Planine in (ne)varnost: »Mobi reševanja« se v gorah, planinah, hribih … vrstijo kot po tekočem traku. Nedorečenost takšnih reševanj pripelje takrat, ko so v le-te vpleteni ljudje, ki bi iz tega radi tudi kaj zaslužili, do tega, da se izstavi račun za reševanje.
Skorajda praviloma je to takrat, ko je v reševanje vpleten helikopter. Če se postavimo v vlogo tistega, ki potrebuje pomoč, je zadeva splošno znana in večkrat ponavljana – v težavah, ko ne veš kaj in kako naprej, pokliči na številko 112.
Od tu naprej je reševanje, lastna odgovornost že prenesena na več ljudi. Steče reševanje, iskanje … Stvari so utečene, delo opravijo gorski reševalci ali dežurna helikopterska posadka. V primeru poškodbe je stvar plačila jasna, zaplete pa se pri reševanjih – iskanjih, kjer ni poškodbe. Kaj pri vsem tem manjka?
Kot je že v naslovu omenjeno, če ne bo več prostovoljstva in če bo izstavljen račun za reševanje, manjkajo različne ponudbe. Torej, operater na centru za obveščanje bo najprej vprašal, kdo naj vas rešuje. V primeru, da bo kdaj vzpostavljen podoben zavarovalniški produkt, kot je avto asistenca, in da bo tisti, ki kliče na pomoč, imel sklenjeno takšno zavarovanje, se bo operater odločil na podlagi tega. In kako se bo potem delil denar? Med reševalce? Ali naj se v te postopke vključijo tudi drugi ponudniki storitev, ki so v bistvu bolje usposobljeni za vodenje ljudi v gorskem svetu (gorski in planinski vodniki)?
V bistvu je tako, da se zaradi teh interesov gorskim reševalcem niso nikoli priznale z dolgoletno prakso in teorijo pridobljene sposobnosti. …
Pričakoval bi, da skupina, ki sestavlja skupni odbor, poimenovan Gore in varnost (mešani odbor GRZS-PZS), naredi in objavi, kar se od nje pričakuje, tako pa izvemo le malenkosti iz stranskih-koluarskih govoric o njihovem skromno vsebinskem sestankovanju.
Reševanja danes
V samem bistvu je lahko (ob razmerah, ki ne ogrožajo življenja reševalcev …) takšno reševanje nepoškodovanih zadovoljstvo in dober trening. »Lavincem« in našim psom je dobro znano izkustvo v pozitivni motivaciji. V veselje nam je, da pomagamo (če nam to le obveznosti - za ljubi kruhek - dovoljujejo). V soboto (17. september 2011) smo tako iskali in dokaj težko našli mater in sina, ki sta na neoznačeni stezi z Velike planine zašla ter nadaljevala po strmem, poraščenem pobočju proti dolini. Ko ni šlo več ne naprej in ne nazaj, je mati poklicala 112 in stekla je utečena reševalno-iskalna akcija.
Številni medsebojni telefonski pogovori in kar nekaj klicanja je bilo potrebnega, da smo ju locirali na levem robu Šimnouga pwazu (gledano navzdol) in se nato spustili do njiju. Zašla sta nad Gábərsko pečjo. Na mestu, kjer sta obstala, smo ju opremili in dvakrat spustili navzdol navezana na 60-metrski vrvi. Nato smo ju varovali še na kratki vrvi preko Bəršlinove griče, skorajda do poti čez Rigelj, s katere sta zgrešila že v gornjem delu.
Vsi nasmejani in dobre volje (malo nas žalosti le to, da smo zopet zasledili precej starih smeti v grabnu …) smo še na kratko ponovili storjene napake in se razšli v dolini. Vsak na svoj dom, psička pa mahljajoč z repom veselo za gospodarjem, nazaj z nihalko … Računa pa, saj veste, pri nas ni, smo prostovoljci …
Boris Štupar