo srečo, ki je tudi tu, kot povsod drugod, opoteča.

Četrtek 4. januarja
Naprej od tod ni več pota za tovornjak, zato se bo šofer z njim vrnil. Tudi smo že včeraj ugotovili, da na sosednji estanciji nimajo konj. Treba bo torej na ramenih znositi vso opremo in potrebno hrano na zahod in tam poiskati opuščeni stan bivše estancije. Tam bo naše matično taborišče. Po nahrbtnikih razdelimo tovor. Do 40 kg v vsakega. Kar ostane, bomo tovorili v naslednjih pohodih. Opoldan gremo na pot.
Sila se vleče ta zadeva. Zaradi štiridesetih kil pritiska na ramena se vleče. Saj pot sama po sebi je ob fjordu čudovito lepa. Pašniki, gozdički, globoke soteske. V ozadju moremo med oblaki le slutiti gorske orjake. Vreme je nestalno, nebo sivo. Samo dvakrat smo ugledali vrh Moyano, ki se dviga v verigi istega imena iz oblačne gmote. Za kratek čas ga osveti sončno žarkovje, kot da nas spodbuja in vabi tja gori. Letos še ne. A prej ali slej upam pobratiti se tudi z njim.
Noči se. Ura je že čez deveto. Ne konca ne kraja ni našemu pohodu. Tovor pritiska v ramena da je joj in hrbet se krivi kot indijančev lok. Stana pa še zmeraj nikjer. Ura mineva za uro. Molče se premikamo drug za drugim v noč. Tam na koncu fjorda nekje mora biti »naš« stan. Fjord pa kot da je brezkončen. Šele krog polnoči uspe Edwardu najti zapuščeno kolibo, leseno, krito s pločevinastimi ploščami. Pred tremi leti je bil enkrat tukaj a je pristopal iz smeri Mastersove estancije, s te plati pa mu je bilo vse novo prav tako kakor nam.
Najbolj je pohod zdelal Osvalda. Pri priči se vrže na tla in se ne dvigne do jutra. Privoščimo si le malo toplega kakava — pa skok v spalne vreče. Komu se le ljubi pripravljati kaj več večerje. Še jesti se nam je ne bi ljubilo. Niti miši, ki imajo svoj nočni ples po razbitih strešnih ploščah, nas ne motijo.

Petek 5. januarja
Šele opoldansko sonce nas spravi iz spalnih vreč. Čeprav nas bole vse kosti skupaj in vsaka posebej, smo vsaj utrujenost prespali. Spočiti se po kosilu napotimo s praznimi nahrbtniki nazaj na estancijo. V pičlih šestih urah smo tam. Sem grede je trajalo celih 12 ur! Povečerjamo in koj ležemo k počitku.

Sobota 6. januarja
Ob devetih sva z Mariom že otovorjena in na poti proti stanu. Oni trije bodo najprej uredili, kar bo še ostalo hrane in opreme, potem pridejo za nama v bazo.
Kako se nama pozna trening s prvega pohoda! Hoja je prožnejša, kot da hodiva po lažjem terenu. Nahrbtniki manj režejo s svojo težo. Misli se lažje prevale v besedo. Razpoloženje je vedrejše. Samo nekaj več kot šest ur dobrega marša — in že sva pred kolibo. Res pa je tudi, da nama danes iskanje stana ni jemalo časa. Ubirala sva jo naravnost v pravi smeri. Oddahneva si in privoščiva čaj s keksi. Časa je še dovolj do večera in vreme kar dostojno. Onih še ni.

Ogled gore Moyano
Z Mariom se sama odpraviva čez reko Moyano in naprej skozi požgan gozd proti gori Moyano, da se razgledava po njenih pobočjih. Moyano je še popolna neznanka in morda odkrijeva s te strani kako možno smer proti vrhu.
Kako je pravzaprav žalosten požgan gozd. Kot kaki pošastni okostnjaki izgledajo zdaleč stoječa mrtva drevesa. Če pa hodiš skozenj, vidiš, da odganja tu in tam kak samorastnik, drugje kaka podrast. Tedaj ti je prijetneje pri duši spričo mladega brstenja v življenje. Gotovo je gozd krčil Ramstron za pašnike. Zdaj ni ne tega ne onega.
Iz gozda vstopiva v dolino. Po dolgem jo prečkava. Konča pod padajočim ledenikom z gore Moyano. Kar je dostopnega pobočja s te doline, so same strme, deloma navpične stene, skala in led. Ne kaže, da bi se mogli s tod prebiti v vrh. Najmanj s pomanjkljivo opremo za umetno pležo, kar je imamo topot s seboj. A tudi z boljšo opremo ni verjetno, da bi se moglo najti kaj manj upornega. Vse je prestrmo, gladko in zlikano. O priliki bo treba pristopiti k vznožju s kake druge doline. Gotovo bo kje kaj primernega. Vsekakor bo Moyano cilj naših prihodnjih odprav, če Bog da!

V matičnem taborišču
Nedelja 7. januarja
Oblačno in mrzlo. Bazo smo za silo uredili in odredili za danes dan počitka. Edvvard, navdušen ribič, potrpežljivo namaka svojo vrvico v jezeru. Gotovo je vse polno rib v njem, le da nobena ne prime! Užaljen se preseli k potoku, kjer se steka v jezero. Ne traja dolgo, ko se mu tam nasmehne ribiška sreča s šestimi lepimi postrvmi. Pečene na žaru in zabeljene s surovim maslom — kakšna imenitna nedeljska poslastica! Ti ribiči so res vseh muh polni!

Ponedeljek 8. januarja
Popoldan gremo spet vsi »na izlet« do estancije. Nekaj opreme je še treba prenesti v matično taborišče. Škoda, da se je sonček spuntal. V oblačnem je vse dolgočasno sivo. Še koraki se nekam zamolklo odbijajo v meglenino. Proti koncu pota začne deževati. In ko se ulije kot iz škafa, smo hvalabogu že na estanciji.

Torek 9. januarja
Vso noč so oblaki stresali svoj tovor in še dopoldan tja do enajstih. Medtem
smo zložili v nahrbtnike, kar je še bilo treba opreme. Hrane je dovolj v bazi in bomo preostalo pustili tukaj do povratka z gora. Zadovoljni gremo s tem zadnjim tovorom proti stanu.
Naš rančo smo do kraja pokrpali, zamašili vse luknje, da ne kaplja več vanj ob dežju in ga kar se da olepšali, tako da je zdaj kar čeden in dostojen stan. Celo nadležne miši so se umaknile v svoje mišje sobane. Vsaj podnevi.
Ponoči začenja znova deževati.

Sreda 10. januarja
Nebo je čez in čez oblačno. Pomalem prši. Še slabše kaže in ni, da bi. se česa lotili. Zebe. Grega je strokovnjak v kulinarični umetnosti — in popravi železno peč. To spada zraven, popravljanje peči, k dobri kuhariji. Zdaj je krasno toplo v stanu. Popoldan sneži.
Mario in Edward sta čisto nesrečna z našimi nočnimi obiskovalci. Že sama misel na miši ju spravi iz tira. Njihovo nočno sprehajanje krog nas in brskanje po naših ropotijah ju do kraja zbega. Iz protesta do teh mišjih nedostojnosti si postavita na jasi pred rančem šotor — in piš'te naju v uh', miši! Mi trije smo se jim pa že privadili, miškam, in kar dobro spimo, čeprav v njihovi družbi.

Četrtek 11. januarja
Vsa pokrajina je pobeljena z novim, čistim snegom. Mrzlo je in oblačno. Slabo kaže in spet gre dan v izgubo. V pečki veselo in toplo plapola. Drv je na pretek.

Poskus na Cerro Huemules
Petek 12. januarja
Vreme se popravlja. Za vrhunsko pležo je sicer še zmeraj neprimerno, kaj lažjega bi pa že mogli tvegati. Proti jugu se razteza deviška gorska veriga Huemules. Veljalo bi jo malo raziskati in izsledke koristiti ob kaki bodoči priložnosti. Pet ur koračimo do vznožja. Pot je kamnita, skalna, neporasla, vzpetine, pa spet spusti itd., prav kot v Catedralu od Skalce do Tončka in naprej do Schmola. Ob vznožju kaže višinomer 1.500 m. Jezero Viedma leži na 300 m nadmorske višine. Na majhni skalni ploščadi postavimo ob okroglem jezercu šotor.
Osvaldo se vrne v stan, kjer mu bo udobnejše. Grega in Edward bosta uredila šotor za spanje, z Mariom pa bova šla vsak po svoji plati na oglede po severnem pobočju. Vzpenjam se po grušču, čez granitne skalne plošče. Više gori naletim na skalni pas v obliki podkve — nedvomni ostanek ledenika. V raznih smereh poskusim naprej. Povsod mi prečijo pot navpične stene, odete v gladek led. Kake možne smeri proti vrhu ne najdem, če še tako stikam okrog. Tudi Mario pravi ob povratku, da ni mogel ugotoviti ničesar vrednega. Po tej strani torej ne bo nič. Jutri poskusimo z juga.

Sobota 13. januarja
Včeraj je Edward trdil, da je pristop na Huemul možen z vzhoda. Poglejmo torej danes s te strani. Vsi štirje se odpravimo tja. Bivše ledeniško ležišče je čez in čez pokrito z gruščem. Ni posebno prijetno prebijati se čezenj. Na gornjem robu se naslanja nanj snežena stena. Z Mariom se naveževa in vstopiva v skalnat žleb. Zdi se, da vodi na vršni greben. Grega in Edward bosta počakala spodaj. Žleb je pokrit s tanko ledeno plastjo. Sprva položen, postaja naglo strmejši. Ledene sveče preteče vise s skalovja. Navpični skalni skoki nama prečijo pot. Precej preglavic nama povzročajo, preden jih zmoreva. Nato prečkava ledeno strmino. Križa jo skalni skok. Temu sledi previs navzven. Pomagam si s stremeni in ga zdelam. Žleb se kar naprej poteza v višino. Čez kakih 50 metrov zavije na desno in se pričenja ožiti. Z rokama in nogama v opoziciji počasi napredujem. Veter postaja strupeno mrzel. Od vseh strani buta v žleb: od zgoraj, od spodaj, včasih od strani. Ko v presledkih počivava, se nama žariva mraz prav v kosti.
Tri ure se že prebijava po tem vražjem žlebu. Končno ugotovim, da ne vodi nikamor. Se pravi, v diagonali kolobari po pobočju in vsekakor stran iz vrhunske smeri. Z Mariom tedaj odločiva, da se ne izplača nadaljevati.
Naglo sestopiva. Spodaj naju ob vstopu v žleb še zmeraj in vsa premražena pričakujeta Edward in Grega. Čez grušč smo v dobri uri že v toplem šotoru in kuhamo večerjo.

Nedelja 14. januarja
Še z zahoda bi si veljalo ogledati Huemulovo ostenje. Ko pristopimo, naletimo na podoben sestav kot včeraj na vzhodu: Nad sneženim dostopom se vzpenja ledeni žleb. Vsaj 60° naklona ima. Z Mariom se naveževa in dodelava v žlebu pet dolžin vrvi. Brez derez in cepina ne gre naprej. Pustila sva jih doli. Tu že ni več granitna skala, marveč krušljiv apnenec in ognjeniška lava. To ni prida stena za pležo. Spustiva se po žlebu navzdol in skupaj se vrnemo do šotora. Tam pospravimo naše malo taborišče in se podamo v bazo. Osvaldo nam je medtem pripravil kislo zelje s fižolom. Kako se prileže malo izdatnejša dieta! Te dni se je Osvaldo sprehodil po dolini. Na zahodnem koncu je opazil čredo konj in tudi nekaj krav s teleti. Te so ostale po Ramstrongu in žive zdaj svoje lastno življenje.
Noč je neznosno glasna. Veter udriha, opleta in bobni po strehi, da so se celo miši od strahu poskrile in odpovedale nocojšnjo plesno prireditev.

Ponedeljek 15. januarja
Ne gre pa ne gre z vremenom. Celo slabša se. Veter, dež, sneg. Spet ne bo nič z našim Mascarellom! Čepeti v matičnem taborišču in čakati na boljše čase, je pa tudi bridka. Namenim se zato k jezeru Argentino, na estancijo Cristina, k staremu Mastersu v vas. Ob sedmih zjutraj se napotim na dolgo pot — skoro 70 km — ni pa težka, in ker ne grem otovorjen, bom lahko hitel. Uberem jo skozi Canadon Norte. Tri leta je že tega, odkar sem nazadnje hodil tod. Soteska se položno dviga do sedla na kakih 1000 m nadmorske višine. Onstran je že območje Argentinskega jezera. Strupen veter se podi tu gori in dež se spreminja v moker sneg, ko sestopam. Ves sem premočen. A navzdol gre hitreje.
Popoldan ponehajo padavine, le veter še vleče. Počasi se vremeni in megle se razblinjajo. Vsa očiščena in umita se po dežju kaže pokrajina. Zdaleč se odkriva čudoviti prizor na Argentinskem jezeru: Mogočne ledene gore jadrajo z vetrom po njem kot da bi se kristalne jahte merile v regati med seboj. Iz skalovja, po katerem sestopam, se izlušči steza. Pred leti smo jo na naših odpravah nič kolikokrat prehodili in kaj tovora že znosili po njej. Nato
pa, kakor v pravljici: skozi gozd, ob lagunah, čez potoke in soteske, mimo lagune Pearson in tam doli, ob jezerni obali že tudi vidim estancijo Cristina.
Dolgo sem že na poti in utrujen. Čez zadnjo rečico se mi še čevljev ne ljubi več sezuvati. Kar obut jo prebredem. Se bom že osušil. Ob devetih zvečer sem pri Mastersu. Kako me je stari vesel! Men pa tudi dobro de njegov prisrčni sprejem. Klepetamo in klepetamo. Šele ob treh zjutraj ležemo spat.

Torek, 16. januarja
Ves dan samo počivam na estanciji. Kramljamo in obilo me zalagajo. Kako prijetno je tukaj! Vse je po starem, le starega, dobrodušnega don Percivala ni več ... Tako vabljivo domače. Ljudje umirjeni. Koliko zdrave modrosti se kaže v njih presojah! Kakšen počitek za izmučene mestne živce! Pravi balzam. Kako zelo se človek velemesta oddaljuje od naravnega dojemanja. Čedalje bolj postaja delček brezdušne mašinerije; robot, marioneta, katerih kable in nitke usmerja avtomatiziran nestvor.
Barka Narodnega parka, ki naj bi nas že decembra prepeljala semkaj, je priplula šele 12. januarja. Dobro, da smo takrat dobili tovornjak! Na bližnji postaji Inštituta za kontinentalni led sta naša stara znanca, predsednik Huerta in tajnik Bretone na svojem običajnem obhodu. Stopim še do njiju na kratek obisk.

Sreda 17. januarja
Ob petih zjutraj se vračam v oblačni temi. Za slovo so mi dali popotno brašno, kruh in meso. To bodo veseli fantje! Brez posebnih popotnih prigod sem zvečer ob osmih v stanu. Edward in Grega sta mi šla naproti, a sta me zgrešila. V moji odsotnosti so se posvetili ribolovu in se gostili s pečenimi postrvmi. Ni slabo.

Cerro Cuadrado
Četrtek 18. januarja
Po vsem telesu se mi še pretaka utrujenost s pohoda zadnjih dveh dni. Mario in Edward gresta zato sama raziskat Huemules še z njegove južne plati.
Zvečer se vračata v dežju in s podobnimi spoznanji, kakršne smo mogli ugotoviti prejšnje dni na severu, vzhodu in zahodu. Na greben ni bil pristop problematičen in že sta mislila, da ju bo privedel do vrha. V poznem popoldnevu ju je res privedel — a ne do glavnega vrha, temveč do štirioglatega gorskega stolpa z navpičnimi stenami, ki sega kakih 1500 m v nadmorsko višino. Glavni vrh Huemules je približno 2000 m visok. Ko jima je orjaški stolp odrezal pot, sta sestopila. Na nasprotni strani sta s prelaza ugledala več neraziskanih dolin in deviških gora. Gorniškega dela je torej še več kot dovolj tod okrog. Vsepovsod pa sami viseči ledeniki. Nikjer opaznega prehoda na glavni vrh Huemula. Proti jugu, vzhodno od Mastersa vidita celo do C° Pintado (leta 1968 sta ga osvojila brat Peter in Baria), prav tako ugotovita Cerro Mesa (nanj sem opravil prvenstveni vzpon leta 1966 sam). Ker jima je orjaški stolp odrezal pot, sta sestopila. Stolpu na koncu grebena pa damo ime Cerro Cuadrado.
Vrhu Huemules torej topot nismo prišli do živega. Morda drugič kdaj. Vsaj to vemo, kod ne gre.
Ponoči se na nebu smehlja polna luna. Njena mesečina nam natrosi upanja za jutrišnji dan.

Petek 19. januarja
Luna je varljiva. V vseh mitologijah je luna ženska. Dan se cmeri in nas drži priklenjene v ranču. Grega je od nekod izvlekel steklenico boljšega vina. (Kaj vse ima ta fant v svoji »lekarni«!) Z njim vezujemo Maria, ki danes goduje.

Pristopanje k Mascarellu
Sobota 20. januarja
Čas beži, počitnice se iztekajo, mi pa še zmeraj v matičnem taborišču. Tudi tukaj koti dež mlade, prav tako kakor trdijo to doma za bohinjski kot. Le kdaj se bo naveličal! Za nekaj se bo treba vsekakor odločiti. Ne gre, da bi čakali v tej podrtiji in med mišmi prhneli. Na posvetu sklenemo naskok na Mascarello, čim se bo le malo zvremenilo. In kakor da bi samo na to čakalo, se začne nebo okrog poldneva odpirati.
Brž se oprtimo z vsem potrebnim. Ob dveh že prečkamo ledeno mrzlo reko pred našim stanom. Dno je posuto s kamenjem in presneto prikladno, da te ob najmanjši spozabi spodnese v mokri element. Reka se deltasto izteka v jezero. Bresti moramo čez več njenih rokavov. Potem se zarinemo v nasproti ležeči hrib. Fjordu Moyanu se izogibamo po severozahodu. Hodimo čez drn in strn. Nikjer nobene steze. Še kozje ne. Vse je zagoščeno z grmičjem in z nesrečnimi nizkimi nirami. Kakor kdo ve in zna, se mučimo skozi to andsko nadlogo. Vsak v svojem jeziku robantimo čeznjo. Zlepa se ne bomo izmotovilili iz tega zagamanega labirinta.
Stoj! Naenkrat se znajdemo pred skalovnato sotesko, čisto do jezera seže. Nikjer ni videti prehoda. Kaže, da je tu konec te naše poti. Spodaj se po dnu soteske vije globoka reka. Napeto stikamo s pogledi naokrog. Kako priti čez to presneto sotesko? Aha — pač! Tam doli, bliže jezera je zdaleč videti podrt most. Seveda! Šele zdaj se spomnim starega Ramstronovega peona, ki mi je pred leti pravil pri Mastersu o tem mostu. Po jezeru so privlekli primerna debla, zgradili na obrežju iz njih most in ga nato z vrvmi potegnili nad reko. Kako nam bo prišel zdajle prav! Kot po naročilu. Urno se podvizamo do njega. Da nam bo prišel prav? Kaj še! Čas je opravil svoje. Debla strohnela, druga popustila, nekatera vise prosto navzdol in podobno. Skratka, most je neprehoden! Dvajset metrov pod mostom dere globoka reka. Ne preostane nam drugega, kot vzpon po nevarnem robu soteske. Nekam nas bo že privedlo.
Osvaldo je že preutrujen, da bi zmogel naprej. Noče biti v breme ne nam ne sebi. Vošči nam planinsko srečo, preden se vrne v stan. Ostali si porazdelimo njegov tovor opreme in se znova spoprimemo s sotesko. Pelje nas navzgor, kar naprej navzgor, kakih 800 do 1000 metrov. Šele v poznem popoldnevu se pričenja ožiti. Kmalu nato lahko vržemo čez zoženo rečno strugo deblo in jo po njem končno prečkamo. Presneto nas je zdelala ta vražja soteska!
Od tod naprej je teren spet nirasto in grmičasto zabeljen kot spodaj, šele proti večeru pridemo do ravnine, zdaj že nad severnim bregom. Pašniki, majhen gozdiček, podrta ograja bivše ograde za živino. Na robu gozda postavimo šotor v zatišju pod drevjem. Pripravimo večerjo, toplo juho, konzerve, sir, potem se trudni odenemo v spalne vreče.

Nedelja 21. januarja
Zarana smo že v gozdnem bregu. Precej pod nami je že naš snočnji tabor, ko nam sonček veselo vošči dobro jutro. Ob dveh smo na grebenu, ki se poteza v dolino reke Mascarello in teče vzporedno z gorsko verigo istega imena.
Prekrasna dolina! Precej razpotegnjena, preprežena z gozdički, močvirji (tudi močvirja imajo svoj čar, posebno kadar ne kazijo setve in žetve!); potem planinski pašniki s sočno travo, da jim zlepa ni najti enakih. Gaji nizkih patagonskih smrek se tu in tam umikajo krivim lengam. Potem spet ena podrtih lesenih ograd. Nič bi se ne čudil, če bi se izza onihle smrek oglasila Favnova piščalka. Pravi paradiž!
Kako uro časa koračimo še po tej skrivnostno lepi dolini. Na razpotju z drugo dolino, skoraj pod glavnim Mascarellom se u taborimo.
Z Mariom greva na oglede iskat kako možno smer za najin jutrišnji pohod. Dolina, po kateri smo pristopili, teče vzporedno z gorsko verigo Mascarello, druga se odcepi od grebena na vzhod in se izgubi proti jezeru Viedma. Na severozahod se odpira še tretja ozka dolinica. Ta obkroža greben in izgine za Mascarellom. Vse zbuja vtis bajne skrivnostnosti. Tu bi mogla biti vilinja domačija. Z vseh strani je to dolinje zaprto. Tu zadeva v ledene planjave ledenikov, tam na jezero, na gorska pobočja.

Na vrhu Cerro Mascarello
Ponedeljek 22. januarja
Krasno poletno jutro! Že snoči sva z Mariom sklenila naskok na vrh, če le ne bo vreme vložilo svoj običajni veto. Tako je tukaj z vremenom, kot s Sovjeti v Zvezi narodov. Kadar je sodelovanje najbolj potrebno, ga skazi kak čisto nepričakovani in nepotrebni veto. Danes pa je ne samo vreme, ampak celo sonce naš zaveznik. Edward in Grega nama pomagata pri pripravah. Ostala bosta v taborišču. Za vrhunsko pležo žal nista trenirana.
Ob pol sedmih jo s plezalnim orodjem oprtana ubirava z Mariom po grebenu navzgor. Izbrala sva vzhodno smer. Ta se je nama zdela še najprimernejša. Drugod prete plazovi, ponekod brani vrh navpično ledovje in podobno.
Zadnji grmi nire izginjajo pod nama. Kmalu sva nad rastlinsko mejo. Lep dan se nama obeta. Hvala Bogu! Izza grebena kuka na naju sonce. Pozdravljen, nebesni čolnar! Postojiva. Kako bi naprej? Tu snežišče, tam majhen viseči ledenik. Izbereva žleb v snežišču. Iz njega mole skale. Pri pleži nama bodo v prid. Ni visok ta žleb in iz njega izstopiva spet na snežišče.
Vse polno razpok je to snežno pobočje. Nekatere sežejo do 50 metrov v globino. Vse je prepreženo z njimi in kar se da zavirajo pristop na greben. Zelo počasi napredujeva. Vneto iščeva trdne in varne snežne mostičke nad razpokami. Vsakega preizkušava, preden si drzneva čezenj. Kjer jih ni, morava obiti te snežne poče do 100 metrov naokrog, še nebo se nekaj premišlja. Sprva sinje, se sedaj odeva v sivo. Nad grebenom se čredijo bele meglice. Niso znanilke lepega vremena.
Znova sta vpičeni dve razpoki v najino pot. Dve globoki, široki in kako sila dolgi! Ustaviva se pred njima. Kako zelo nemočna in brezpomembna sva v najini človeški majhnosti spričo silovitosti naravnih pojavov. Ne gre drugače: na daleč ju morava obiti. Potem se nama vendar gora nasmehne z majceno naklonjenostjo. Ob skalni škrbini se lahko brez skrbi in varno malo oddahneva. Med razpokami ne kaže dolgo postajati in počivati. Nikdar ne veš, kdaj se ti lahko na mah udre pod nogami.
Nad škrbino se vzpenjava precej navpik po snežišču in ga nato prečkava do naslednjega žleba. Ves je leden. Sicer si pa že ves čas pomagava z derezami. Žleb se izteče spet v snežišče s kakimi šestdesetimi stopinjami naklona. Celo uro se mučiva po njem proti vrhu. Vsako stopinjo posebej morava varovati. Vsak stop prej preizkusiti. Cepin se ves udira v sneg do konice. In midva tudi.
Opoldan sva na vršnem grebenu! Ogledam se čezenj in ugotovim, da bi bil iz zahodne doline vzpon mnogo lažji kot iz najine vzhodne. Prava planota se razteza tu gori. Za sestop bova izkoristila zahodno spoznanje. Zdaj pa morava urno po grebenu naprej, da naju kaj ne preseneti ali ne zajame noč. Greben je strm, kot poraščen s skalnimi stolpiči in zadelan z zasneženimi previsi. Celi dve uri se motoviliva med njimi, preden nama uspe priti do zadnjega stolpa. Ne bi rekel, da je posebno težko pristopanje med njimi. Je pa prav nerodno in nevarno. Ves čas sva navezana. Zdaj naju le še kakih 50 metrov višine loči od vrha. Sama krušljiva, strmo razčlenjena gnila skala, a vsaj tehnično ta konček gore ne postavlja več kakih posebnih plezalnih zahtev. V pičle pol uri ga dodelava in sva pod vrhom.
Vrh sam je tako koničast, da na njem ni prostora za dva hkrati. Le po eden lahko spleza gori. Samo kdor je že kdaj težko zmogel kako goro, pa se zato ni sporekel z njo, ve za ljubezen gornika do gore, ki si jo osvoji. Ve tudi, da si prav tako osvoji gora planinca, če jo spozna prav do vrha. In še to ve, da tudi gora vzljubi; tega, ki mu je dovolila pobratimstvo. Kako da naj to ve? Ej, to je tista skrivnost, ki veže planinca na gorski svet, da se prav za vse žive dni ne more razvezati iz objema te vzajemne ljubezni.
Glejte, to in taka je planinska sreča.
V gorniškem objemu zapečativa z Mariom najino novo skupno doživetje. Tudi to je sreča: nesebični tovariš v navezi.
Potem obredno razvijeva slovensko in argentinsko zastavico in Mariov žandarmerijski prapor. Kolikokrat so že plapolale po gorovju Celinskega ledu in po Andih slovenske barve! S ponosom jih vselej razvijem in vsakokrat mi je lepo pri duši. S fotografskima aparatoma posnameva poglede z vrha v vse smeri, kot to veleva nepisani planinski zakon.
Ura je tri popoldan. Vetrovno je tu gori, kot je vetrovno po vseh vrhovih. Sonce se bori z oblaki. Zdaj zmaguje ta, potem spet oni. Vendar sva zadovoljna in hvaležna. V suhem sva lahko opravila vzpon, kar ni malo za to gorovje.
Sestopava v zahodni smeri, kot sva sklenila že gori grede na grebenu. Res gre precej laže kot v vzhoda. Po grušču in nirah kar drsava po pobočju navzdol proti zahodni dolini. Po njej se vije rečica. Tod je zdaj malo laže hoditi, je pa polno močvirnih predelov in ni prijetno prebijati se čeznje.
Glaciolog Mercer trdi v svojih spisih o Patagoniji, da naj bi v tej dolini živeli zadnji huemuli. Videl in slikal jih je še leta 1967. To je andska zvrst srnjadi. Včasih je bila precej razširjena na argentinski in čilenski strani Kordiljere. Čilenci ga imajo celo v svojem narodnem grbu. Z Mariom vneto opazujeva. Morda se nama le pokaže kje kak huemul in nama požira za sliko. Kakšna redkost! A naj še tako napenjava oči, nikjer se nič ne gane, nikjer nič živega ne pojavi, najmanj kaj huemulu podobnega. Samo kak kondor zajadra včasih med vrhovi in nama prav prisrčno želi usodni spodrsljaj, sebi pa okusno pojedino. Ni se mu izpolnila pobožna želja. Po tleh skušava ugotoviti vsaj kako huemulovo sled. Stečine ali iztrebke. Tudi nič. S tem seveda ni rečeno, da bi bile medtem izginile do zadnjega te simpatične živalice. Dolino prečiva po dolgem, ne pa tudi križem kražem. Že mogoče, da se kje skrivajo pred nama. Ker pa jih tu nihče ne preganja, ni verjetno, da bi bili tako zelo plašni. Če še niso povsem izumrli tod, imajo res dobra skrivališča. Ali pa sva prečila dolino ob uri njihove sieste in ne ob času paše. Pač pa sem nedavna opazil čredico pet do šest huemulov v z vseh strani zaprti dolini pod Los Monjes v Esquelski Kordiljeri.
Tri ure se že mučiva skozi to dolino čez lenge, potoke, grmičevje, močvirja, zmeraj bolj na desno. Čim bolj se ožli, tem bolj zavija na jug. Ob devetih zvečer sva ob vznožju gore. Urno jo ubirava proti vzhodni dolini. Mrak se že vzpenja iz dolin in v gorah se oblači. Vendar je še dovolj večerne svetlobe, da ne zaideva. Ob enajstih ponoči vesel0 juckava proti taborišču, kar Gregi in Edwardu že od daleč naznanja našo zmago. Praznujemo jo še pozno v noč.

Torek 23. januarja
Danes se vračamo v matično taborišče, v stan ob fjordu Moyano, kjer gotovo nestrpno čaka na nas Osvaldo. Mori nas le skrb za prehod čez strmo sotesko z razdrtim mostom. Ko pridemo do tja in se zazremo v strmino nesrečnega spomina izza pristopanja, sklenemo izogniti se to-pot tej utrudljivi muki. Ob podrtem mostu bomo skušali potegniti čez reko stalno dvojno vrv. Po njej bomo po tirolski šegi spustili in povlekli čez najprej nahrbtnike, potlej bomo še sami splezali po njej na nasprotni breg. Prihranili si bomo šest mučnih in utrudljivih ur.
Zabijem torej najprej tokrat klin v skalo. Potem se začnem z dvojno vrvjo vred prebijati čez podrtijo mosta. Po visečih in razdrtih hlodih telovadim meter za metrom naprej nad prepadom. Ponekod z vrvjo zakolebam do naslednje opore, prav kakor opice v pragozdu z lijanami z drevesa na drevo. Zelo sem previden. V skalah se počutim varnejšega. Voda ni moj element. Ne bi rad čofnil v dvajset metrov niže deročo mrzlo reko. Pravijo, da ima voda privlačno moč. Že mogoče. Bolje tedaj, da ne gledam doli. Še nikdar se mi ni zdelo deset metrov tako zelo dolgih! Pa sem jih le zmagal. Onkraj zabijem spet klin v skalo, obesim nanj vponko in vpnem vanjo dvojno vrv — pa je škripec postavljen. Z onega brega obesijo najprej nahrbtnik za nahrbtnikom. Vse mi uspe srečno povleči semkaj. Za njimi se akrobatijo še oni trije drug za drugim na moj breg.
Tako, najhujše je za nami. Že zvečer smo v stanu. Kako se nam zdi nocoj prijeten ta naš napol podrt rančo! Da slučajno nima šampanjca pri roki, pravi Osvaldo, da bi z njim napil naši zmagi. Planinci smo skromni, vsaj v gorah prav gotovo. Čaj nam prav tako tekne in gre prav tako v slast ali še bolj, kot če bi bil peneči vinček.

Povratek
Sreda 24. januarja
Pripravljamo se za vrnitev. Kako lepo nam je služil za matično taborišče naš stan. Zdaj bo ostal spet zapuščen, sam s svojo mišjo zalego. Kar priljubil se nam je. Z mišni vred.
V prvem pohodu do Ramstrongove estancije prenesemo polovico prtljage. Z Mariom greva naprej do Susacase. Uprava Narodnega parka Los Alerces nam je obljubila poslati konec meseca spet svoj karnian do estancije Los Hermanos. Susacasa pa pravi, da ni dobil do zdaj sporočila, če in kdaj pride tovornjak. Če ga ne bo, da naj počakamo teden dni ali kaj več, ko bo še! on s svojim vozilom v Rio Gallegos. Morda pa še ne bo šel takrat. Nemara pozneje. Nič določenega nam ne more zagotoviti. Kakor bo pač naneslo. Saj ne šteje teden gor ali dol. Oh, kaj vedo ljudje tod, kako je pri nas s časom! Brez upa na zmago bi bilo, dopovedati mu, kako in zakaj smo že tako na tesnem z dnevi.
Vrneva se na Helsinkfors. Treba bo kako drugače rešiti prevozni problem. Mario naj skuša priti na kak način v Calafate. Od tam naj gre s Citroenom v Rio Gallegos. Na žandarmeriji mu bo gotovo uspelo dobiti na posodo vozilo s šoferjem. Saj je žandarmerijski častnik. Ta čas bomo mi znosili kar je še opreme v stanu do helsinkforške estancije.

Četrtek 25. januarja
Prenašamo preostalo prtljago, urejamo in pohajamo.

Petek 26. januarja
Susacasa nam je podaril pol ovce. Tukaj so ljudje radodarni in uvidevni, če le prideš v kordiljerskem, patagonskem ali pampskem svetu do naseljenca ali celo samo do črede živine, ti res ni treba trpeti lakote, da se le dostojno in pošteno vedeš. V nasprotnem primeru pa velja še mnogokje zakon pampe, ki ne vpraša za sodno oblast. S podarjeno ovco si pripravimo okusni asado, čakamo na Maria ter predemo čas.

Sobota 27. januarja
Ob devetih zvečer se primaje z Mariom in šoferjem žandarmerijski Unimoc, visok tovornjak, pripraven kot nalašč za hribovito ozemlje. Kamen mu je med potjo razbil sprednje steklo. Še dobro, da šofer vozi počasi in tako ni imel večjih okvar.
Spalne vreče razgrnemo kar na prostem po travniku v lepi, mirni noči.

Nedelja 28. januarja
Vračamo se čez Calafate. Od celega meseca se je nabrala tukaj pošta za nas. Kar precej branja se nam ponuja.
In zdaj — pozdravljene, gore! Do prihodnjega leta, če Bog da in sreča planinska!

Zbornik svobodne Slovenije 1973-1975
 

eXTReMe Tracker