Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Jagenjčki

sreda, 9. avgust 2006, ob 05:28, Tomaž Jakofčič, ogledov: 1022

Anže Marenče opisuje prvo ponovitev smeri Jagenjčki v Štruci ...


Jagenčki

Ko sva začela plezati, sva vprašala starejšega brata, kako izgleda tehnično plezanje. Miha je odgovoril: »V A1 uporabiš eno lojtrco, v A2 dve, in tako dalje!« To je bilo smeha.

Jagnetina
Prispevek vsebuje video v nekoliko slabši kvaliteti (WMV - 5,5 Mb).

Pred šestimi leti, ko sva s Tinetom začela plezati po višjih stenah, nisva prav točno vedela, kako zgleda pravo tehnično plezanje. No ja, vedela sva, da imajo pri tej zvrsti plezanja pomembno vlogo lojtrce, pa da se moraš vlačiti po klinih, metuljih in zatičih. Nisva pa imela pojma, kaj so to kremplji, bakrene glavice, kaj šele kakšna je razlika med različno težkimi tehničnimi smermi. Pa sva vprašala starejšega brata Miha, ki nama je najprej odgovoril: »Ja v A1 uporabiš eno lojtrco, v A2 dve, v A3 tri in tako dalje!« To je bilo smeha. Potem nama je razložil, da se pač razlikujejo glede na možnosti namestitve kvalitetnega varovanja, še posebno vmesnega, in s tem posledično glede na dolžino in posledice padca. V A5 se v primeru padca skoraj zagotovo ubiješ, v A4 polomiš in tako dalje – ja, zelo spodbudno in zanimivo.

S pravim tehničnim plezanjem sva se s Tinetom prvič srečala v smeri Nirvana v Koglu. Pred tem vzponom sva vedela le, da moraš biti pri uporabi krempljev zelo zbran in miren. Po tej izkušnji leta 2002, se potem nekaj časa nisva čutila sposobna za plezanje še težjih tehničnih smeri. Tri leta kasneje pa so se po moji glavi začeli motoviliti Jagenjčki. Smer, ki že več kot deset let ni dobila ponovitve in redka smer v Sloveniji ocenjena z A4. Nekako sem vse skupaj preložil na letošnje leto. Taka smer mora po mojem najprej dozoreti v tvoji glavi in šele nato se je lahko lotiš. Strašil me je predvsem strašljiv opis, da moraš v četrtem raztežaju pokrempljati 20m brez vmesnega varovanja. To je skoraj toliko kot smer Taščica v plezališču Preddvor. Zaradi nemira v glavi sem se dvakrat odpravil pod J steno Štruce, kjer smer tudi poteka in jo z daljnogledom poizkušal naštudirati.

Za tako smer se je potrebno sprva spomladi lepo vplezati v skali. To sem napravil v J steni Rušce v smeri Lijak. No, da je bilo še malo frikarije, sem se odpravil v Trentarski Ozebnik, kjer mi je v tretjem poizkusu uspelo na pogled preplezati Gorsko rožo 7b. Potem je sledila še prava klasika Travnika in sicer Zajeda.

Zbudil sem se minuto pred zvonjenjem budilke. Takoj sem začutil, da bo ta dan šlo. Ob pol šestih sva bila s Tinetom pri Mihu v Kranju. Ja, za take smeri moraš imeti poleg ljudi, ki jim popolnoma zaupaš. Z Mihom naj bi plezala smer, Tine pa naj bi kakšen detajl posnel na kamero. Ko smo se pripeljali v Kamniško Bistrico, je prijeten hlad bistril predvsem moje možgane.

Čas pri hoji smo si krajšali s sproščenim pogovorom. Naenkrat me je Miha vprašal, če sem kaj ponovil, kako greš iz kremplja na krempelj in podobne stvari. »Seveda sem!« sem mu odgovoril. Da ga slučajno ne bi zaskrbelo. »Ja, po moje tud!« sem si mislil sam pri sebi. Enkrat lanskega leta sem z izposojenim kremplji res nekaj poizkušal, vendar sem po treh odkrušenih luknjicah spakiral in odšel domov. Prav ta krhkost apnenca me je danes najbolj skrbela.

S težkimi nahrbtniki smo nadaljevali pot mimo Kogla in čez Gamsov skret, ko se je pred nami pojavila lesena klop, na kateri piše: »Poglej in se nasmej!« in prav to vedno storim, ko grem tam mimo. Vmes sem še parkrat pomislim, zakaj ravno sedaj mesec in pol pred odpravo na Šišo. Seveda, če se v najtežjem raztežaju z oceno A4 zakotalim, bo odprava zagotovo padla v vodo. In prav to mi je bil še dodaten izziv.

Po dveh urah in pol smo pribremzali do pod Štruce. Za uspešen vzpon smo potrebovali le še vodo, kruh pa smo si rezali spotoma. Malica, nato pa še vsa krama za plezanje. Nekaj opreme sem si moral seveda pred tem tudi sposoditi. Ker nikoli ne veš, kaj boš potreboval, imaš za pasom še več-preveč šare. Prvi raztežaj IV te pripelje do pod strme stene in je prav lep uvod, naslednji pa je že A3+/VI. Do tu smo priplezali nenavezani. Drugega raztežaja sem se seveda lotil prosto, kot prva plezalca, potem pa je kmalu sledilo tisto, kar lahko doživiš samo v težki tehniki. Slabo zabiti klini in prvi krempelj, ki se je usedel v luknjico. Ko sem zataknil naslednji krempelj, se je prava igra začela. Tu ni smelo biti več napake. Ker bi v nasprotnem primeru prijadral k Mihu na varovališče. Še en diagonalc zabit navzgor, specijalček, soliden klin in težak prehod prosto na udobno mesto, kjer je bilo varovališče.

Tine je nato takoj oddirjal navzdol in naokoli, da je po polici prišel nad naju in se po vrvi spustil ob najtežjem raztežaju. Miha je za mano hitel, kolikor je mogel. Zadnji klin sva pustila za poslednje ljubitelje tehnike. V naslednji raztežaj se je suvereno zapodil Miha. Nekaj prostega plezanja do VII- tehnike in spet ne najlažji prehod na že narejeno varovališče so bile odlike tega raztežaja.

Ko sem priplezal za njim, se je začela procedura soltiranja opreme in priprave za najtežji raztežaj. Ja, pred mano je bil cug, ocenjen z A4. »No, sedaj pa sem, kjer sem hotel biti, sem si mislil sam pri sebi.« Ko sem začel, mi je še Tine zavpil nekaj vzpodbudnih besed, Miha pa je skrbno držal vrvi na dveh zabitih jeseničanih. Sprva sem plezal prosto, a se je kaj kmalu začelo zares. V zajedo sem zabijal klin za klinom, vmes sem še nekaj metrov preplezal prosto. Upal sem, da me plezalniki ne bodo preveč tiščali, ko bo šlo z lojtre na lojtro. Vendar mi kaj drugega, kot da plezam z njimi ni preostalo, saj je bilo potrebno tudi kak meter pofrikat. Kmalu sem prišel do konca poči. Zabil sem dober klin, čeprav je luska že nekaj jamrala in se obrnila na podprijem, sem ji po dolgem poskušanju navzgor najdalj zarinil starega dobrega jeseničana.

Po počasni obremenitvi lojtre, sem bil že pred dolgo skoraj povsem gladko plato. Prvi Štubajev krempelj je zapel. Nato še eden. In tako se je ples po lojtrah začel. Fifiji so mi pomagali, da so lojtre prišle za menoj. Čez čas sem prikrempljal do luskice, ki je izgledala solidna za kak klin. Vendar, ko sem bil zraven ni hotela požreti niti najmanjšega nožka. »Pejt v kurac«, sem si mislil in nadaljeval s krempljanjem. Talon, Štubaj in tako naprej. Nato sem zataknil spet v umetno luknjico, ki je bila narejena na vrhu nekakšne izbokline ravno tako, da mi je krempelj nerodno skakal ven, dokler ga nisem povsem obremenil. Hja, potreben je bil tudi karakter. Ko sem prenašal težo iz lojtre na lojtro, sem imel že kakih deset metrov prosto viseče vrvi. Že sem gledal odrešilno razčlembo. Vendar je bilo potrebno do tja še dvakrat stopiti v zadnjo ali pa predzadnjo prečko lojtrce, da sem dosegel luknjico. Če ne bi bila plata tako uležana, ne vem kako bi stopal tako visoko. Največji krempelj je sedel za lusko. Končno sem si lahko oddahnil. Dobro varovanje, en prijatelj in klin, tukaj res nisem hotel reskirati, nato še en slabo zabit klin, ki je služil zgolj zato, da sem lahko prosto splezal do velike luske. Ta je bila prav zanimiva, saj je bila kot tunel. Spodaj in zgoraj se je držala, vmes pa je bila velika luknja. Dva prijatelja in na pol zabit klin je bilo moje varovališče.

Končno sem si popolnoma oddahnil. Še dobro, da sva imela reversino, tako da je Miha lahko dokaj hitro plezal za menoj. Iz visečega varovališča sem si med tem ogledoval še zadnji raztežaj, ki je bil ocenjen z VII+. »Bom že videl kako izgleda, ko ga bom probal«, sem si mislil sam pri sebi. Ko je Miha ves navdušen požimaril za menoj, sem upal, da bo šel zadnji raztežaj naprej on. Ha, je rekel: »Mali ti kar gasa, jaz VII+ takole brez varovanja že ne zlezem!« Za donečo lusko sem povsem na vrhu zataknil še zadnje varovalo. Izgledalo je, da sta prvopristopnika z luske preplezala tri metre navzgor, nato pa prečila desno po čisto gladki plati proti žlebiču. Vse skupaj je bilo kar strašljivo, predvsem, ker nisem vedel ali bom pred prečko lahko namestil varovanje. Zato sem se težav lotil drugače. Od zadnjega varovala, sem splezal vodoravno desno po strmi plati do žlebiča. Ta pa je bil na mojo žalost na začetku slabo razčlenjen. Miha mi je zato rekel, naj grem nazaj. Jaz pa: »ja kaj bova pa pol? « »Sedaj ali nikoli!« »Uf, kako bi lepo sfrčal, če bi, pa ja raje stisnem zobe.« Ko sem prestopil v žlebič, je bilo nekoliko lažje. In tako je bilo tudi do vrha, iz metra v meter lažje. Še sreča saj v 25 metrih nisem mogel namestiti nobenega varovanja. Ko sem se prekobalil na polico pod značilen buhtelj, sem samo še tulil. Vmes sem naredil še varovališče kar okoli velike skale in varoval še Miha, ki je že komaj čakal, da se znebi visečih varovališč. Ko je priplezal z vso kramo do mene, sva skupaj tulila, potem se nama je pridružil še Tine…

Sestop je potekal hitro. Saj se nam je že mudilo, ker smo imeli zjutraj vsi službe. »Ja, po moje tud, pa če gremo zjutraj direkt na šiht, smo si zaslužili sto pirov.« V Bistico sta nato pribrzela še ati in Jerca.

Zgodba se je ob piru spet ponovila. In potem še eno parkat. Ja takle mamo pa tkole se dajemo, pa tehnični pozdrav vsem tistim, ki se vam je dalo to nakladanje prebrati do konca. Sedaj sem si pa spet zaslužil kozarc vode!

Spet ena nova izkušnja zame. Težko tehniko narediti v apnencu je posebna umetnost. Miha bi rekel, da je to res posebna obrt. Prva ponovitev smeri z oceno A4 pa je zame pri teh izkušnjah s tehničnim plezanjem tudi povsem svoja-moja zgodba.

Lep se mejte in uživejte, ko pada dež in ga žurejte, ko sije sonce. Plezarija pride sama, če si to seveda želite.

Jagenjčki: VII+, A4/VI+, A3, V+, 150m, 9ur. Prva plezala: Humar, Kresal, 1994.

Pojma nimam kako težka je A4. Ni pa tako strašljivo kot kaže opis. Prva ponovitev: Anže in Miha Marenče, 2006


Oznake: ALP
eXTReMe Tracker