Bojan Leskošek: Odgovor Vikiju Grošlju na njegov Odgovor na Resnico o »Slovenski smeri«

Dragi Viki,

    vesel in kar malo presenečen sem bil, ko sem na G-L zagledal tvoj odgovor. Tudi ko sem prebral podnaslov (»moram na zapis Bojana Leskoška … odgovoriti z nekaj dejstvi«), sem bil še prepričan, da bo iz te debate nekaj nastalo. Žal sem bil razočaran že kmalu po začetku branja. Namesto, da bi v tvojem odgovoru našel kakšna nova dejstva in pojasnila, prevladujejo ponavljanja dejstev (?) in ocen, ki smo jih lahko že utrujajoče mnogokrat prebrali in poslušali v slovenskih medijih. Tisto, kar je v tvojem odgovoru resnično novega, pa cel »primer VIM« samo zamegljuje, namesto da bi ga razjasnilo. Dovoli, da razložim.

Dejstva in »dejstva«

Kar nekaj stvari v tvojem zapisu kaže na to, kako »mehko« je tvoje razumevanje pojma dejstvo in kako hitro si pripravljen spremeniti »dejstva«, o katerih si nas ti oz. skupaj z Ireno tedne dolgo prepričeval.

Če začnem morda z najmanj pomembnim, ki pa vendarle ni čisto nedolžno – mestom in višino izstopa »Slovenske smeri«. Vesoljni Sloveniji ste en mesec trobili, da je ta na 7590 metrih in s to svojo izredno natančnostjo na tri števke (kar velja tudi za vstop, 4470) gotovo ustvarili vtis, kako natančni da ste pri navajanju (vseh) dejstev o »smeri«. Nova višina je sedaj 7600 metrov – če si bova še nekaj časa dopisovala, bosta naši himalajski junakinji post festum končali tam, kamor sta bili namenjeni, namreč na 8125 metrov visokem vrhu.

Morda še bolj zanimivo pa je mesto izstopa. Že ves čas trdite, da se »smer« zaključi na grebenu. Iz slike, ki jo objavljaš v odgovoru (povečan izsek je spodaj ▼), pa se jasno vidi, da se konča na koncu snežišča, ki ga od grebena ločuje skalna pregrada.

Podobno je z mestom neuspešnega (?) poskusa prehoda čez »poledenelo skalno bariero« (črtkana linija na tvoji sliki), ki je tako dramatično opisan v zadnjem Delovem članku (»To ni bila kompaktna skala, ampak skale, naložene ena na drugo in strašno krušljive, pa še snega je bilo premalo, da bi jo lahko prečkali«). Mimogrede, ta članek je naslovljen z Tržičanki orjeta alpinistično ledino in podnaslovljen z »… Grošelj vzpon ocenjuje za enega največjih dosežkov ženskega alpinizma« (poudaril B. L.). Torej, kot se s tvoje/Irenine slike lepo vidi (križec), sta vrli dekleti uspeli priti preko celotne bariere (in to po »prvenstveni smeri«! nekaj metrov nad Schellovo), zato se poleg mene verjetno tudi marsikateri pozorni bralec tvojega odgovora vprašal, zakaj hudiča nista nadaljevali po smeri svojega vzpona, sploh ker ti sam trdiš (v že omenjenem radijskem intervjuju, na 31:50), da je bila s snežišča, ki je sledil barieri, »pot proti vrhu na široko odprta« in da je »trdno prepričan, da bi prišli na vrh«.

Ker tega odgovora nismo dobili, tako kot nismo dobili mnogih drugih (npr. zakaj sta obrnili, kam je »izginila« Messnerjeva smer iz 1978 itd.), mi gotovo ne boš zameril, če si bomo dogovor poskušali najti sami. In odgovor, ki se tukaj ponuja kar sam od sebe, je sledeč: ker nista bili sposobni nadaljevati do vrha. V steni sta bili že sedmi dan ob (kot pravi Irena) le dnevu ali dveh rezerve, imeli sta eno samo 30-metrsko vrv, predvsem pa je teren proti vrhu, pa po kateri koli od treh smeri bi že šli, tehnično vsaj enako zahteven, kot je bilo mesto »dričanja« (da zdrs tam ni bil naključen, v intervjuju prizna sama Mrakova, ko pravi: »Ta del naju je skrbel ves čas, tudi vzpona«), predvsem pa dobra dva kilometra višje.

Upal sem že, da bomo končno razčistili, da vzpon I&M nima nič skupnega z Messnerjevo smerjo iz 1978, razen, da jo nekje proti 7000 metrom prečka. Kar me sicer zelo preseneča, saj bi kot veliki poznavalec gore, o kateri si pisal knjige in snemal filme, končno le lahko spoznal, da je smer, po kateri si sam splezal do 5.500 metrov in v kateri si potem kakšen teden občudoval čisti (?) alpski vzpon in sestop I&M vendarle neka druga, kot tista, o kateri že ves čas govorite in s katero sedaj po novem tudi ocenjuješ in primerjaš njun dosežek, ko razglašaš »Reinhold Messner je pred 33 leti sam v alpskem slogu preplezal to steno. V pogovoru mi je podal oceno, da je to njegovo največje dejanje v plejadi uspehov, ki jih je dosegel v Himalaji … Po do sedaj zbranih podatkih … nihče do danes ni poskušal ponoviti njegove smeri ali sploh vstopiti v steno … To sta si prvi upali Mojca in Irena in v njej naredili kar pač sta«.

Novo »dejstvo« pa je tudi potek spodnjega dela »Slovenske«. Za razliko od linije iz Slovenskih novic zdaj ta linija poteka bolj desno in se nižje odcepi od Messnerjeve sestopne smeri. Tudi tu sem prepričan, da boste z malo truda v eni od naslednjih »verzij dejstev« uspeli prikazati, da gre tudi spodaj za prvenstveno smer, saj že v tej (drugi oz. tretji) verziji večina »slovenske« poteka kakšen korak desno od Messnerjeve sestopne. Kar je pri tem zanimivo, pa je še to, da je avtorica vrisa Mrakova in ne ti. Doslej sem bil namreč prepričan, da boš vrise (v Slovenskih novicah in drugje) narisal ti, ki si pač prvi prišel domov in si se mi tudi sicer zdel bolj primeren za risanje, saj si – kot sam praviš – »… devet dni pod goro spremljal vzpon in sestop«, gibanje naveze pa se da prav gotovo bolje oceniti iz pogleda na celotno steno, sploh če imaš za to tehnične možnosti (daljnogled, fotoaparat) in na pretek časa, da gibanje sproti beležiš, ne pa da to storiš več dni ali celo tednov zatem.

O primerljivosti dosežkov

Že zgoraj sem omenil nenavadnost tvojega početja, ko neprecenljivo zgodovinsko vrednost »Slovenske« utemeljuješ s primerjavo z Messnerjevo smerjo iz 1978, smerjo torej, s katero »naša« nima praktično nič skupnega, predvsem pa jo je takrat – pred 33 leti (!) – splezal solo plezalec in jo seveda zaključil – kje drugje kot na vrhu Nanga Parbata. Ja, in za ta vzpon na vrh in sestop, spet po drugi prvenstveni smeri, je (ti bom verjel na besedo) porabil šest dni, torej čas, ko sta naši šele začeli naskakovati »strašno« skalno bariero.

Ob vsem tem se mi zdi zelo nenavadno, da najprej praviš, da gre za »Absolutno največji slovenski ženski dosežek vseh časov v Himalaji in eden največjih v svetu sploh, verjetno celo največji«, nadaljuješ pa z »Dosežek Trango girls izjemno cenim in sem kot Slovenec in alpinist zelo ponosen nanj. Dejstvo pa je, da ne moreš primerjati plezanje tehnično zahtevne smeri na šesttisočak s plezanjem zahtevne ledne smeri na osemtisočak«. Tudi, če pustimo ob strani dejstvo, da sta naši junakinji »osemtisočak« lahko opazovali samo od daleč, tvoje izjave še vedno nimajo nobene logike: kako vendar lahko trdiš, da je »Slovenska« največji ženski himalajski dosežek, po drugi strani pa prostodušno priznaš, da ga ne moreš primerjati z nekimi drugimi dosežki, ki so ravno tako ženski in ravno tako himalajski (in slovenski)? Saj, upam, da se vsaj glede tega strinjava, namreč, da so Tina, Sandra in Tanja ženske, da so Slovenke in da je (Great) Trango (Nameless tower) v Himalaji? Najmanj, kar boš torej moral popraviti pri svoji izjavi, je, da jo dopolniš v »Največji (slovenski) himalajski ženski dosežek, med vsemi tistimi (slovenskimi) himalajskimi ženskimi dosežki, ki sem jih jaz, Viki Grošelj, sposoben primerjati«. Nerodno pri tem je, da bo že tako skromna tekmovalna disciplina, ki si jo izumil, da bi navdušil slovensko javnost (in »pometel« s konkurenco tipa Kaltenbrunner), postala še bolj skromna, kot se je sprva zdelo – ti bo sploh še ostalo kaj za primerjavo?!

Čeprav pri tem, oprosti moji »večni skepsi«, resnično dvomim o iskrenosti tvojih navedb, da se ti dosežka ne zdita primerljiva oz. to celo razglašaš za dejstvo(!). Kako, da se nisi oglasil, ko se je (v Imenu tedna in meseca na Valu 202) celo »neposvečena raja« drznila primerjati dosežek naših junakinj z medaljo s svetovnega atletskega prvenstva (in tukaj dalo prednost I&M) ter najvišjim priznanjem s klavirskega tekmovanja (in dalo prednost Tanji Sonc)? Ali res ne poznaš številnih primerjav, ki so na voljo tukaj in zdaj? Ne veš, da imajo smeri svoje ocene (npr. za kompleksno in tehnično težavnost)? Ne veš, da v Sloveniji obstaja kategorizacija športnikov (kjer se alpinisti primerjajo med sabo, pa tudi npr. z vaterpolisti in šahisti)? Mar res ne veš, da se vsako leto izbira slovenska alpinistka leta? Gotovo si že slišal za Zlati cepin? – pri slednjem se, ravno dosežki v šesttisočakih pogosto primerjajo s tistimi iz sedem¬- in (»pravih«) osemtisočakov (pa tudi, ne boš verjel, iz mnogo nižjih gora)? OK, razumem, da se s kriteriji in rezultati takih primerjav ne strinjaš, druga stvar pa je, da zanikaš njihov obstoj.

O »vrhunskih« dosežkih in pravici izrekanja o njih

Nikakor ti ne oporekam pravice, da imaš svoje mnenje, sploh če ti enako pravico priznavaš meni in vsem ostalim, ne pa, da jih na nacionalnem radiu zmerjaš s povprečneži in dvomljivci, potem pa se čutiš užaljenega, ko ti – s podobno mero – vračajo/mo v nekem »internem glasilu«. Hkrati pa še vsem, ki niso bili ravno na Nanga Parbatu odrekaš pravico, da so kompetentni za ocenjevanje? V čem se pravzaprav razlikuje 45-stopinjska flanka v Nanga Parbatu od npr. tiste na Everestu? In ali ni tam na 8000 metrih podobno mrzlo, zrak pa podobno redek? Ali tam ni plazov in serakov? Ali se ti morda ne zdi čudno, da s tem ko nas »vabiš« točno v Messnerjevo sestopno smer (in flanko nad njo), ki je edini kraj, kjer bomo spoznali resnično (nad)vrednost »Slovenske«, pravzaprav kompetentnost za ocenjevanje jemlješ tudi samemu sebi?

Ima pa ta tvoja pravica ocenjevanja še eno mejo, ta pa je, da svoje medijske prepoznavnosti, ki (ob nesporno všečni retoriki) temelji ravno na v slovenski javnosti desetletja (s tvojo izdatno pomočjo) grajeni dogmi o absolutni superiornosti dostopov na osemtisočake, izkoriščaš za svoje manipuliranje z javnim mnenjem. Res je, da sta tudi Česen in Humar rabila Messnerja, da sta slovensko splošno javnost prepričala v vrednost svojih dosežkov, enako kot sta I&M potrebovali tebe, da je javnost skupaj z novinarji in uredniki slepo zaupala tvojemu (in samo tvojemu!) mnenju. Razlika med Messnerjem in tabo pa je, da se je z Messnerjem večina strokovne javnosti strinjala, da si dosežki, ki jih promovira, to res tudi zaslužijo.

Kaj je torej »narobe« s »Slovensko«?

Naj za konec Ireni želim, da ne samo odpre ušesa ampak, da tudi nagubanem organu, ki leži med njima, omogoči sprejeti kakšno drugo in drugačno mnenje od tistega, ki jo hvali kot najboljšo alpinistko na svetu. Npr. mnenje, da so njene lastnosti (trma, pripravljenost na tveganje), ki jih nedvomno ima, za resnično velike (ženske in moške) alpinistične (in še posebej himalajske) dosežke sicer nujen pogoj, niso pa zadostne. Priprave, ki ne bodo zajemale samo vikend izletov v hribe nad domačim krajem, ji bodo dale tehnično sposobnost, da bo premagala še kakšno težjo bariero, kot je bila tista, ki ji je zaprla pot proti vrhu Nanga Parbata. Tehnična sposobnost ob dobri kondicijski pripravljenosti pa ji bo tudi omogočila, da bo prečenja tako nevarnih pobočij, kot se jih je lotila v Messnerjevi sestopni smeri, zmanjšala na minimum in da bo odkrila še kakšno resnično prvenstveno, logično linijo, ki hkrati ne bo »noro« nevarna. In po kateri se bo lahko, kot je le mogoče varno, suvereno, tudi vrnila v dolino.

Tebi, Viki, pa želim, da bi spoznal, da se gore po svetu ne ločijo samo po svoji nadmorski višini, ampak tudi (in predvsem) po zahtevnosti sten, ki zapirajo dostop do njihovega vrha. Če boš pri tem še zastavil svoje popularno ime, da boš promoviral slovenske protagoniste v njih, ki si to resnično zaslužijo, pa bom lahko rekel samo še – kapo dol.

Pa srečno!

Bojan Leskošek