Potepin Tin: Zgodbica za otroke, odrasle otroke, otročje odrasle in za vse, ki so se odločili, da bodo še rasli (niso odrasli). Na obisku pri meteorologih.
Pri meteorologih na najvišji ravni
»Oči, kdaj bomo šli na Kredarico?« »Ko bo vreme stabilno. No, sicer boš pa videl, da bo tudi dedi proti,« se Igor izgovori na anTona. Takoj uvidi, da je zgrešil, ko je odločitev prepustil drugim, kajti anTon med praskanjem po bradi pripomni: »Hojo v slabem vremenu smo večkrat vadili po Veliki planini in Blegošu. Vajeni smo spolzkih poti, mokre obleke in slabe vidljivosti. Kondicije pa ima fant tudi dovolj.« Igor ugovarja: »Saj ima visokogorje še sneg. Pravijo, da bi morali imeti zimsko opremo.« anTon skomigne z rameni: »Kdo to pravi? Kdor ni vajen snega, naj ne hodi iz Krme na Kredarico v takih razmerah, kdor pa je snega vajen, mu zimska oprema to pot nič ne koristi.«
Naslednje dopoldne se v Ljubljani ulije, da šklepeče po pločevinastih policah od oken. Igor zaskrbljeno gleda skozi steklo. Le kaj je anTonu, da želi vnuka vleči v gore v tako slabem vremenu? No bo že vedel – in videl! Itak se lahko kadarkoli in kjerkoli obrnejo. Navidezno popusti, saj misli, da se to ne bo zgodilo: »Če preneha deževati, se peljemo v Krmo, in tam vidimo kako in kaj.« Bil je to račun brez krčmarja. Takoj se začne svetliti in dež kmalu poneha. Tin iz omare potegne rezervno obleko, zapakirano v dvojne polivinilaste vreče. Na skrivaj jo je imel pripravljeno že več dni. Tako, kot so se dogovorili, se tudi odpeljejo v Krmo. Kako se vsi razveselijo sončnih žarkov! A tudi opazijo, da jih z okoliških vrhov spremljajo novi oblaki.
Nad pastirskim stanom anTon navidezno zgreši označeno pot. Še preden ga Igor na to opozori, pojasni: »Gremo še do posebnega balvana. Spomenik gori sedaj stoji v spomin tudi človeku po imenu Martin.« Medtem je nebo za Bohinjskimi vratci postalo zamolklo. »Tole bo v kratkem porinilo na našo stran. Oblecimo se.« Igor še kar odlaša s pospravljanjem fotoaparata, ko se prve debele kaplje hipoma spremenijo v naliv. Z umerjenim korakom nadaljujejo proti planoti sredi gora. Precej časa je minilo, odkar je anTon tam hodil nazadnje, a mu je občutek domač. Igor pa še kar naprej zaskrbljeno gleda po deževnih oblakih. anTon vidi, da ima prste na rokah vse rdeče od mraza. »Daj že enkrat gor rokavice!«
Na toplem so, v koči so se preoblekli v suho obleko. Tinu se zdi imenitno, ker so edini gostje v koči. Oči se mu počasi zaprejo na en četrt, na ustih pa se mu izriše rahel nasmešek. Prespal bo tik pod Triglavom! Igorja še vedno tare skrb, kako se bodo naslednji dan vračali. anTon gre iz koče opazovat nebo. Zanima ga, kje v dalji se bliska. »V smeri Tolmina bo,« ugiba meteorolog. Sedaj se jima pri zvedavem opazovanju zvezdnatega neba priključi tudi Tin. »Preko noči napovedujejo poslabšanje,« fantu pojasni dobri vojak Frenk. Po več letih imajo vremenski opazovalnici ponovno med seboj nekoga s tem imenom.
Šest zjutraj je, ko Igor pogleda skozi okno sobe številka 201. »Megla je!« anTon zamrmra s pograda: »Ne bodi nervozen. Zmenili smo se, da pred enajsto ne gremo v dolino.« Tina seveda nista zbudila, spal je kot polh. Ob osmih se ulije prva ploha. Igor je ponovno na trnih. »Pomiri se, še ni prišla naša ura. Kaj nismo rekli ob enajstih?« Če bo vreme ugodno, se bo menjala posadka meteorološke opazovalnice. Seveda želi Tin videti, kako pristaja helikopter. Pogosto pogleduje skozi oknce sobice. »Tosc se že vidi!« Stari maček Janček ima enainštirideset let izkušenj iz opazovanja vremena: »Vidljivost v helikopterju je bistveno manjša. Danes ne bo nič z menjavo. Tosca se do sedaj še ni videlo niti eno uro skupaj.«
Ob enajstih se nebo dokončno zapre. Od nikoder ni vetra. Ta bi zagotovo razpihal oblake. Igor je upal, da bo priletel nov par triglavskih prijateljev – Milči in Janči, vendar je bil to njegov novi račun brez krčmarja. anTon ne misli več čakati: »Ura za v dolino je.« Še vedno rahlo prši iz motnega zraka, ko stopijo iz toplega zavetja. Iz oblačnega pokrova, ki ga Triglav drži z brezvetrjem, izstopijo tik pod Kalvatrijo. Zrak postane suh. Igor se oddahne. Bližje, kot so dolini, lepše postaja vreme. Ljudi ne srečujejo, so pa zato oživele živali. Tin ve, da se bo še dolgo spominjal tega izleta!
Iztok Snoj