Dušan Škodič: ... pa je bilo vendarle res!
Bilo je že po kosilu, v nedeljo popoldne, ko sem se pripeljal Kamniško Bistrico.
Vreme tako tako, namenil sem se le mimo spominskega parka in skozi Kurjo dolino, da si malo ogledam tiste lovske potke in Kovačnico, pa Jermence pod Kompotelo. Čeprav brez cilja, sem odnehal šele precej visoko in si na skalnem pomolčku z daljnogledom krajšal čas z opazovanjem Zeleniških špic.
Včasih si privoščim malo raziskovanja, kar tako.
Minilo je nekaj minut, nakar zaslišim nekje nad seboj kotaljenje kamenja. Visoko zgoraj v navpični grapi opazim premikanje. Rešpetlin na nos in glej, glej: sredi onih strmali telovadi neko žensko bitje. Sama, samcata! Ko po desetih minutah, ko nisem mogel razbrati, ali se pravzaprav spušča ali vzpenja, vendarle ugotovim, da prihaja bližje, vtaknem daljnogled v nahrbtnik. Da si ne bo še kaj mislila, a ne!
Malo mi je že postajalo dolgčas, pa sem jo vseeno počakal. Če je samohodka, mora že biti »gajstne« sorte. Jo bom kar naravnost pobaral, kakšni so prehodi tja proti Mokrici. Saj od kje drugje ni mogla sestopiti. Ženska mora imeti orientacijo razvito kot losos, ki se spomni v katerem potočku je bil še kot ikra, sem si mislil. Mi bo povedala kje je tako komplicirano, da se Vladotu tega pristopa v Manj znanih poteh sploh ni ljubilo razlagati. (Pa saj je opisal sosednja dva, ki sta bolj človeška.)
Ko se mi je približala sem odprl usta, pa me je prehitela: »Dober dan, kam pa se pride tu gor?« je kazala kar po grapi navzgor, kjer so se belili trebuhi od vode zglajenih skokov.
»Tu gor? Sem vas pravzaprav nekaj podobnega mislil vprašati« sem se čudil. Šele zdaj sem si jo natančneje ogledal: ohranjena dama, na oko v štiridesetih, v tankih poletnih bermudah, z malim nahrbtničkom za sendvič, pelerinico in mobitel, na nogah pa take gojzarčke, kot nam jih vsako poletje ponujajo v hipermarketih za pet jurjev, oziroma še tolar manj.
»Očitno sem falila Žagano peč« je priznala brez sramu in se nasmehnila. Kdo bi ji zameril tisto preklano skalo, ko pa je imela tako lepo osenčene veke in našminkane ustnice?
»Ta je pa globoko pod nama. Pa saj je čisto ob cesti, le kako ste jo lahko tako zgrešili? sem se čudil. »Ne, ne« se je branila »saj sploh nisem bila namenjena tja«. »Hotela sem na Grintovec, no ampak zdaj je pa že nekoliko pozno, a ne?« je pogledala na uro. »Pa še s kolesom sem se pripeljala iz Domžal, je bilo že pol enajstih, ko sem prišla v Bistrico«.
»A ja?« sem se vedno bolj čudil.
»Ja. Pri Jurju sem ga pustila, notri so mi rekli, da ne rabim čez most in mimo planinskega doma, ampak kar mimo njih do spominskega parka, mimo Žagane peči in na Kokrško sedlo.«
»Pri parku bi morala naravnost in po cesti!«
»Verjetno da res«, se je pogojno strinjala, »pa je bila tam tabla, ki je tako čudno kazala v ta konec.«
Spomnil sem se je, table namreč za spominski park, ki je morda res nekoliko nerodno postavljena, čeprav samo pet metrov od ceste, ki je še slepec ne bi spregledal. Ampak ponavljam, za spominski park, ne za Grintavec.
»In ste jo mahnili kar sem, v Kurjo dolino.«
»Ja in da veste, tole mi ni bilo niti najmanj všeč, sploh tamle zgoraj je bilo precej nerodno in krušljivo.«
»Že že«, sem jo miril, »ampak zakaj ste pa vendar kar vztrajali toliko časa? Saj ni bilo nikjer nobenih oznak, možicev ali česa podobnega.«
Dvignila je roki in skomignila. »Kaj pa vem. Šele lani sem začela hodit v hribe. Sem si mislila, da bom že nekam prišla.«
Spremil sem jo do dol in do Žagane peči, da je vsaj naslednjič ne bo iskala.
Dušan Škodič