Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Najvišji skalni zubelj

Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Zahodne Julijce kar razganja od presežnikov, naj bodo geografske ali estetske narave. Poleg treh aristokratov med tistimi vrhovi v Julijskih Alpah tostran in onstran Soče, Predela in Ziljice (enajst jih je), ki segajo več kot 2600 metrov visoko, ...

... torej poleg Montaža, Vrha Brda in Viša iz elitnega kluba, se tamkajšnje gore spogledujejo tudi z divjo postavnostjo, ki jo prej najdemo v Dolomitih na zahodu kot v Vzhodnih Julijcih. Predvsem Montaževa in Viševa skupina sta polni drznih ostric in stolpov, prepadnih sten in ošiljenih grebenov, ki bolj kot na julijsko uglajenost spominjajo na divjo, vendar neponovljivo lepo razposajenost dolomitskih kamnitih zubljev. Saj sta že pesnik Kugy in znanstvenik Tuma pripisovala Vzhodnim Julijcem predvsem sproščeno mogočnost, Zahodnim pa divjo nepristopnost. Kadar stopimo v skrivnostno Špranjo v dnu Zajzere, v tiho Žabniško krnico, v divji zatrep Mrzle vode, v Beli potok ali pa v globoka brezna Dunje in Clapadorie in se zazremo v skalovja nad nami, se zavemo, kako prav sta imela stara mojstra.

Le v spremstvu gorskega vodnika ali izkušenega alpinista

Najvišji skalni zubelj med dolinama Mrzle vode in Belega potoka, ki na zahodu že zre na planotasti svet Gornje Krme pod južnimi Viševimi ostenji, kjer na robu travnate planote ždi prijazna Corsijeva koča (rif. Guido Corsi, 1874 m), ima pravšnje ime - Krniška špica (2368 m). Divji zatrep Mrzle vode se je na severu dotakne na prepadni Trbiški škrbini (Forca Riofreddo, 2240 m), na vzhodu se na Krniško škrbino (Forca Vallone, 2180 m) vzpne dolina Belega potoka, v zatrepu razbrazdana in krušljiva, bolj človekoljuben je le jugozahodni obraz visokogorskega podstavka naše gore. Res je, da k njenemu vznožju z vseh treh zatrepov pripeljejo označene poti, vendar se tam tudi iztečejo. Navzgor, na divji vrh, ki se, hvala bogu, ne postavlja s kakšnim množičnim obiskom, nam pri orientacijskih zankah pomagajo oznake (rdeče pike) in sem ter tja kakšen prepotreben skalni možic. V sami steni ni nikakršnih varoval, plezanje po čvrsti, razčlenjeni skali pa bo tistemu, ki to zmore, v veliko veselje, vendar je to gora, ki se je bodo plezalsko manj usposobljeni gorniki varno lotili le v spremstvu gorskega vodnika ali izkušenega alpinista, sicer bodo poskus tam zgoraj končali grenko razočarani in se v dolino vrnili praznih rok.

Najbolj priporočljivo se je Krniške špice lotiti od Corsijeve koče (če smo tam prespali, je tudi najudobneje), se napotiti po označeni poti na Krniško škrbino in se, tik preden stopimo na njen rob, navezati na vrv. Od tod dalje gre seveda zelo zares. Rdeče pike na skalah nam kažejo pot v območju širokega kamina, ki včasih spominja na strmo grapo, proti severu in ob njem. Po razčlenjeni, s policami prekinjani steni splezamo do škrbine v severnem grebenu naše gore. Preden se škrbine dotaknemo, stopimo na izrazito polico, ji sledimo v zahodno steno in po strmih razčlembah splezamo na vrh, ki nas preseneti z nepričakovano prostornostjo, kajti nič koničastega, glede na ime gore, ni na njem. Na Krniško škrbino lahko pridemo tudi po dolini Belega potoka, mimo koče Brunner (1432 m) in dveh pločevinastih bivakov Gorizia (1950 m).

Komur bo dano stopiti na ta divji in samotni vrh, si bo doživetje prav gotovo zaklenil v tisto kamrico svojega gorniškega srca, ki je prihranjena za najžlahtnejše zaklade.


Zalogaj za izkušene

Edino gorniško domovanje v tem koncu je koča Corsi, saj daleč naokoli ni udobnejše strehe nad glavo (odprta v planinski sezoni), velja pa povedati, da onstran Krniške škrbine ponujata skromno udobje dva bivaka (dvoje pločevinastih kočic odprtega tipa) Gorizia, kamor lahko pridemo tudi iz Jezerske doline in mimo koče Brunner. Vzpon na vrh Krniške špice je zelo zahtevno

gorniško dejanje. Več o tem, kako na Krniško špico, preberite v knjigah Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2009) in Andreja Mašere Zahodne Julijske Alpe (Sidarta, 1998), poglejte pa tudi na zemljevid Alpi Giulie Occidentali Tarvisiano 1:25.000 in na veliko Sidartino karto Julijske Alpe - vzhodni in zahodni del 1:50.000


Mitja Košir
 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 46071

Novosti