Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Resnica o »Slovenski smeri«

fsp.uni-lj.si/G-L, 22.06.2011:
Nanga Parbat 2011

irena-mrak.si: Tretja himalajska odprava Univerze ...

Omenjane objave

G-L, 28.08.2011:
Slovenska smer na deveti najvišji gori sveta

RTVslo/G-L, 31.08.2011: Grošelj: To je eden največjih ženskih plezalnih podvigov nasploh

Slovenske novice/G-L, 07.09.2011:
Potegnili sta Slovensko smer

RTVslo.si/val202, 05. september 2011
Arhiv: Irena Mrak in Mojca Švajger

Jana/G-L, 13.09.2011:
Sporne junakinje Himalaje

Slovenske novice/G-L, 07.09.2011:
Potegnili sta Slovensko smer

G-L, 21.09.2011: RA Intervju
Arhiv Irena Mrak, Mojca Švajger in Viki Grošelj


ClimbingItalians Rescued from Nanga Parbat

Explorersweb: Winter Nanga Parbat
The Poles pick Schell route on the Rupal face


*G-L, 14.10.06: Odprava presežnikov ...
+
*G-L, 06.11.06: Odprava Mladi in Pakistan


Delo/G-L, 27.09.11: Tržičanki orjeta alpinistično ledino
Nov slovenski naskok na Nango Parbat - Staš Ivanc

 

 

ponedeljek, 26. september 2011, ob 05:30, Bojan Leskošek, ogledov: 8535

Bojan Leskošek: Pred dobrim mesecem dni se je pod Nanga Parbatom zaključil vzpon in sestop po "prvenstveni Slovenski smeri"

Dogajanje na gori in poročanje o njem

23. avgusta, t.j. na isti dan, ko je Avstrijka Gerlinde Kaltenbrunner po zahtevnem severnem grebenu kot vlečni konj mešane naveze osvojila svoj zadnji, 14. osemtisočak, K2 (8611 m), sta nedaleč stran Slovenki Irena Mrak in Mojca Švajger v baznem taboru končali svojo turo, s katero sta se – vsaj na njenem začetku – nameravali povzpeti na Nanga Parbat, z 8125 metri deveto najvišjo goro na našem planetu. Nekaj dni kasneje je Irena v Slovenijo poslala telefonsko poročilo o tej turi, ki je bilo objavljeno tudi na Gore-ljudje. V njem je cel kup zanimivosti, ki si zaslužijo obravnave.
Ena je prav gotovo v poročilu citirana izjava slovenski javnosti enega najbolj znanih alpinistov, Vikija Grošlja, da »Gre za absolutno največji slovenski ženski dosežek v Himalaji vseh časov in za enega največjih v svetu, verjetno celo za največjega«. Glede na Grošljevo ime, in asociacije, ki se nepoučeni slovenski javnosti sprožale ob velikih, dramatičnih besedah, ne preseneča, da so o njem poročali mnogi pomembni slovenski spletni in tiskani mediji. Kar je zanimivo pri tem je, da so vsa poročila praktično enaka – taka kot jih je po telefonu narekovala Irena Mrak.

Če odštejemo zgoraj omenjeno oceno, ki jo je podal nekdo, ki je bil tudi sam udeleženec odprave, ta »največji dosežek« ni doživel nobenega drugega komentarja. Bilo je le nekaj pretežno pozitivnih »ocen« po spletnih forumih, redkim negativnim pa je pritegnil samo Dejan Ogrinec v uvodu članka Sporne junakinje Himalaje, ki je izšel v Jani 13. septembra. Petega septembra sta bili Irena in Mojca izbrani za Osebnosti tedna na Valu 202 in to v konkurenci s Primožem Kozmusom, ki se je vrnil z medaljo s svetovnega prvenstva v »kraljici športov« – atletiki. V soboto, 17. septembra, sta se Irena in Mojca vrnili domov (vsaj kot je meni znano) brez kakršne koli pozornosti medijev, štiri dni kasneje sta bili skupaj z Grošljem v intervjuju na RA SLO.

Potek in ocena vzpona

Čeprav je himalajsko vzpenjanje v ženskih navezah alpinistična "disciplina" z zelo skromno udeležbo, se z Grošljevo oceno »globoko ne strinjam« (pomislimo npr. samo na TranGO girls!*), vendar ni moj osnovni namen v tem zapisu, da bi polemiziral o njej oz. bom to storil samo posredno – tako, da bom pokazal, da »dosežek«, ki ga hvali v superlativih – »prvenstvena Slovenska smer« – ni prvenstvena smer oz. še manj – sploh ni smer.

Za začetek si poglejmo nekaj odlomkov iz Ireninega poročila, ki opisujejo petek dogajanja: »11. avgusta smo proučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978 ... Šele 17. avgusta se je vreme toliko izboljšalo, da sva začeli z vzponom. Prvi dan sva prespali na višini 4750 m. 18. avgusta sva do 12. ure dosegli višino 5800 m … 20. avgusta sva nadaljevali s plezanjem do višine 6700 m … 21. avgusta sva splezali do višine 7200 m … 22. avgusta kljub več poskusom nisva uspeli najti prehoda proti levi v poledeneli skalni barieri na višini 7350 m, ki bi nama omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sva se na višino 7200 m … Ob šestih zjutraj sva začeli plezati naravnost navzgor proti robu diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 m. Najina smer je od ledenika Diama, 4470 m do roba stene, visoka 3120 m. Je kombinacija Messnerjeve smeri iz leta 1978, njegove sestopne smeri in - prvenstvenega vzpona. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je 45-60 st. (70 st.). Poimenovali sva jo Slovenska smer

V poročilu ni bilo skice oz. fotografije z vrisano smerjo, zato sem (se) že takoj ob objavi na G-L vprašal, »A obstaja kakšna skica? Ker tole se bere kot neuspešen poskus preplezati Messnerjevo (1978 solo) smer (in osvojiti vrh?)«. Edina fotografija, ki sem jo zasledil v začetnih poročilih, je bila objavljena na spletni strani RTV SLO in naslovljena »Slovenki sta po težki smeri prišli tik pod vrh Nanga Parbata«. Dejansko je na fotografiji vrisana smer v na pogled dokaj zahtevnem terenu, ki izstopi na greben na videz le malo pod vrhom. »Težava« pri tem je, da slika sploh ne prikazuje diamirske (zahodne) stene, v kateri sta plezali Irena in Mojca, ampak rakhiotsko (severno). Malo brskanja po spletu je razkrilo, da gre za (nedokončano) smer, ki so jo pred tremi leti preplezali – Italijani …



Slika 1, zgoraj: Italijanska smer (2008), slika 2, desno spodaj očitno napačna slika »Slovenske« 2011

Druga, očitno prava, fotografija z vrisano »Slovensko smerjo« je bila objavljena 5. septembra  v Slovenskih novicah in poobjavljena na G-L. Kar je na tej sliki zanimivo in nenavadno je, da na njej ni vrisanih Messnerjevih smeri, kljub temu, da Irena sama navaja, da je njun vzpon kombinacija dveh Messnerjevih smeri in njenega »prvenstvenega vzpona«. Druga zanimiva podrobnost pa je, da na sliki manjka vrh, s čimer bi bralec sploh lahko ocenil, koliko jima je zmanjkalo do (deklariranega) cilja.

Obe omenjeni pomanjkljivosti odpravlja pogled na sliko iz Messnerjeve knjige Solo: Nanga Parbat, ki je poobjavljena na spletu. Primerjava obeh omenjenih fotografij (slika spodaj) kaže, da »slovenska smer« nima praktično nič skupnega z Messnerjevo smerjo iz leta 1978, ampak njen dobršen del (od 4470 do ok. 6700 m) poteka po Messnerjevi sestopni smeri iz leta 1970. Ko se od nje odcepi, gre naprej po široki vesini desno navzgor in pri tem križa najprej Messnerjevo smer iz 1978, potem pa – tik pod zaključkom na grebenu – še Schellovo iz 1976 (Slika 4).


Slika 3: Diamirska stena Nanga Parbata. Levo slika iz Mesnerjeve knjige, desno iz Slovenskih novic

Kako torej poimenovati »Slovensko smer«

Tudi če prizanesljivo dopustimo, da prečkanje lahke, široke vesine, po kateri že potekajo neke druge smeri (Messner 1978, Schell 1976), štejemo za »prvenstven teren«, lahko torej ugotovimo, da večina, to je bistveno več kot dve tretjini, »Slovenske« poteka po obstoječi, Messnerjevi sestopni smeri iz 1970. Na tem mestu ne bi rad utrujal s formalnimi dokazi (glede tega imajo slovenski alpinisti zelo natančna merila), je pa jasno, da smeri, katere večina poteka po obstoječi smeri, seveda ni logično označevati za prvenstveno.

Vse, kar je (pogojno) prvenstvenega v »Slovenski«, je očitno samo izstop, torej bi lahko govorili le o izstopni varianti Messnerjeve (1970) smeri. Če torej predpostavimo, da gre za izstopno varianto Messnerjeve smeri, pa se moramo seveda vprašati, kam pravzaprav »varianta« izstopi. Iz skice je očitno, da izstopi oz. se »konča« na grebenu med diamirsko in rupalsko steno in to ravno na mestu, kjer se ta greben postavi »pokonci«. Brez kakšne večje špekulacije lahko že iz slike ocenimo, da je bilo nadaljevanje po tem grebenu proti vrhu, vsaj za navezo, ki ji po njenih lastnih besedah po večkratnih poskusih ni uspelo preplezati »poledenele skalne bariere«, preko katere vodijo vse tri prej omenjene smeri (obe Messnerjevi in Schellova), nemogoče. To domnevo še potrjuje sam potek Schellove smeri (z grebena se umakne levo v diamirsko steno, kjer prečka omenjeno bariero) in preprosto dejstvo, da po grebenu, ki sta ga dosegli, Slovenki nista niti poskušali nadaljevati proti vrhu. »Slovenska smer« torej v nasprotju z vsemi obstoječimi smermi ne poteka proti vrhu (niti se ne priključi nobeni, ki bi tja potekala), ampak konča na grebenu med južno in zahodno steno.

Slika 4: Schellova smer (Gimpel, Schauer, Schell in Sturm, 1976). »Slovenska« jo križa za grebenom na cca. 7.400 m in pripelje na greben približno nad oznako »C4« na mestu, kjer se ta greben strmo vzpne. Vir: ExplorersWeb

Še nekaj zanimivih izjav je moč slišati v zgoraj omenjenem intervjuju za RA SLO. Na minutaži 20:57 Grošelj prostodušno priznava, da se mu je po spodletelem poskusu proti glavnemu vrhu zdelo nadaljnje vzpenjanje, pospremljeno z "midve bova še do roba stene", "nepotreben dodaten napor in veliko tveganje". Podobno na 31:00 izjavi "Jaz bi jih spravil dol že prej - takoj ko sta dosegli Schellovo smer". Ob teh izjavah si pač ne moremo misliti drugega, kot da sta bili plezalki prepričani, da bosta z izstopom na greben "preplezali steno" in s tem pridobili "pravico", da svoje vzpenjanje poimenujeta "prvenstvena Slovenska smer". Torej jima ni bilo jasno nekaj, kar je bilo jasno že samemu Grošlju, namreč da samo izstopanje na grebenu, ki se vleče vsaj od 5.000 m (gl. sliki 2 in 4) do vrha Nanga Parbata nepotreben dodatek in da je izjava, da si z izstopom na ta greben preplezal diamirsko steno, privlečena za lase. Te izjave pa jasno razkrivajo še nekaj: če bi svoje vzpenjanje končali na priključku na Schellovo smer (Grošelj pravi, da naj bi bilo to na 7.300 m, po sliki 4 pa gre sklepati, da celo višje), kot jima je svetoval bi s tem jasno pokazali, da "dela" - kljub očitno dobremu in stabilnemu vremenu - nista sposobni opraviti do konca, z izstopom na "rob stene" pa pred nepoučeno javnostjo še vedno lahko ustvarjata vtis, da je njuno "delo" opravljeno do konca in si celo zasluži visoko zveneče ime. "Zaključeno" delo pa jima je omogočilo tudi, da sta se lahko izognili odgovoru na vprašanje novinarke (in vseh drugih), zakaj sta pravzaprav (v očitno lepem, stabilnem vremenu) sploh odločili za "suvereni sestop", kot je njuno tridnevno sestopanje (z vložki dričanja) označil Grošelj.

Za konec

Iz povedanega je očitno, da se je moja domneva (»Ker tole se bere kot neuspešen poskus preplezati Messnerjevo (1978 solo) smer (in osvojiti vrh?)«) ob prvem branju Ireninega poročila izkazala za skoraj pravilno. Skoraj pravim zato, ker sta očitno ponavljali Messnerjevo sestopno smer iz leta 1970, in ne – kot je Irena sama zapisala – Messnerjevo smer, ki jo je 1978 preplezal v solo vzponu. Če se z Grošljem v čem strinjam, je to gotovo njegova izjava, da sta pri tem pokazali »osupljivo vztrajnost, odločnost in neverjeten pogum«. Kako le bi drugače poimenovali počasno večdnevno vzpenjanje (kljub "super light" slogu - imeli sta eno samo spalko in eno 30-metrsko vrv) v tehnično nezahtevnem pobočju idealne naklonine za plazove z ogromnimi seraki nad glavo? (Messnerjevega brata je ravno med sestopom po tej smeri pokopal plaz). Kar me pri zadevi nekoliko moti, pa je, da se trojici iz nekega neuspešnega poskusa ponovitve 40 let stare sestopne smeri uspelo narediti prvovrstni medijski dogodek. Kakšen cinik bi morda izjavil, da že samo dejstvo, da iz nekega neuspešnega poskusa narediš vrhunski medijski dogodek, predstavlja izreden dosežek. Vendar pri tem ne gre prezreti, da je alpinizem šport, v katerem je najlažje blefirati, še posebej, če se to počne na področju osemtisočakov, ki ga splošna javnost (po svojem lastnem prepričanju!) najbolj ceni in razume. Ob tem bi se lahko obregnil tudi ob nekritičnost, da ne rečem neprofesionalnost, urednikov medijev, ki so zgodbo brez kakršnegakoli preverjanja in drugega mnenja o "največjem dosežku" kopipejstali na svoje spletne in tiskane strani. Toda v teh mračnih časih jim kakšne malo bolj pogrošne pripovedke, ki razveseljuje deprimirano slovensko javnost (in dviguje naklado in obiskanost njihovih medijev) - niti ne smemo preveč zameriti ;)

Oznake: ALP, HIM, VTG

Komentiraj (1):

Dejan Ogrinec, ponedeljek, 3. oktober 2011, ob 14:09

Bojan, odlično, napisano, da še jaz ne bi znal boljše.

Edini dodatek: niso krivi uredniki. Če bi se podpisal recimo Katanec pod poročilo iz svetovnega prvenstva v nogometu, bi ga tudi ti verjetno objavil na copy - paste, čeprav je res, da naj tega ne bi (mediji) počeli. Ampak, ker so mediji zbombardirani s kopico "poročil za javnost" in pogosto ni časa za preverjanje, prepogosto "kupimo" poročilo, če pod njim stoji "znano/ verodostojno" ime ali podpis agencije. Ponavljam in priznam, se pa ne posipam s pepelom v imenu drugih, na žalost je to res!

In tu se tudi skriva moja "največja jeza" glede tega poročanja in vzpona. Bravo puncam za vztrajnost in stisk roke za pogum, a obenem tudi "bravo" za odličen nateg (javnosti)!

Ker v svojem uvodu v reviji Jana sem omenil samo vrh, kot dokazno gradivo, ker sem vedel premalo. Ko pa sem videl, da je šlo dejansko samo za ponovitev smeri (letnica ni važna in koliko ljudi je poskusilo v njej tudi ne), pa se mi je zataknila "kost v grlu".

Na explorersweb-u, kot edinem portalu, ki beleži podobne zadeve in jih tudi (o)vrednoti, ni ta vzpon niti omenjen. Kako to, če gre (menda) za največji ženski dosežek vseh časov?

Ali pa se morda ta svet imenuje Slovenija?

V tem primeru potem poročilo nekako (z)drži, čeprav z grenkim priokusom nekakšnega poskusa "potlačitve dejstev". Ali se motim?

Dejan Ogrinec

eXTReMe Tracker