Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Stare poti in sledi nad Trento (Stara Kugyjeva pot)


Jalovec in Mangrt.
Ta vikend nam je v gorah postregel
z izjemnimi razgledi. Kdor se je
spomnil pogledati proti jugu,
je lahko videl morje.


Starega kozla razgledi niso nič
brigali, jaz še manj. Mirno je mulil
kot bi bil "sam doma".


Grossglockner (3798 m).


Pogled na Triglav izpred Lojzovega
bivaka pri Morbegni. Modra kaže
današnji pristop, italijanska
direttissima z rdečo je bila bila približno
na sredini, Lojzov pristop skozi preduh
pa nekje na levi.


Lojze Budkovič, ki je tudi zbiratelj
starih razglednic, je iz svojega arhiva
prispeval naslednjo cvetko.
Razglednico je izdalo armadno poveljstvo
iz Vidma, prikazuje pa motive Trente in
vasi Na Logu. Desno zgoraj je kapelica,
ki so jo Italijani postavili na začetku poti
čez Komar, spodaj pa vidimo alpine "v direttissimi". Lahko ugibamo, da je
motiv posnet prav v opuščeni ferati.

Ferato je po vojni preplezalo bolj malo
ljudi, bila je le kratko omenjena v
Brilejevem Priročniku za planince iz
leta 1952, označena kot "samo za nevrtoglave".
Včasih so jo uporabili tudi alpinisti,
ki so izplezali v zahodnem delu Stene,
med drugim tudi naš urednik Franci Savenc,
v začetku šestdesetih, a se spomni, da
je bila že takrat načeta in sta se morala
s soplezalcem varovati z vrvjo.



Na prvi pogled običajna skala,
šele natančen pogled odkrije okorno
fresko ženskega profila.


Bella, bellissima ... :)


  ???   PADOVA
  1921
BIASIOLO 
RINO


Da telefonskega kabla niso polagali
po vsej mulatjeri, so ga potegnili kar
po strmi grapi, po kateri so izdolbli
žleb in kabel zazidali kot električar
napeljavo pod omet.

 
Še pogled proti Doliču in po
mulatjeri v dolino.


Skala za zaljubljence :)


Pihavec. Njegove zelene strmali so
nekoč kosili ali želi s srpi, na nogah
so imeli male štirizobe dereze, nato
pa travo v rjuho in na glavi do planin,
kjer je bila pot. Dalje v dolino pa je
šlo na saneh.

ponedeljek, 3. oktober 2011, ob 05:30, Dušan Škodič, ogledov: 4047

Ker je bil obljubljen še zadnji "poletni" vikend za letos, sem se spravil v Trento, natančneje v dolino Zadnjico in šel iz čistega zanimanja raziskovat zgodovinske sledi, kolikor jih je še ostalo ...

Z izbiro dneva sem imel res krompir, vsaj kar se tiče vidljivosti je bilo tako kot bi imeli razgledi že prednaložen sharpen. Videlo se je morje in daleč preko meja.

Dolina Zadnjica

Izhodišče je bila čudovita dolina Zadnjica (Zajenca). Cesta, mostovi preko v zgornjem delu večinoma suhe struge rečice Zadnjice (napačno Krajcarice) in mulatjere so najvidnejši ostanek nekega obdobja, ko so Trentarji morali čez noč postati Italijani in so se otroci v šolah morali naučiti tujega jezika. Na srečo je ta prisila zdržala le dve desetletji, starejši, ki so jo doživljali, pa se je spominjajo z nekoliko mešanimi občutki. Na Primorskem se je v tistem obdobju tudi marsikaj zgradilo, marsikam je prišel tudi vodovod in elektrika. Nazaj si Italije nihče nikoli ni želel, kljub grenkemu priokusu, da je naša domovina kasneje rada pozabljala na dolino in ljudi, ki so se morali znajti po svoje ...

Mulatjeta proti Doliču

Ker je v zavarovano pot čez Komar (sicer star trentarski lovski prehod, na pobudo dr. Frana Tominška ga je nadelalo in zavarovalo SPD leta 1904) pred menoj vstopilo že veliko ljudi, sem se v izogib padajočemu kamenju odpravil po široki in odlično zgrajeni mulatjeri proti Doliču. Kljub temu, da je danes nekoliko ožja ker jo zasuva drobir, se mi zdi vratolomna že samo misel na oficirja, ki se je moral po njej občasno pripeljati v kontrolo do vojašnice Morbegna (Capanna Morbegno 2520 m, poimenovana po kraju Morbegno na Italijansko-švicarski meji) na Zaplanji.

Na stari Kugyjevi potiVerjetno je moral vmes kar nekajkrat zajeti sapo, ker je od strahu pozabil dihati, in parkrat je tudi ustavil svojega Moto Guzzija, da mu je nastavil uplinjač na zaradi višine redkejši zrak. Podatka o kakšnem rekordnem času vožnje do Morbegne pa žal nisem nikjer našel.

Z mulatjere sem se umaknil na staro in opuščeno Kugyjevo pot, sledil še vedno vidnim bledo-rdečim oznakam in zgoraj že na ravnini dosegel pot, ki pripelje čez Plemenice (staro ime Bambergova pot).

Za oktober je bila gneča na njej prav neverjetna. Vrh Triglava tokrat ni bil cilj, pravzaprav sem bil tiste gneče, čakanja na ozkih grlih in vpitja nepregledne množice na vrhu sit še od avgusta. Umaknil sem se nekoliko proti severu in poslikal del stene, kjer je nekoč na vrh potekala Italijanska zavarovana pot na Triglav, ki so jo imenovali Direttissima. Takoj po vojni se je ta ferata opustila, zgradili so jo pa zato, da bi imeli alpini pristop na vrh po "svojem ozemlju", saj sta ostali drugi dve tretjini Triglava k sreči še v naših rokah. Nahajala  se je levo od pristopa, ki ga danes uporabijo planinci iz smeri Doliča ali tisti, ki pridejo do sem čez Plemenice. Točnejšega poteka zaradi kakšnih prezagretih radovednežev raje ne bom navajal, stena je tam nevarno krušljiva.


Slovensko ime za Grossglockner se glasi Veliki Klek. Toda kaj sploh pomeni klek?
Poskusil sem s SSKJ, pa kot že mnogokrat brcnil v popolno temo. Ponudil mi je dve, za moj problem nesmiselni razlagi. Prva, da je to gora na kateri se zbirajo čarovnice. Se ja, ampak tisto je Klek na Hrvaškem, za katerega so v Beli Krajini nekoč trdili, da je glavna lokacija prepovedanih shodov lastnic letečih metel. Druga razlaga je, da je klek v bistvu hudič (Da bi te klek!).

Moja teorija zarote se glasi kratko: Zvon = Klek.

Veliki Zvon (tole seveda ni uradni predlog) bi bilo dejansko zelo podobno prevodu iz nemškega Grossglockner - Veliki zvonar. Fotografija: Planinski vestnik 4 / 2000Zvonovi kot vemo načeloma zvonijo, posameznemu udarcu pa se reče tudi klenk, množina klenkanje ( ... mu je odklenkalo). Torej: zvon zvoni in klek pač klenka.
Imamo torej zastarel izraz za goro? Nič ne de, koliko jih je še, nerodno je le, da smo med tem za mnoga že pozabili, kaj so pomenila. Jezik se nam namreč spreminja bolj kot smo si pripravljeni priznati. Le kako so se pogovarjali v časih, ko je po naših gorah še gorolazil dr. Kugy? Bi vodnike Pavra, Moto ali Ojcingerja sploh razumeli, če bi nam bilo dano biti njihov klient z današnjim poznavanjem materinega jezika?
Tehle par stavkov sem izbrskal kar iz prvih letnikov Planinskega vestnika, torej so stari dobrih 100 let. Nekatere besede sem nalašč pomodril, saj v inerciji branja spregledamo napačne črke in jih preberemo pravilno:

"Gospod je dobro izpregledal in izprevidel, da lačni ne pojdemo daleč, zato je velel za vse nosače pripraviti obilen zajutrek. Dan ki je napočil, je bil lepši od včerajšnjega, ponoči se je izdatno uvedrilo in pokazalo se je jarko solnce. Moji črevlji na zaplete so se mi osušili, pametno sem vanje čez noč natlačil suhe slame."

Morda moram kljub vsemu razložiti, da so črevlji na zaplete danes čevlji z vezalkami, vezalke pa so bile v časih bosih nog in cokel precej redka "programska oprema".


Stopil sem še k Morbegni do Alojzija Žaklja in skupaj sva se odpravila nazaj in prečekirala nekdanji potek ferate. Ostankov skoraj ni več videti, tudi v steni viseče potrgane jeklenice so skoraj že izginile, saj je skala v tem delu precej slaba. Lojz mi je pokazal še svoj pristop na Triglav, star že dobrih dvajset let, katerega vstop je še nekoliko bolj levo od direttissime, poteka pa približno na sredini skozi naravni preduh in nato po lahkih naravnih prehodih na vrh. Težave naj ne bi nikjer presegale II. stopnje.

V steni vidni ostanki jeklenic

Sestopil sem proti Doliču po eni od neoznačenih mulatjer. Pozornost pritegnejo ostanki telefonskega kabla, ki je ponekod pogledal na sonce. Povezoval je Morbegno z Zadnjico (spodaj pri mostu, kjer je križišče poti na Prehodavce in Dolič, Luknja, so bili vojaški objekti in postaja žičnice). Kabel je debel okoli 3 cm, k debelini pa največ prispeva notranji zaščitni ovoj in nato še žični plašč. Tam kjer je bil kabel položen v peščena tla, ki hitro prepustijo vodo, so ga polagalci enostavno zakopali pod grušč, če pa je bila podlaga trdna skala, ki je zadrževala vodo, so ravnali temu primerno. V skalo so izdolbli plitev žleb, ga spodaj zabetonirali, nanesli plast bitumna za hidroizolacijo, položili kabel, nato spet bitumen in nazadnje še zgornji pokrov iz betona. Me prav zanima, v kakšnem stanju so žice v predelih, kjer je še vedno varno skrit pod betonom?

Telefonski kabel

Nižje sem zavil s poti in obiskal še ostanke objektov, ki jim ne znam določiti namena, pritegnila pa me je njihova okolica, saj sem na parih skalah našel "freske", ki so jih pred 90 leti s čopičem in barvo ustvarili vojaki. Pravzaprav gre za komaj vidne grafite, ki pa jih je doma - ko na fotografijah nekoliko navijem filtre, še kar možno razpoznati. Na enem gre za risbo ženskega profila - kdo ve katero je imel tako rad neki vojak, ki so ga poslali na služenje v visoke in tuje gore, da jo je moral narisati na skalo?
Morda pa bi se dalo celo zvedeti njeno ime in kasnejšo usodo, kdo ve? Seveda spet samo malo manipuliram, kajti morda je avtor podpisan na sosednji skali, na kateri najdem podpis: PADOVA, spodaj letnica 1921 ali 1922, nato priimek in ime, verjetno BIASIOLO RINO. Klik na italijanski telefonski imenik razkrije, da je v Padovi še danes za šest strani nosilcev tega priimka. Očitno pa je imel možakar nekaj težav s pravilnim obračanjem črke S, ali pa - se v tedanjih italijanskih šolah še niso jasno opredelili za levo ali desno stran. To se je Italiji, kot vemo iz zgodovine, redno dogajalo predvsem pri njihovih vojnah, ko so radi menjali strani.

Med spustom v dolino zavijem še na poznani prostorček, kjer si privoščim brusnice. Lep in zanimiv dan je bil.

Dušan Škodič
 

 

eXTReMe Tracker