Damjan Slabe: ... med alpinisti in športnimi plezalci = diplomsko delo Eve Dolenc
Septembra je na Zdravstveni fakulteti Univerze v Ljubljani, na Oddelku za zdravstveno nego diplomirala Eva Dolenc, ki je v svojem diplomskem delu ugotavljala teoretično zanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci in prišla do spodbudnih ugotovitev.
To je v zadnjih letih že tretje diplomsko delo na Zdravstveni fakulteti, ki posega na področje znanja prve pomoči med gorniki v najširšem smislu. Leta 2005 v je namreč okviru svojega diplomskega dela z naslovom Varno v gore in nazaj izvedla podobno raziskavo med kamniškimi planinci Marijana Prezelj, leta 2009 pa tudi Alberta Rožanec, ki je diplomira iz teme Ozaveščenost gornikov o prvi pomoči.
Eva Dolenc, tudi sama navdušena športna plezalka, je svoje ugotovitve predstavila na 3. študentski konferenci zdravstvenih ved 15. septembra letos v Mariboru.
Damjan Slabe
Znanje prve pomoči
med alpinisti in športnimi plezalci
Razlogi, zakaj se nekdo odloči za alpinizem ali športno plezanje, so gotovo zelo raznoliki, le maloštevilni pa so tisti, ki to počnejo predvsem iz zdravstvenih razlogov (tu izključujem vse tiste, ki zase mislijo, da bi brez plezanja preprosto zboleli). Z vidika zdravstvene preventive sta športa zelo koristna. Različne raziskave ugotavljajo veliko pozitivnih učinkov omenjenih dejavnosti za posameznikovo telesno in duševno zdravje. Po drugi strani športa pomenita tudi tveganje različnih nezgod. Te imajo lahko za posledico vse od lažjih poškodb pa celo do smrti. Število nesreč v gorah in plezališčih se navkljub vsem prizadevanjem za zvečanje varnosti, z leti celo povečuje. Ko se zgodi nezgoda (so)plezalca, je v prvi vrsti potrebno učinkovito dajanje prve pomoči. S pravilnim ukrepanjem preprečujemo poslabšanje zdravstvenega stanja, prizadetost ali smrt poškodovanca. Dajanje prve pomoči ob nesrečah, ki se zgodijo pri alpinizmu ali športnem plezanju, zaradi samih okoliščin, v katerih se dejavnosti odvijata, zahteva še posebej veliko znanja.
Znanje prve pomoči med alpinisti in športnimi plezalci je še dokaj neraziskano področje. V ta namen smo aprila in maja 2011 s pomočjo anonimnega spletnega anketnega vprašalnika (povezava je bila objavljena tudi na spletnem naslovu Gore in ljudje za kar se uredniku na tem mestu posebej zahvaljujem) izvedli raziskavo, s katero smo želeli preveriti znanje prve pomoči prav med alpinisti in športnimi plezalci v Sloveniji. Namen raziskave je bil tudi primerjali dobljene ugotovitve z rezultati že obstoječih raziskav med planinci in splošno javnostjo.
V raziskavi je sodelovalo 247 anketiranih, 22.3% žensk in 77.7% moških. Z alpinizmom se ukvarja 70.7% anketirancev, s športnim plezanjem pa 29.3%. Rezultati so pokazali, da je teoretično znanje prve pomoči pri obeh skupinah zelo dobro, v primerjavi z rezultati raziskav narejenimi med planinci in med splošno javnostjo, pa celo precej nad povprečjem.
Določene vsebine prve pomoči anketiranci še zlasti dobro poznajo. Več kot 90 % alpinistov in športnih plezalcev pozna številko za klic v sili 112 kot skupno evropsko številko. Anketirani obeh skupin dobro poznajo postopke prve pomoči v primeru krvaveče rane, kačjega ugriza in varno ravnanje ob prihodu helikopterja. Osem od desetih alpinistov in vsak drugi športni plezalec vzame vedno s seboj na turo ali v plezališče komplet za prvo pomoč, medtem ko ga po ugotovitvah raziskave izvedene med planinci, le ti imajo s seboj v manj kot 50 %. Skoraj vsak anketirani alpinist (98 %) in vsaj devet od desetih (93 %) športnih plezalcev pozna pravilno uporabo dvostranske metalizirane folije.
Slabše znanje smo ugotovili v zvezi z ukrepi, ki se nanašajo na temeljne postopke oživljanja in prvo pomočjo pri nezavestnem poškodovancu, pri katerem hkrati sumimo na poškodbo hrbtenice. Približno polovica anketirancev bi nezavestnega preprosto pustila pri miru, čeprav doktrinarni napotek veleva, da morajo laiki tudi v tem primeru, z ustreznim bočnim položajem, preprečiti zadušitev žrtve. Podobne rezultate je pokazala tudi raziskava izvedena med nemškimi, italijanskimi in švicarskimi alpinisti, kjer je bilo ugotovljeno prav tako največ napak pri ukrepih ob sumu na poškodbo vratne hrbtenice.
Znanje prve pomoči alpinistov je nekoliko boljše od znanja športnih plezalcev, a večjih statistično pomembnih razlik, razen pri nošenju kompleta prve pomoči, nismo odkrili. Resda je znanje pri obeh skupinah dobro, a je potrebno hkrati opozoriti, da se neutrjeno znanje tudi pozabi. Zato ga je potrebno obnavljati. Dobljene ugotovitve naj bodo spodbuda alpinističnim odsekom in plezalnim klubom, da prvi pomoči tudi v prihodnje v svojih izobraževanjih namenjajo ustrezno mesto. Ne samo v okviru alpinističnih šol in šol športnega plezanja, pač pa tudi kot obnovitveni tečaj prve pomoči za že izkušene člane.
Eva Dolenc