ProMontana: Zgodba potrošnika Jošta o vzponu z vodnikom na švicarsko ikono. "Slišala sva o masovnem turizmu na gori, nisva pa si predstavljala …".
V ponudbi niso artikli, ampak doživetje, pravzaprav trofeja. Vse ostalo spominja na nakupovalno središče današnjega časa: gneča, lov za parkirna mesta in boljše štartne pozicije, občutek sreče ob dobrem nakupu, priokus prikrajšanosti ob visokih (?) cenah in slabem (?) servisu. Enakovredno dobre ponudbe (beri: gora) v okolici ne vidi nihče. Tam ni gneče.
Reiner Jost: Žalostno poročilo o dejstvih in nepotrebnem priganjanju na vodeni turi po grebenu Hörnli
Kdor bi rad na Matterhorn se mora odločiti, ali bo šel sam ali z gorskim vodnikom. Več kot 800 mrtvih v zgodovini gore daje misliti. Glavna težava je izjemno težka orientacija v spodnjem delu. Ker ni več dobrih starih gorniških kameradov, ki bi te popeljali na vrh takšne gore, se s sinom odločiva za gorskega vodnika. Kljub nenormalno visokim stroškom. Kondicijsko dobro pripravljena se zapeljeva v 780 km oddaljeni Zermatt. Opraviva aklimatizacijsko turo na višino 4000 m. Po dogovoru s tamkajšnjim Alpincentrom sva dva dni kasneje ob dveh popoldan v Hörnlihütte (3260 m). Čakava in dolgočasiva se na terasi, opazujeva »promet«. Vedno več turistov in vodnikov prihaja v kočo, ki je bila ob 18. uri že dodobra napolnjena. Stoli v jedilnici so jasno razdeljeni: polovico za gornike in alpiniste, četrtina za gorske vodnike, četrtina za njihove kliente. Tako sedimo na dodeljenih stolih ločeni s pregradno steno in čakamo na svojega vodnika. Pravi gorniki iz prve polovice jedilnice nam sem in tja namenijo kakšen pogled zviška, vodniki se v svojem dobrem razpoloženju za nas sploh ne zmenijo. Po večerji, ob sedmih, pet ur po prihodu, le prideva do svojega vodnika, sledi kratka predstavitev, pregled opreme in napotki za naslednji dan. Na spanec v kratki noči ni misliti, noč je zaradi obiskovanja stranišča vseh udeležencev kot sankališče. Vstanemo ob pol petih, sledi hiter zajtrk, vodniki nas navežejo že v jedilnici, in ob 4.50 se začne! Več kot 50 ljudi se drenja in pritiska na varovana vhodna vrata. Končno, 3, 2, 1, zdaj, vrata se odprejo in dirka se prične! Tečemo v soju čelnih svetilk do vstopa v greben, le tri minute od koče. Imava srečo, sva v prvi tretjini, ne bo nama treba čakati predolgo. Čeprav sva bila seznanjena z gnečo, si vsega skupaj res nisva tako predstavljala!
Ko nama je vodnik zvečer dejal, da moramo najkasneje v dveh urah in pol doseči Solvayhütte (600 m višje), sicer se bomo obrnili, sem mislil da se šali. Sedaj vidim, da je mislil resno. Ni časa niti za kakšno fotografijo, kaj šele za video. Tako vrh (še 750 m višje) dosežemo z dvema kratkima počitkoma v štirih urah. Ob vsej naglici brez posledic vendarle ni šlo, ena izmed planink mi je z derezami stopila na čevelj, komaj je bil čas za kratko »oprostite«, za spomin so mi ostale luknjice v usnju. Torej, ob devetih smo na vrhu, časa za veselje pa še vedno ni. Kljub odličnemu vremenu in razmeram že po petih minutah začnemo s sestopom, za katerega potrebujemo štiri ure. Skupno torej osem ur za 1218 višinskih metrov gor in dol, od tega 500 metrov na derezah. Naša tura je končana ob enih. Nekateri drugi sestopajo še ob sedmih. Zakaj torej naglica? Odgovor je na dlani: bila sva le dva od XXX turistov, s katerimi želijo vodniki čim hitreje opraviti in čim prej prevzeti nove stranke. In ob dveh ali treh pirih preživeti še en lep popoldan na soncu na terasi (preverjeno!)
In končno cena, ki je nenormalna. Vsak vodnik vzame le enega klienta, cena je 1.100 evrov, prišteti je treba še 150 evrov za vodnikov in svoj polni penzion. Ob tem v koči ni vode za goste, čeprav jo vsak dan obišče 80 preznojenih ljudi, ki si tako ne more umiti zob ali rok. WC-ja sta le dva, podlog za spanje je le 20. Za vse to je 75 EUR več kot realna cena, koliko stane pijača pa raje ne bom navajal.
Kljub vsemu, bila sva na Matterhornu, na gori o kateri sva sanjala. Ki pa se je spremenila v masovni turizem. O tem sva slišala, nisva pa si predstavljala …
bergsteigen.at