Naš tokratni cilj bo mogočna dama, ki se visoko proti nebu pne med dolino Kokre in Jezerskim. Pristopov nanjo je več: od Češke koče po Kremžarjevi zavarovani plezalni poti, od Suhadolnika čez Grdi Graben (kako pravo ime!) ali čez Kokrško sedlo. Mi bomo lepotico Kočno obiskali z Ravenske Kočne mimo Češke koče.
Zapeljemo se na Jezersko, mimo Planšarskega jezera do spodnje postaje tovorne žičnice, kjer parkiramo.
Pri žičnici se usmerimo desno, v smeri markacij za Češko kočo. Zložno vzpenjajoča se pot kmalu pridobi na strmini, a ker se dvigamo v okljukih, tega niti ne občutimo. Po približno pol ure hoje se nam bo z leve strani priključila pot od nekdanje Kazine z Makekove Kočne. Pot zavije levo in postaja razglednejša in atraktivnejša. Pot pa bo postajala z vsakim korakom bolj napeta, potekala bo tudi po skalah. Varovanje je odlično. Hudičevi kvanci bodo kar naporni, vmes bomo šli še po lojtrci. Od Mrzle doline do Češke koče na Spodnjih Ravneh nas loči še nekaj minut zmernega vzpona.
Od koče nadaljujemo desno v smeri Grintovca in Kočne. V spodnjem delu se vzpenjamo po zložnem melišču, ki je zaraslo z ruševjem. Nadaljujemo naravnost, v številnih okljukih, v smeri Grintovca in Kočne, do razpotja, kjer gremo desno proti Kočni. Nad nami se odpirajo mogočne stene Kamniških Alp. Svet, po katerem se vzpenjamo, je gruščast. Ko dosežemo Zgornje Ravni, pot zavije ostro desno in se začne vzpenjati čez golo melišče. Pozno v poletje nas na tem delu poti lahko preseneti sneg. Kmalu dosežemo območje severovzhodnega grebena Kočne, kjer pot zavije ostro levo in vstopi v Kremžarjevo zavarovano plezalno pot. Pot je odlično varovana, ves čas poteka po lepih, naravnih prehodih. Mestoma je pot izpostavljena, plezanje pa privlačno uživaško. Malce pod veznim grebenom med Kočno in Grintovcem od daleč vidimo gladke plati, ki pa ne predstavljajo tehničnih problemov. Z grebena se nam razgled odpre proti jugu, proti puščavskemu melišču Dolcev.
Na grebenu nadaljujemo desno proti Jezerski Kočni in kmalu smo tam, kjer ni muh, na tistem mestu, kjer je že marsikdo obrnil, oz. na mestu, kjer običajno gornik vidi številne nahrbtnike. Pot po vzhodnem grebenu Kočne nas je namreč pripeljala do znanega preduha oz. pod skoraj gladke stolpe, kjer moramo nahrbtnik dati z ramen, če hočemo proti vrhu. Potrebna je previdnost. Splazimo se po trebuhu po ozki polici, pod stolpom, nad katerim se pne stena. Levo lahko stopimo rahlo vstran, vendar nikar preveč. Kočna je namreč zelo krušljiva, prijeti se pa tudi nimamo nikjer. Do vrha so varovala bolj skopa, tla pod nogami pa tudi vse bolj drobljiva in krušljiva.
Vrh Kočne je pravo nasprotje sicer mogočne gore; vitek, majhen turnc, kjer je komaj prostora za dva človeka z nahrbtnikoma. Okoli nas je rdečkasta, krušljiva kamenina. Tukaj gori ni dobro, da nas ujame nevihta.
Pot nadaljujemo naprej do prostranega vrha Kokrške Kočne, kar nam bo vzelo 30 minut.
Če smo se logistično dobro organizirali, lahko s Kokrške Kočne sestopimo proti Suhadolniku. Z vrha po zavarovani poti sestopimo do melišča, kjer hitro sestopimo proti bivaku pod Kočno, le malce prej skrenemo levo, preko skalnega skoka po Spodnjih Dolc, kjer nas čaka travnati svet. Tukaj lahko zavijemo tudi do Kokrškega sedla, ali pa preko Taške sestopimo do Suhadolnika.
Varianta je tudi, da gremo z vrha Kočne po Špremovi poti še na Grintovec in preko Mlinarskega sedla sestopimo do Češke koče in v dolino. Za katerikoli sestop se bomo odločili, nas čaka čudovita tura. Srečno!
Nadmorska višina: 2540 m
Višinska razlika: 1450 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 5 zvezdic
Jelena Justin