Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prijem v prazno

15.02.1973

četrtek, 15. februar 1973, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1315

Novi tednik (1973), Gore in gorniki – Berni Strmčnik: Ciril Debeljak-Cic, po poklicu strojni stavec, se je rodil leta 1930 v Celju, v uradniški družini.

Skupaj s sestrama, eno starejšo in eno mlajšo, so dočakali pričetek vojne, ko Cic ni mogel nadaljevati šolanja na gimnaziji, ker mu Nemci tega niso dovolili. Usodni dnevi so prišli v letu 1942, V njihovem stanovanju je bil ustanovni sestanek OF, ki pa je bil izdan. Očeta so v Mariboru ustrelili, mater odpeljali v taborišče Auschwitz, kjer je ugasnilo njeno življenje. Cic se je preselil k dedu pod Pohorje in obiskoval šolo v Slovenskih Konjicah. Leto pred koncem vojne se je vrnil v Celje in se šel učit v tiskamo, se tam izučil poklica, se kasneje še izpopolnjeval in ostal zaposlen vse do današnjih dni. Je poročen in ima dvoje otrok v starosti 10 in 18 let.
Kdaj ga je zaneslo v planine? Morda tega pravzaprav niti sam dobro ne ve, spominja pa se, kako je kot šestnajstleten fante v kratkih hlačah in teniških copatah sam stopal na Triglav po Slovenski smeri ... Tako se je začelo. Gore so postale njegov svet. še več. Del njega samega, v njih je našel nešteto možnosti za sproščanje mladostnih hotenj, v njih je našel smisel bivanja, hotenja, smisel vsega — skratka življenja. Zapisal se jim je ves. V vseh letih je opravil 550 alpinističnih vzponov, od tega 52 prvenstvenih. Ni, da bi naštevali, nikamor ne bi prišli. Naj dodamo le še to, da je bil član dveh Jugoslovanskih himalajskih odprav in sicer na Trisul in Kangsbachen. Največji uspehi?
Težko jih je izdvojiti, pa vendarle:
1. Varianta Travnika, VI. stopnja — prvenstvena 1950.
2. Raz Dedca, VI. stopnja — 1949. leta.
3. Ogrinova smer v Ojstrici — zimska prvenstvena, VI. stopnja.
4. Skalaška smer v Triglavu — zimska prvenstvena, VI. stopnja.
5. Severna stena Civette, Dolomiti, VI. stopnja.
Iz mnogih doživetij je sam izbral pripoved o vzponu v Razu Dedca, ki sta ga kot prva preplezala z Radom Kočevarjem.

Že dolgo je tlela v njiju želja, da bi uresničila načrt, drzen in lep, načrt, ki bi predstavljal v njunem gorniškem udejstvovanju največje delo, najtežjo plezarijo. Večkrat sta že stala pod severno steno Dedca. Vstopila sta, šarila pod gladkimi črnimi platmi, zabijala, poskušala, toda raz v Dedcu, doslej nepreplezana smer, je ostajal deviški. Prestopila sta v kamniško smer na zahodni del stene. Spodletelo je ...
Sončen dan je bil in gorski vršaca so se kopali v soncu, ko sta pristopala po nadležnem melišču. »Danes ali pa nikoli!« je dejal Rado. Cic mu je prikimal in si ogledoval steno, gledal jo je in ocenjeval. Težave bodo, o tem sta si edina ...
Že sam začetek ni obetal nič dobrega. Dolgo sta iskala primemo mesto za varovanje. Rado je varoval, ko je Cic vstopil, že prvi meter plezanja je terjal prvi klin. Napredoval je počasi. Po približno desetih metrih je našel ustrezno mesto za varovanje in Rado je krenil za njim. Težave so se vrstile druga za drugo. Stena je gladka in brez izrazitih oprimkov, krušljiva in grozeča. Težko izpostavljena prečka je terjala celo uro plezanja; uro plezanja za šest metrov ...
Kazalo je vse slabše in vse manj je bilo možnosti na uspeh. Nazaj? Ne, dokler obstaja kanček možnosti, dokler telo še zmaguje napore, dokler volja spodbuja telo in misel hiti k cilju ... Ne!

Na zabitem klinu se je Cic dvignil za nadaljnjega pol metra, zagozdil noge v lusko in tvegan skrajno nevaren prestop v desno steno neizrazitega stolpiča v razu. Držal se je kot pajek na stropu: le s konicama prstov. Ozrl se nazaj in ugledal prizor, ki mu je pobral vso dobro voljo. Edini klin v prečki, ki je predstavljal tudi moralno oporo in pomenil v primeru padca prepotrebno varovanje, je plesal prosto po vrvi. Ko je prestopal, ga je izruval, ne da bi čutil kdaj. Za trenutek se je zbegal, pogledal niže stoječega Rada, ki je mirno in resno zrl proti njemu in izpuljenemu klinu ...
Plezal je dalje, prestopal, se s konicami prstov oprijemal in iskal рorо kamor bi zabil klin. Klin — varovanje, malo počitka! Težko in neenakomerno je dihal, ko je prislonjen ob steno stal na konicah oguljenih škarpončnikov. Bil je skrajni čas, da zabije klin. Toda kam? Robkal je z njim nad glavo in iskal špranjo. Gledal je pred sabo v črno skalo, kajti če bi dvignil glavo, bi vrgel celo telo iz ravnotežja. Zdelo se mu je, da sliši srce skale, kako bije mimo in komaj slišno. Roka in klin sta iskala nad glavo ... Končno!
Klin je obtičal v špranji. Srce mu je udarilo krepkeje, roka je počasi drsela po skali za pas, zgrabil je kladivo in cela večnost se mu je zdela, da mineva, preden je z njo dosegel klin nad glavo, ki je bil le nekaj milimetrov zataknjen v majhnem razporku. Obrnil je glavo in rahlo poškilil navzgor, previdno je nastavil kladivo in udaril.
Cvenk — še enkrat je milo zazvonilo nekje pod njim, nato je bilo vse tiho. Klin je odletel! Obup. Vse se je zrušilo v njem!
Noga, s katero je stal v drobni vdolbinici, je trepetala. Konec? Ne bo dolgo več vzdržal. Tako se bo torej končalo. Padec v globino, v tišino ...
»Cic!« zasliši Radov glas. Glas, ki je nanj že pozabil v teh trenutkih telesne in duševne muke, v trenutkih boja s skalo in samim seboj. Ne, ne sme pasti. Padec v globino bi potegnil s seboj tudi prijatelja. Bil bi njegov morilec. Govoril je sam s seboj, boječ se, da ga glas ne odbije od stene: »Prereži Rado, naj padem sam ...!« Toda ne, premagati je treba skalo! Prisiliti svojo moč, prehiteti duha in prestopiti mejo človeške zmogljivosti.
Klic prijatelja, kot da ga je navdal z novimi močmi. Zadnja kita na prstih se je napela, pognal se je više, zdrsnil, grabil, robkal z nogami ob steno. Zgrabil je! Potna skala, ki je pred trenutki še držala izmučene prste, je sedaj zarezala v črno gumo škarpinčnikov. Pri glavi je zagledal špranjo. Nastavil je klin. Prijel je! Vedno tanjše je pelo kladivo, ko je klin globlje in globlje požirala skala. Vpel je zanko, vpel vrv in obvisel. Popustila je vsa napetost. Skala, ki jo je močil znoj s čela, je bila topla in prijazna! Na ničesar ni mislil, visel je na klinu kot dete ob materinih prsih ... huda preizkušnja je bila za njim!
Rado je prilezed do njega: »Cic, jaz ne tvegam vodstva, priveži in plezaj dalje!«
Nadaljevala sta proti zadnjemu previsu pod vrhom ...
Cic je plezal v precejšnji negotovosti. Rado je visel dva metra pod varovalnim klinom skoraj dobesedno na vrvi. Meter za metrom ga je puščal za seboj, ko je plezal dalje, brez klina, рo črnem zglajenem zidu. Navpično plezanje ga je izčrpavalo in v rokah je čutil slabost. V skrajno težki in izpostavljeni prečki je prilezel pod navpično lusko, ki je bila prislonjena ob steno. Edini prehod do police, ki je obetala počitek. Takoj je vstopil, lezel deset metrov pri opletajoči vrvi brez klina in — uspel. Sedel je na skalo in počasi z zadnjimi silami zabil varovalni klin ...
Kmalu se mu je pridružil še Rado in trdno sta si stisnila roki. še zadnji previs ...
Stal je pred zadnjo preizkušnjo, pred zadnjim previsom tik pod vrhom. S skrajnim tveganjem je Cic prestopil v neizrazito zajedo, ki je prehajala v previs. Klin ni nikjer prijel. Skrčil je noge pod trebuh, uporabil podprijem in se dvignil. Nad sabo je ugledal prijem, tako lep in vabljiv, spustil se je z eno roko, a druga ni vzdržala teže ... prijel je v prazno. Kot žogo ga je odbilo od stene nad Radom, treščil je na polico, se odbil in v loku odletel nad črno ploščo.

Obvisel je ... Njegov prvi padec v življenju. Mukoma je prilezel nazaj do Rada. Zamenjala sta, sedaj je varoval Cic, krvavel je na roki in kolenu. Rado je zlezel dva metra nad polico pod črni previs, od koder je z največjo muko prilezel — nazaj! Bosta morala bivakirati in nadaljevati zjutraj, kajti nad dolino se je spuščala noč? Zopet sta menjala, varoval je Rado. Zmaga nad steno ni bil več končni cilj, cilj je bil beg iz stene, preden pade noč. Cic je poskušal v prečko zdaj s te, zdaj z one strani. Nič! Nikjer prehoda.
Po več brezuspešnih poskusil se je vrnil k tovarišu, ostala je samo še pot navzgor ...
Mesto, kjer je maloprej padel, je zmogel le s skrajnimi silami. Počasi je napredoval, meter za metrom, stal je tik pod previsom. Videl je že preko in lahek svet za njim in vrh, ki se je bleščal v zadnjem žaru dneva. Bil je dobrih štirinajst metrov nad tovarišem. Z levico je zgrabil prijem visoko nad glavo. Z desnico se je prijel nad previs. Začutil je prijem, robkal po njem, da bi čim bolje prijel. Levica je počasi popuščala, s prsti desnice je božal po prijemu, a ni
ga dosegel. Mrzlo ga je streslo po hrbtu: »Padel bom, zopet!« Z zadnjimi močmi je poprijel z desnico, a zgrabil mimo ...
Duša je hotela, telo ni zmoglo, ta dan je že preveč terjal od njega. Kot bi pretrgal vrv, na kateri visi življenje, ga je po gnalo iz previsa. Do kraja napete mišice na nogah so se sprostile in za nekaj trenutkov je prenehalo življenje, kot bi čakalo na svoj dokončni konec. Letel je! Pod njim globina, štrleče skale in črna stena, ki se hitro bliža. Mimo njega zdrve izbuljene oči prijatelja, mimo v hipu zdrvi 19 let njegovega življenja. Morda pa to le ni konec? Strašen sunek in udarec mu vzameta zavest, morda za sekundo, dve, morda še manj. Vrvi, ki povezujeta dve mladi, polni volje m mladosti željni življenja, sta napeti do kraja. Bosta vzdržali? Kot struna sta zapeli, ko je telo treščilo ob črno skalo ... nato je bilo vse tiho!

*

Molče sta ždela na ozki polici, privezana h klinu in drug ob drugem ter čakala jutra, ko bo v Ojstrici pordelo kamenje. Težak dan sta imela za sabo, toda vzdržala sta. Tovariši na Korošici so ju opazili, mahali so jima, ju spodbujali s klici ...
Noč je bila dolga. Cica je bolelo vse telo, toda bil je tu, pod samim vrhom in zjutraj bosta izplezala. Morata uspeti! Trud minevajočega dne ne sme biti zaman.
Ni bil! Izplezala sta in Dedčevemu razu, tudi »Kanta« imenovanemu, vzela devištvo. Načrt, drzen in lep, je bi izpeljan ...

Novi tednik, 15. februar 1973
 

Oznake: ALP, PrV
eXTReMe Tracker