Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ing. Lojze Golob

  26.04.1973

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Lojze Golob je bil rojen 1939. leta v Celju. Oče je bil mizarski mojster, mati gospodinja. V družini je bilo petero otrok, tri sestre ter brata Lojze in leto dni mlajši Janez, ki sta oba postala navdušena gornika in alpinista. Ko je Lojze končal gimnazijo, je bil najprej tri leta vajenec v celjski Cinkarni. Izučil se je za elektrikarja. Kasneje ga je želja po znanju zanesla v nadaljnje šolanje. Končal je najprej srednjo tehnično šolo in končno tudi fakulteto. Preden je odšel v službo na Republiški sekretariat za notranje zadeve, je štiri leta služboval tudi pri UJV v Celju.
Za njegovo pot gornika in alpinista je bil odločilen že prvi stik z gorami. Bilo je leta 1948, ko je takratna »Mizarska zadruga« v Celju organizirala sindikalni izlet na Korošico. Oče Golob je vzel s seboj v gore tudi oba sinova. Ta izlet je postal izhodišče oblikovanja odnosa do gorskega sveta za oba mlada fanta. Gore so ju neizmerno pritegnile in postale so sestavni del njunega bivanja. Življenja brez gora bi zanju ne moglo biti. Občudovanje je prerastlo v ljubezen, ljubezen v zvestobo, ki traja še danes. Že dve leti kasneje sta s kolesi krenila iz Celja in se podala v gore v čevljih, v katere sta sama nabila žebljev, pa seveda niso dolgo vzdržali. Z ostrim kamenjem v rokah sta si utirala pot preko snežišč. Kmalu pa je njun pogled zaneslo tudi v navpične stene in želja po premagovanju le-teh se je vedno močneje oglašala. Lojze je stopil prvič navezan v steno leta 1956, in sicer s Cicem Debeljakom ter mlajšim bratom; plezali so Dušanov steber v Mali Rinki. Lojz Golob je doslej opravil preko 250 alpinističnih vzponov, od tega osem prvenstvenih, v svoj gorniški dnevnik pa je vpisal tudi šest prvopristopov Med največja doživetja šteje naslednje vzpone:
1. Zajeda v Travniku — I. ponovitev — Ivo Reya, 1958
2. Direktna v Štajerski Rinki — zimska prvenstvena, S. Jošt, 1958
3. Dularjeva zajeda v Jalovcu — prvenstvena, Juvan Ljubo, 1963
4. Ulampu v Kordilljerih — tretji vzpon, Tine Mihelič, 1964
5. Anapurna IV. 7.523 m, Aleš Kunaver in dr. Jože Andlovic
Lojze je bil tudi član dveh jugoslovanskih alpinističnih odprav v tuja gorstva.

četrtek, 26. april 1973, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1875

Novi tednik (1973) - Berni Strmčnik: Lojze je za današnjo pripoved izbral doživetja ob plezanju v Rumeni zajedi Kogla.

Melišče pod steno je bilo na debelo prekrito s snegom, ki se je lahno udiral pod nogama alpinistoma, ko sta se približevala ostenju Kogla pod Podi nad Kamniško Bistrico. Aprilsko sonce je že ožarjalo vrhove gora, ko sta prispela pod steno.
Brata Lojze in Janez Golob sta se to leto prvič podajala na plezalno turo. Pred tem sta nabirala kondicijo v Turncu, kajti zavedala sta se, da je cilj njunega tokratnega vzpona zahtevna plezarija v Rumeni zajedi, ki je imela takrat med alpinisti veliko ceno. Navpična in gladka stena, z redkimi oprimki je terjala od alpinistov velikih naporov, znanja in poguma.
Urejevala sta opremo, dogovarjala o posameznostih, ki sta jih poznala iz opisa, ki sta ga prinesla s seboj ter primerjala steno nad njima s fotografijo, ki sta jo pred tem že tolikokrat ogledovala.
»Janez, kot sva se dogovorila. Ti boš vstopil prvi, da se bova do propelerja zvrstila tako, da bom v tem delu vodil jaz,« je rekel Lojze leto dni mlajšemu bratu. Ne da bi mu ta kaj odgovoril, si je oprtal nahrbtnik in segel po steni. Lojze je stoječ ob steni spremljal sleherni gib brata ter popuščal dvojno vrv, ki je enakomerno tekla skozi njegove dlani. Janez je dokaj hitro napredoval.
Zajeda, v katero sta se podala, je bila ozka. In ko je Janez dosegel njen začetek ob prvem iztečenem ravnotežju, se je zavaroval na stojišču in Lojze je krenil za njim. Drugi raztežaj je vodil Lojze. Napredovanje v zajedi, ki se je navpično vzpenjala skozi gladko steno, je bilo težavno. Zavedajoč se, da je dobro varovanje odvisno od slehernega trdno zabitega klina, Lojze z le-temi ni štedil. Zajedo pred njim je zapirala nepreplezljiva skala, zato si je Lojze utrdil stojišče in tu počakal na brata, ki je krenil za njim. Brez posebnih težav je bil Janez kmalu pri njem in ne da bi kaj dosti okleval, je zavil v desno, koder vodi smer, da obide nepreplezljivi del zajede.
Kmalu se je Janez znašel pred prvim previsom in ga uspešno premagal. Po nekaj metrih je bil že pred drugim previsom in tudi ta je kmalu ostal za njim. Ko se je vrv iztekla, mu je sledil Lojze, ki je ob ponovnem vstopu v zajedo zopet prevzel vodstvo. Navpična zajeda, z redkimi oprimki je prehajala v najtežavnejši del.
Lojze si je ogledoval pot pred sabo in ugotovil, da v enem raztežaju ne bosta zmogla tega dela. Za to je že po dobrih dvajsetih metrih dal bratu znak, da naj mu sledi. Mesto, na katerem je stal, ni bilo prikladno za stojišče in varovališče, vendar drugega izhoda ni bilo. Ko je Janez dosegel bratovo mesto, je vpel v trdno zabiti klin plezalno lestvico ter se pripravil za varovanje Lojzeta, ki je tod vstopal v najtežavnejši del.
Lojze se je dobro zavedal, da ne sme pogrešiti v zaporedju prestavljanja rok in nog, kajti tik pod samim vrhom »propelerja«, tako se namreč ta nevarni in zahtevni del Rumene zajede imenuje, mora priti v položaj, ko bo oprt na desno nogo, bo z levo prestopil na ozek oporek navpične stene ter se z levo roko dokopal odrešilnega oprimka. Napredovanje je bilo sedaj izredno počasno. Od vstopa v steno so minile že štiri ure, za sabo pa sta pustila približno sto metrov, to je nekaj manj kot polovico dolžine stene.
Z desno roko se je zagozdil v zajedi. Zadnji klin, ki ga je zabil, je bil nekako pet metrov pod njim. O kakšnem ponovnem zabijanju tu ni bilo govora. Še približno dva metra sta ga ločila od vrha sicer okoli petnajst metrov dolgega propelerja, čutil je, da ga moč v desnici počasi zapušča, kajti roka je bila močno obremenjena. Na levi strani zajede je videl rahlo izbočen del skale, ki ga je neki plezalec pred njim že načel s kladivom, da bi izboljšal stojišče, če je temu sploh tako možno reči. Premaknil je levo nogo na označeno mesto, stegnil levico proti vrhu gladke stene, se oprl na levo nogo, takrat pa je zdrsnil ... Obrnilo ga je na levo in kot bi hotel napraviti kolo, kakor ga delajo telovadci, je omahnil ob steni. Belina snega pod steno se mu je bližala z vrtoglavo naglico. Instinktivno je z rokami hlastal po steni, ob kateri ga je požirala globina. Sunek vrvi je hitro popustil, ko je zdrsnil ob steni še nekaj metrov nižje in obvisel ...

Stoječ v stremenih in prižet ob steno je Janez opazoval bratovo naporno napredovanje, že je bil prepričan, da bo tudi zloglasni propeler kmalu uspešno za njima, ko je zagledal, kako je Lojze iznenada omahnil, štirje čvrsto zabiti klini, ki so ju ločili, so prestregli glavno težo sunka, tako da Janez le-tega pravzaprav ni dobro čutil, ko je Lojze že obvisel obrnjen s hrbtom proti steni in z glavo navzdol. Zazrla sta si v oči, saj ju ni ločilo niti dvajset centimetrov.
»Kaj je?« so bile prve Lojzetove besede, ko je naenkrat pred sabo ozrl bratov obraz.
»Kaj neki, padel si!« mu je odvrnil Janez. Tako nenaden kot je bil padec, je minil tudi šok. Lojze se je obrnil na trebuh in se še vedno viseč z glavo navzdol zazrl v bratov obraz, s katerega je vel topel smehljaj, kajti oba sta vedela, da je nevaren padec srečno minil.
To je bil pravzaprav prvi Lojzetov padec in doslej tudi edini! Ko se je Lojze obračal na trebuh, je opazil, da mu desna roka močno krvavi, prek dlani pa je zevala razpotegnjena rana. Ko je drsel ob steni in hlastal za oporo, ki je ni bilo, je z dlanjo podrsal ob klin, na katerem je sedaj varno obvisel.
»Malo se premakni bliže,« je rekel Lojze Janezu in dodal: »Moram si poviti roko!« še vedno viseč z glavo navzdol se je stegnil po bratovem nahrbtniku, ga odvezal in poiskal v njem prvo pomoč, ki sta jo vedno nosila s seboj. Z zavojem sije močno povil krvavečo dlan in Janez mu je pomagal. Pospravil je prvo pomoč v Janezov nahrbtnik, se oprijel vrvi in se potegni kvišku. Nalahno se mu je zavrtelo v glavi, ko se je ponovno vzravnal, se oprl z nogami na stojišču ter si začel popravljati opremo.
»Poskusim jaz naprej?« se je oglasil Janez.
»Ne! še enkrat bom poskusil. Morava uspeti, saj ni manjkalo več kot centimeter, morda dva, pa bi dosegel oprimek nad skalo. Malo prenizko sem stal. Sedaj bom poskušal z desno nogo doseči mesto za kakšen centimeter višje, potem bo šlo,« je še odvrnil Lojze in se ob vrvi hitro povzpel do zadnjega klina. Klin je bil odlično zabit in dobro je prenesel sunek okoli dvanajst metrov dolgega padca.
Lojze se je oziral po dobro mu znanih predelih navpične in popolnoma gladke stene. Videl je mesto, kjer mu je spodneslo levico in vedel je, da se tokrat to ne bo ponovilo. V sebi je čutil moč in bil je kot prerojen. Že je z desno nogo iskal opore v razu, ko je ugotovil, da tistih nekaj centimetrov višje ni tako preprosta zadeva. Pa vendar! Skrčil je desnico, jo premaknil globlje v zajedo, kamor je višje že zagozdil desnico, tako da se je z dlanjo opirala v levi, s komolcem pa v desni del zajede. Napel je vse sile v sebi, ko je prestopil z levico ter robkal po steni za oprimkom. Kolikor je mogel, je stegnil levo roko proti vrhu skale in ... občutil malo vzboklino, ki se je je oprijel s konicami prstov. Potegnil se je višje. Osvobodil zagozdeno desno roko, preprijel in začutil, da je propeler premagan. Še nekaj metrov je lezel naprej, da je našel primemo mesto za varovanje.
Janez je priplezal za njim, tudi njemu je propeler dal dosti dela m malo sta počila. Sonce se je vzpenjalo že visoko nad gorami, ko sta dosegla gredino, kjer sta ju pričakovala tovariša, ki sta maloprej izplezala iz sosednje smeri.
Prisrčen stisk rok, kratek pomenek od doživetjih in že so spešili proti dolini Kamniške Bistrice ...

Novi tednik, 26. april 1973
 

eXTReMe Tracker