Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Nekaj o rzeniškem ostenju

sobota, 13. november 1937, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1828

Slovenec (1937): Jutro je dne 9. t. m. prineslo dopis iz Kamnika. v katerem pisec sporoča javnosti, da so kamniški plezalci preplezali severozahodno steno Rzenika.

Že takoj drugi dan pa se je pokazalo, da gre za inistifikacijo; dnevno časopisje je priobčilo popravke s strani ljubljanskih plezalcev, ki so to nešportno »raco« dodobra oskubili, zadevo pojasnili in postopek ožigosali. Gre namreč le za turo po skrotju vzhodnih pobočij Rzenika, za šarjenje okrog severnega raza in izstop v steni; neresnost, ki je vzbudila dovolj smeha.
Ker je zadeva po dnevnem časopisju in po nerodni nepoučenosti kamniškega dopisnika prišla pred javnost, smo se tudi mi malo informirali o steni ter se obrnili za podatke na plezalne kroge.

Na tem mestu prinašamo bralcem značilnejše podrobnosti:
Ostenje Rzenika je mogočen, v glavnem severno orientiran skalni zid. ki se dviguje nad dolino Kamniške Bele. Mejaš Rzenika je Konj. Južna plat Rzenika je položna in s travo pokrita, na sever pa se spuščajo silni zidovi. Rzeniško ostenje omejujejo: na vzhodu severni raz. Konjska grapa, na severu Rzeniški grušč, niže tzv. Šraj-pesek, na zahodu pa severozahodni raz, tzv. Ostri rob.
Oba raza še nista bila preplezana in predstavljata dva sijajna plezalna problema. V pločasti severni steni je izvršila prvi vzpon l. 1933. naveza Modec —Režek. Stena spada med najtežje, doslej pri nas izvedene ture. Problem zase pa je grandiozna severozahodna stena, ki po svoji silovitosti pri nas nima primere. Poglavje zase je spodnja polovica stene. Kamenina je rdeča in rumena, krušljivost prav izjemna, skalne plasti so obrnjene (wengenski skladi), strmina se bliža 90°: prekinjajo jo pa mogočni, krušljivi previsi. V njeni bližini je imel pokojni kralj Aleksander svoje lovsko stojišče, zato so jo nekateri tudi imenovali po njem »Aleksandrova stena«. Poleg nje sta markantni še dve obliki: tzv. »Stena nad Šraj peskom« ob Ostrem robu (severozahodni raz) ter Centralni steber Rzenika, ki se dviguje na meji severne in severozahodne stene iz stenske formacije v stebrsko šele približno na polovici višine od tal. Problemi se v Rzeniškem ostenju nizajo drug k drugemu, vsi v višini ca 500—600 metrov. Najveličastnejši pa je brez dvoma plezalni problem, s katerim se zaman ubadajo najboljše plezalne družbe že več let: severozahodna stena Rzenika.

Prvi poskus je izvedla leta 1930. naveza, v kateri je bil nedavno tragično preminuli mladi dr. France Verbic (Verbic, Iglič, Vončina). Takoj naslednje leto sta bila v steni že Modec in Režek, (naša najboljša vrvitev). Tudi ta poskus ni uspel. Nato so se zaporedoma nizali naskoki imenovanih dveh Janeza in Mirota Gregorina, Janeza Gregorina in Uroša Zupančiča ter drugih. Vrvitve so odhajale, poskušale s starimi, pa tudi novimi partnerji. Preko višine približno 100 metrov od tal ni dospel nihče. Partija Uroš Zupančič in Janez Gregorin je v smeri »direttisima« (vpadnica od vrha do tal) dosegla višino približno 70 metrov. Stena je leto za letom kljubovala vsem naskokom s skrajno krušljivostjo, z nemogočim potekom plasti, s previsi in strmino ob krušljivosti in ekspoziciji ter z objektivno nevarnostjo (neprestano zapadno kamenje). Problem je ostal nerešen. Stena je postajala nekakšen usoden mejnik za naskakovalce: prisegli so, po porazih, da jih ne bo več nazaj, toda morali so prihajati vedno znova, kakor na magično povelje. Delo v centralnem gorovju je zastajalo, saj so plezalci čutili, ali to steno ali pa nič: noben drug uspeli jih ne bi bil mogel zadovoljiti. Zastal je nekoliko tudi razvoj: naveze, ki so vršile v Kamniških Alpah sijajno delo z novimi vzponi, bi bile, če bi padla severozahodna stena Rzenika, prešle v Julijske, kjer bi svoje naloge vršile še uspešnejše; od tam pa bi jih vedla sistematična pot v tuja gorovja. Tako pa je podjetnost počasi nihala, ker je bila zasenčena z likom nepremagane gore, ki ni hotela izginiti izpred duhovnih oči.

Slovenec, 13. november 1937
 

eXTReMe Tracker