Robert Rot: ... ali zakaj je atletika kraljica športov
Bolj kot o ornitologih bo govora o opazovalcih ptic. O tem kaj počno, kaj je njihov predmet proučevanja, kako se njihovo delo preverja, koliko se zaupa njihovim trditvam. Opazovalci ptic imajo svoja pravila, tekmovanja, lestvice in načine dokazovanja, da so določeno ptico res videli ali slišali. Tu se zadeve lahko zapletejo, pojavi se kategorija zaupanja. Kriteriji pa so, glede na logiko, ki velja znotraj njihovih vrst in predvsem individualno razlago, zelo raztegljivi. Pomembno vlogo igra avtoriteta, minulo delo, krog prijateljev, sodelavcev. Če mednarodno priznan opazovalec ptic opazi redko ptico, recimo prvič v kočevskih gozdovih po letu 1896, bo ta novica sprejeta z navdušenjem. Sledili bodo posveti, članki v časopisih, v Kočevju se poveča število opazovalcev, ptice morda ne vidi nihče več...
Če je zraven na voljo še fotografija in zvočni posnetek, je stvar sprejeta 100% in simpoziji, članki v časopisih, mednarodna priznanje in tudi narodna evforija so posledica edinstvenega ulova.
Potek dogodkov ni enak, če to redko ptico opazi neznan, mlad, neuveljavljen ali nepriznan opazovalec. Začne se preverjanje, kjer je tendenca jasna, dvom visi v zraku, posnetek ni zadosten dokaz saj vemo, da so montaže tako rekoč praksa. Pojavijo se ugibanja če je ptica prava, lahko bi bila podobna tisti drugi, mogoče je zbežala iz živalskega vrta ali kakšne privatne kletke. Neprimerni srečnež je na koncu, recimo milo, ignoriran. Gre za nezaupanje.
Podobno je v alpinizmu. Že sam izraz je zmuzljiv, kaj sploh to je, je opredeljen s področjem delovanja, kak sploh je način delovanja, kakšne so prave okoliščine, čas … So rezultati merljivi, primerljivi, so to sploh rezultati. Kaj je klasičen način, zakaj je prosto enkrat brez tehničnih pripomočkov in drugič s cepini, kdaj smer velja, če se konča recimo na grebenu, kdaj se svedrovec lahko zavrta in kdaj ne, kaj če tretji žimari.
Potem imamo zgodbo. Janez Novak je prvi, ki pozimi, sam, prvi ponoči, v tisti steni, brez kompasa, in prvi po prvi pomladanski polni luni na tej strani Morganove črte brez rokavic in ostrog, s cepini z nepritrjenimi paščki prosto v enkratnem vzponu brez bivakiranja prepleza …
Problem je tudi v Janezu samem. Je priznan športnik, je iz osrednje Slovenije, član kake komisije, ima prijatelje, poznavalce veščine med uveljavljenimi plezalci, je lep, uglajeno govori. Ali je, recimo iz Cerkna (tako rečejo oni, Cerkljani), medijem nepoznan, v Ospu ga še niso videli solirat težkih smeri, ne uporablja najnovejše opreme in obleke in je sploh tržno nezanimiv. Predvsem za sponzorje. Pa tudi za krovno organizacijo ne, ker kdaj, kljub vsemu pove kaj si o kaki stvari misli. Pri njemu se spet pojavi problem zaupanja. Vsekakor ga ni deležen kot oni prvi.
No, če je vzpon kljub vsemu res opravil, čeprav je malo verjetno, se ga ne obeša na prevelik zvon. Sicer pa verjetno smer ni tako težka, niti visoka, je imel pri sebi višinomer, in seveda, ga je kdo sploh videl. No, fotografije, ki jih tisti prvi Janez niti nima, drugemu Janezu prej povzročijo težave, saj, fotomontaže in podobno. Fotografija res ne more biti dokaz.
Jasno mi je, končno, in vedno bolj, da se vsi borimo za ljubi kruhek in tudi naša dejavnost nastopa na določenem trgu in da gre, kot bi rekel stari Marx, enostavno za boj za oblast. A vendar. Čudno se počutim, ker sem že 30 let član organizacije, v kateri lahko naziv alpinist leta dobi nekdo, ki javno izjavi da ni alpinist, da ni opravljal izpita, nima naziva niti statusa. Ampak ni panike. Mi, alpinisti, mu damo nagrado, mu ploskamo in se zraven pomenljivo trepljamo po ramenih. Mi alpinisti. Smo to res?
Robert Rot
Gorski vodnik IFMGA, alpinistični inštruktor, alpinist, član PZS od 1981