Bojan Ambrožič: Preteči Spodnje Bohinjske gore mi je bil že od nekdaj izziv, ki sem ga nehote prelagal iz leta v leto. Tokrat pa sem si samo neomajno rekel: “Grem!”
Začel sem na parkirišču pod žičnico Vogel. Vklopim še štoparico in že sem na začetku svojega izjemno dolgega teka. Seveda takrat nisem smel razmišljati tako. Da bi že na začetku razmišljal kaj imam vse še pred sabo, bi bila največja napaka. Že da se teče z nogami. Ampak vse ostalo se dogaja v glavi. Glava je namreč tista, ki reče ali bodo noge naredile še en dodaten tekaški korak ali ne. V prvih kilometrih teka se to zdi banalno vprašanje. Po 20 ali 30 km pa noge začnejo boleti, peči. Takrat se v telesu začnejo dogajati čudne stvari. Prav vse v telesu ti pravi, da nehaj! A, le glava je tista, ki reče: “Naredi še en korak.” In to znova in znova ... kolikor je pač kilometrov še do cilja. Torej moram svojo prejšnjo izjavo preklicati. Ne, dolge teke se ne teče z nogami, ampak izključno le z glavo. Če glava ne “dela” tudi noge ne bodo.
Ta psihološki problem dolgega teka sem rešil tako, da sem si načrtovano traso razdelil na posamezne odseke, ki sem jih poimenoval s črkami. Med samim tekom nisem razmišljal o ničemer drugem, kot izključno o odseku na katerem sem v danem trenutku tekel. S tem psihološkim trikom sem tako dobro ukanil svojo psiho, da se mi je pravzaprav ves čas zdelo, da me čaka le kratka pot in že bom na cilju. Šele ko sem nek odsek pretekel, sem začel razmišljati o naslednjem kosu poti in tako naprej.
Prvi tak odsek je bil le štiri kilometre dolg, a zelo dolgočasen, tek po cesti do Koče pri Savici. Tudi naprej proti Komni ni bilo nič bolje, saj me je mučil sindrom, da sem to pot že prevečkrat pretekel in ni bilo načina, da bi svojo psiho prevaral, da je do Komne samo še malo. Še predobro sem vedel, da me že do tja čaka skoraj 1000 višincev. Tekel pa sem brez težav. Držal sem se kar mulatjere in nisem uporabljal bližnjic, zato da si ne bi sesul ritma. To namreč ni klasičen gorski tek navkreber, kot ste ga pri meni vajeni: dobre pol ure (maksimalno eno uro) na polno “do dile” in potem konec (s hojo po možnosti v dolino). Tokrat se na Komni še niti dobro ogreti nisem smel. Dom na Komni je bila hkrati tudi prva in zadnja priložnost da sem lahko dobil vodo. Potem vse do Črne prsti ne bo nič. Dan je bil za oktober nenavadno vroč in v celem dnevu nisem videl niti oblačka. Tako lepega in stabilnega vremena kot ga imamo letos jeseni ne pomnim.
S Komne sem nadaljeval proti Planini pod Migavcem in potem čez preval Konjsko sedlo proti Globokem. Tu se mi je končno oddahnilo, ker so bile pred mano le še neznane poti. Noge so bile v trenutku peresno lahke. Celo tako, da nisem zdržal teka po magistrali in sem po travah in po skrotju pristopil na Rušnati vrh. Pomislil sem celo, da bi se strogo držal grebena in ne bi nadaljeval po označeni poti. Vendar sem se kmalu premislil, ker sem videl, da je greben ponekod preveč oster in tek ne bi bil mogoč. Tako sem se od Globokega dalje spet držal označenih poti. Pot je za tek večinoma zelo dobra, ker ni nekih hudih višinskih razlik in se da zato teči zelo hitro. Seveda se pot ves čas po malem (nekje tudi precej) dviga in spušča. Vseeno pa je treba zelo paziti, ker pot prekriva ponekod zoprn debel grušč in na nekaterih mestih je izpostavljenost precejšnja. Le dobro uro pred mojim prihodom pod vrh imenovan Šija (1808 m) je tu zdrsnil in po strmem pobočju zgrmel planinec. Dolgo časa sem poslušal rohnenje helikopterja in si mislil, da le oskrbujejo koče na bližnjem smučišču Vogel. Šele doma sem izvedel, da se je pravzaprav zgodila huda nesreča.
Kmalu sem bil pod Voglom in zdel se mi je greh, da ne bi skočil še na vrh. Ob mojem prihodu je bil vrh te gore skorajda premajhen za vse ljudi. Nekateri so mi kar ploskali. Sam pa nisem postal niti za trenutek in sem takoj nadaljeval naprej proti Rodici.
Gore so za tem postajale vse manj ostre in vse bolj travnate. Tek pa zato toliko bolj udoben. Čeprav me je vzpon na vrh Rodice kar zdelal. Z njenega vrha sem upal, da se Črno prst že vidi. V resnici pa je bilo to precej daleč od resnice. Najprej jo je zakrival en vrh daleč v daljavi in ko sem po pol ure pritekel tja jo še vedno ni bilo videti. V resnici sta omenjena vrhova med seboj oddaljena kar dobrih 5 km zračne razdalje. Sicer pa je to zelo lep kos poti. Noge pa so se medtem tudi že sprijaznile, da jim vsaj še nekaj ur ne bom nehal priganjati. Še zadnji vzpon in po 5 urah in 44 minutah sem končno na Črni prsti. Sledil je krajši postanek za tankanje in namestitev opornic za gležnje. Potem pa v dolino.
Načrtoval sem, da bi v dolino tekel prek Orožnove koče v vas Polje. Po nekem čudnem slučaju pa je zemljevid namesto v nahrbtniku, ostal v avtu. Brez zemljevida pa sem pod sedlom Čez Suho nehote zavil proti planini Za Črno goro. Sicer sem videl, da gre neka pot v levo, a sem mislil, da je le bližnjica. Tako sem nehote sestopil kar v Bohinjsko Bistrico. In za zaključek sem bil prisiljen preteči še 11 km zelo prometne ceste skozi vasi Savico, Kamnje, Polje, Laški Rovt in Ribčev laz ter na koncu še ob Bohinjskem jezeru do parkirišča pod Voglom. Vse skupaj sem za turo porabil 8 ur in 34 minut. Višinomer pa mi je nameril 2700 m premaganih višinskih metrov.
Časi teka:
Parkirišče pod Voglom- Savica- Dom na Komni: 1 h 24 min
Komna-Vogel- Rodica -Črna prst: 4 h 10 min
Črna prst – pl. Za Črno goro – Bohinjska Bistrica: 1 h 14 min
Bohinjska Bistrica – Savica – Kamnje -Polje - Laški Rovt – Ribčev Laz-Ukanc- parkirišče pod Voglom: 1 h 16 min
Skupaj (s postanki): 8 h 34 min
Razdalja: nekje okoli 40-45 km + 2700 m višincev
Lep gorsko-tekaški pozdrav,
Bojan Ambrožič