Glasilo Gorjanc - Marjan Zupan: Vsa ledinska imena krajev, dolin, pečin in gora, skratka geografska imena vsevprek, nosijo neko časovno bolj ali manj odmaknjeno sporočilo, ki se skriva tudi v različnih, med lokalnim prebivalstvom zraslih, mitih in legendah.
Kljub temu ima domala vsako ime ali legenda koren v resničnem dogodku oziroma posebnosti kraja.
Ena takih legend govori o dveh bratih pastirčkih, ki ju je oven pahnil čez prepadno ostenje do tedaj imenovane Velike stene. O tem je v Stritarjev »Zvon« leta 1880, pod psevdonimom Samostal, pisal tudi pisatelj Matej Tonejc iz Zgornjih Gorij. Omenjeno pripoved sem med zbiranjem gradiva za knjigi Podhom skozi čas in Rpečnikova vučca zasledil tudi sam. Nesrečna smrt dveh bratov je omenjena v »Spomenici Župnije Gorjanske«, ob zapisu smrti dr. Ivana Jana »Maroltovega dohtarja« iz Podhoma, ki je leta 1901 padel ali skočil z omenjene pečine. To torej potrjuje tezo o raznolikih pripovedih, ki izvirajo iz istega dogodka, vedenje o njih pa se prenaša iz roda v rod.
Prepadna pečina Bratove peči je tako še danes nadvse skrivnostna in zanimiva. S previsnim razglednikom je resnično pravi »balkon Gorenjske«. Razgled, ki se odpira od zahoda, severa, vzhoda, tja proti jugu, s stojišča 1493 m visoko, je naravnost osupljiv. Globoko spodaj se vije dolina Radovna, tam čez je Mežakla s svojimi gozdovi in rovti, zadaj veduto zaključuje razpotegnjeno pogorje Karavank s Stolom vse do Grintavca, ki ponosno dominira v Kamniških Alpah. Dolino Radovno, ki je dobila ime po istoimenski reki, zaključuje razigran »pušeljc« gorjanskih vasi. Vidi se Blejsko jezero z gradom vrh poraščenega hriba, Radovljica, Begunje, vasi »pod gorami«. Pogled seže tja daleč po prostrani ljubljanski kotlini, z desne naleti na gozdno planoto Jelovico, ki jo že skoraj proti jugu zaključuje Babji zob.
Opazovalcu pogled sprva vzame sapo, za tem pa srce zaigra in duša poleti … Hkrati pa mogoče ob trenutkih spomina na davna, odmaknjena občutja, prekrita s patino časa, v Bratovi peči nekoliko s strani uzreš silhueto očaka – moža, ki nemo zre tja dol že od »pamtiveka«, priča veselih in žalostnih prigod narodovega sobivanja.
Besedilo in foto: Marjan Zupan