Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na najvišji vrh v Evropi

nedelja, 11. oktober 1931, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 4494

Življenje in svet (1931) - Dr. Oskar Reya: Vzpon na Mont Blanc

Dr. Oskar Reya: Komu izmed idealnih planincev ne vztrepeta srce ob misli na najvišjo goro v Evropi, na 4810 metrov visoko Belo Goro — Mont Blanc. Mislim, da ga ni med ljubitelji planin, ki bi si ne želel povzpeti se na ta planinski ponos vse Evrope. Tudi mene je gnala ljubezen do planin tja v svetovno znani Chamonix in sklenil sem, da moram doseči vrh za vsako ceno. Slišal sem in bral sem, da vzpon na Mont Blanc ni posebno težak. Treba je biti samo vztrajen in imeti lepo vreme. Zato sem se pridno treniral vsako nedeljo po naših planinah in opravil na dan do štirinajst ur nepretrganega hoda. V razmeroma kratki dobi, v juniju in juliju letošnjega leta, so »padli« najpomembnejši julijski in kamniški vrhovi: Jalovec, Mojstrovka, Prisojnik, Škrlatica, Triglav, Kočna, Skuta in še nekaj manjših. Glede vremena sem si prihranil precejšnjo vsotico, tako da bi lahko z mirno vestjo čakal celih štirinajst dni. Kasneje sem uvidel, da je bila ta previdnost na pravem mestu.

Sredi avgusta sem se podal popolnoma sam na pot. Niso me toliko skrbele morebitne nevarnosti kolikor dvom in strah, da ne bom dosegel vrha. Ustavil sem se v Innsbrucku in si nakupil v tamkajšnjih športnih trgovinah vse potrebno za tako visoko turo, pred vsem tople obleke, kajti pripovedovali so mi, da utegne biti pod vrhom do —15 stopinj mraza, posebno če te zaloti burja. Dobro opremljen sem nadaljeval pot preko Švice, čez Chur in sedlo Furca ter prekoračil pri Martignyu francosko mejo. Odtod te prepelje lokalna gorska železnica v Chamonix.
Odšel sem iz Ljubljane v nedeljo 16. avgusta zjutraj in sem prispel v Chamonix v torek zvečer. Ob odhodu iz Ljubljane je lilo in ob prihodu v Chamonix je še vedno lilo. Vendar sem upal, misleč na predvideno vsotico, da mi bo tudi v Franciji sonce posijalo.
Plaho sem izstopil na kolodvoru in se oziral po kralju Alp. Nisem ga ugledal. Bil je skrit v oblakih in mi ni privoščil dobrodošlice. Nekoliko zbegan padem v roke prvemu hotelskemu agentu, ki me pelje v hotel Teleferique. Zmenil sem se za sobo in penzion vse za 60 frankov na dan. Odložim kovček, nahrbtnik in cepin ter hajd po mestu.
Moja prva skrb je bila, da si najdem družbo, s katero bi se povzpel na vrh. Kajti kljub trdni volji se nisem hotel podati sam na to turo. Na nekem vogalu zagledam kopico na pol turistično napravljenih možakarjev. Prišel sem pred pisarno vodnikov, »bureau de guides«. Povem jim, da se želim povzpeti na Mont Blanc in če me morejo pritegniti h kakšni družbi ali karavani, kakor oni imenujejo tako družbo, ki se poda v planine. Star mož za mizo, najbrž vodja te pisarne, me ljubeznivo sprejme in mi takoj sporoči, da se je pravkar javil mlad Francoz iz Alžira, ki želi tovariša za skupen vzpon. Dobim naslov in pohitim v hotel Allobroges k novemu znancu.
Moj novi tovariš je bil neki »redacteur a la prefecture«, rojen alžirski Francoz. Ustrašil sem se ga, kajti bil je šibek in ni kazal nikakršne planinske ali vsaj športne poteze na obrazu. Skrbelo me je, da bi mu ne odpovedale noge sredi pota ...
Drugi dan je bilo nebo čisto in snežnobeli kristalnočisti Mont Blanc se je bleščal v svojem sijaju. Poznal sem že v Ljubljani iz karte vse njegove ledenike, snežišča in predvrhove. Takoj sem spoznal njegov največji in najdaljši ledenik »Les Bossons«, preko katerega sem se mislil povzpeti na vrh. Hitim takoj k tovarišu in nato v pisarno, da bi se še istega dne odpravili na pot. V pisarni so nam določili vodnika Jacquesa Tissaya in nosača Michela Ducroza. Sprva nisem hotel vzeti nosača, kajti kar mi je bilo treba, bi nosil sam in poleg tega je nagrada za vodnika in nosača zelo visoka. Vodniku moraš dati 500 frankov, nosaču pa 350. Nadalje moraš v koči plačati vse stroške za oba in jima moraš preskrbeti še vso hrano za pot. Toda v pravilih sindikata vodnikov je nosač predpisan in, hočeš nočeš, nosača moraš vzeti. Nosača pa ne smeš smatrati kot človeka, ki prevzame vso nošnjo prtljage, temveč le kot pomočnika vodniku. Vodnik je starejši človek, že star izkušen planinec, nosač pa mlad fant, ki se vežba za vodniški poklic. Moj Jack je bil 55 let star in se je z menoj podal na Mont Blanc štiriinosemdesetič, nosač pa šele tretjič. Ob pol dveh popoldne smo odrinili vsi štirje v bližnjo vasico »Les Pelerins«, odkoder vozi vzpenjača proti Mont Blancu. Poslednja postaja vzpenjače je v višini 2650 m. Od tu gradijo novo na bližnji predvrh Mont Blanca na Aiguille du Midi.
V dvajsetih minutah smo se dvignili za 1650 m. Chamonix je 1050 m nad morjem. Vožnja gor in dol stane 65 frankov. Od poslednje postaje smo hodili še kake pol ure po trdnem kopnem, nakar smo stopili na ledenik Les Bossons. Po enourni hoji med ledeniškimi razpokami smo prešli na levi breg ledenika do tako imenovane »la Jonction«. Tu namreč trčita ledenika les Bossons in la Taconnaz skupaj in je to najnevarnejše mesto na tej turi. Čez široke in globoke ledeniške razpoke vodijo lestve, preko katerih se moraš zelo previdno prekobaliti. Nato nadaljujemo pot po gornjem delu ledenika Taconnaz in po triurni celotni hoji od poslednje postaje vzpenjače smo prispeli do oskrbovane koče na strmem skalnatem grebenu »Grands Mulets«. Dosegli smo že višino 3050 m.

Do sem je šlo vse dobro in že sem mislil, da se nam bo vzpon posrečil. Določimo odhod na drugo uro po polnoči in se spravimo spat. Ponoči pa nas prebudi grmenje in strele ter tuljenje snežnega viharja. Mont Blanc se nam je skril v oblake in ves drugi dan je snežilo. V megli smo se morali zopet vrniti v dolino. Srce se mi je stiskalo od žalosti in jeze. Vendar sem sklenil, da bom turo ponovil, dokler bom čutil še kak frank v žepu. Enkratne stroške sem že plačal.
Vodnik je zahteval za vzpon do Grands Muletsa 130 frankov, nosač pa 100. Stroški v koči so znašali za vse štiri tudi čez 400 frankov. Reči pa moram, da smo jedli in spali zelo dobro. Kosilo in večerja staneta po 30 frankov, zajtrk 12, čaj 6 in prenočnina 30. Vse zelo drago, toda, ali na Mont Blanc in plačati ali pa ostati doma. Moja domneva o planinski sposobnosti mojega alžirskega tovariša je bila tudi pravilna. Revež je imel nove čevlje, ki so ga tako ožulili, da sem ga videl potem še nekaj dni šepati po Chamonixu. Ture sploh ni mogel ponoviti. Deževalo je nepretrgoma ves teden, šele drugi četrtek se je razvedrilo. Bil pa je tudi že skrajni čas, kajti denarnica se je vedno bolj sušila. 28. avgusta sem se podal zopet z istim vodnikom in nosačem na Grands Mulets. To pot pa popolnoma sam. Spet smo določili odhod drugega dne ob dveh zjutraj. Ko sem se ob določenem času zbudil, si nisem mogel želeti lepše noči. Nebo brez oblačka in luna je sijala. Navežemo se na vrv v razdalji kakih deset metrov in hajd navkreber. Vodnik prvi, jaz drugi in nosač zadnji. Od ledenika navzgor ledeniške razpoke ponehajo in korakaš po samih snežiščih. Ker je ves teden prej snežilo in ker smo bili prvi, smo morali gaziti popolnoma svež sneg. Ni se pa preveč udiralo, ker je površina snega čez noč nekoliko pomrznila. Preden prideš do glavnega grebena, moraš preko dveh velikih platojev. Prvi je »petit plateau«, drugi »grand plateau«.

Ko je sonce pozlatilo najvišje vrhove, smo že bili na koncu zadnjega platoja in imeli smo še dobro uro hoda do grebena oziroma do sedla »Col du Gouter«, kjer je najvišje neoskrbovano zavetišče »Cabanne Vallot«.
Dospeli smo gor ob sedmih zjutraj. Za nami sta kmalu prišla še dva mlada Angleža z vodnikom in nosačem, ki pa nista nameravala na vrh. Bila sta že namreč enkrat prej gor in sta prišla le po neke stvari, ki sta jih pustila v tem zavetišču.
Vzpon je potekal do sedaj mirno, na grebenu pa nas je pozdravila močna burja s snežnimi zastavicami. V koči smo se nekoliko odpočili in nato dobro opremili za nadaljnji najnapornejši vzpon po grebenu. Bili smo v višini 4362 m, torej samo še 448 m pod vrhom. Dobra Angleža sta imela še od prej v kočici spravljen primus-gorilnik, pri katerem sem o tajal svoje mrzle čevlje in si nekoliko ogrel noge. Potem sem se dobro oblekel. Imel sem dolge volnene spodnje hlače in flanelasto srajco, nato sviter in dolge gornje volnene hlače, potem smučarski jopič in povrh vsega še vetrni jopič in vetrne hlače, tako imenovano »Windjacke in Windhose«. Na nogah sem imel še volnene dokolenke in dva para volnenih nogavic ter nizke ovojke. Na glavo sem si nataknil najprej francosko okroglo čepico in nato še volneno čez ušesa. Roke sem si zavaroval z dvojnimi rokavicami, volnenimi in platnenimi. Privezal sem si še dereze in nataknil zelene naočnike in odšli smo s cepinom v roki in seveda spet navezani po grebenu. Nahrbtnike in ostalo prtljago smo pustili v kočici. Moj tovor do kočice je znašal približno deset kilogramov.
Burja je sunkoma razsajala. V vseh dosedanjih spisih o turah na Mont Blanc sem bral zelo omalovaževalno izražanje o vodnikih. Reči moram, da je bil moj Jack mož na mestu. Ker ni bilo že dolgo nobenega na vrhu, so bile vse prejšnje stopinje zabrisane. Morali smo vse na novo sekati. Vendar greben ni bil leden, le sneg je bil trd in primrznjen.
Preden prideš na pravi greben Mont Blanca, moraš čez greben »Les Bosses«, in sicer sta dva, prvi »Les grandes Bosses« in drugi »Les petites Bosses«. Najbolj strm je greben v začetku, ko se pričneš vzpenjati po Les grandes Bosses. Razen tega pa je tukaj burja najhujša, toda čim bolj se vzpenjaš, tem bolj ponehuje. Najbolj divja doli na sedlu samem.
Po triurnem vzpenjanju, ne nevarnem, vendar pa napornem, smo končno le stopili ob 11. na toliko želeni vrh. Podali smo si vsi trije roke in si privezali dušo s krepkim požirkom konjaka. Tu je burja skorajda ponehala. Tudi z razgledom sem imel srečo. Videl sem vse, kar se videti da, a najbolj mi je ostal v spominu sloviti rog Matterhorna na vzhodni strani.

Pot navzdol je šla hitreje. Ob dveh popoldan smo bili že nazaj v Grands Muletsu. Celotno turo smo dokončali, računajoč od oskrbovane koče, v dvanajstih urah vštevši enourni počitek v Cabanne Vailotu. Zelo sem se bal, da me bo mučila gorska bolezen. Zaradi pomanjkanja kisika gori pod vrhom pa sem občutil samo hitrejše bitje srca in neznaten glavobol. Od napora nisem mogel nič jesti. Šele zvečer v Chamonixu sem se najedel. Tudi vodnik in nosač nista nič jedla, dasiravno smo imeli dovolj živeža s seboj.
Vzpon na Mont Blanc torej ni težak. Če ga primerjamo s kako našo turo, bi ga primerjal s Stolom pozimi od vzhodne strani z Zelenice. Moraš vzdržati celodneven marš, imeti srečo v vremenu in kolikor mogoče nabito denarnico.
Iz Ljubljane stane tura na Mont Blanc: vožnja v Chamonix in nazaj 640 frankov, vodnik in nosač 850, stroški v koči za vse tri 350, vožnja z vzpenjačo 65, stroški v hotelu na dan 60, če moraš čakati recimo en teden, znese 420 fr. Vse skupaj znaša okroglo 5000 Din.
Mnogi se podajo na pot brez vodnika, češ da ni častno z njim iti na turo. Vendar s tem postavljajo svoje življenje v smrtno nevarnost. Letos se je zaradi tega do konca avgusta ponesrečilo že 23 nepremišljenih mladih turistov. Danes, ko poznam pot, si upam sam na Mont Blanc, prvič na kako neznano velegoro pa le v družbi z vodnikom ali s kako večjo odpravo.

Končno naj omenim še Slovence, ki so se že povzpeli na Mont Blanc. Prvi je bil Janko Mlakar v družbi treh tovarišev. Svoj vzpon opisuje v Mladiki, letnik VII, 1926. Drugi je bil Miro Kajzelj s štirimi tovariši in opisuje svoj vzpon v »Jutru« od 1. VIII. 1926. Nadalje se je lansko leto tudi povzpel na vrh Zagrebčan Dušan Jakšič s še enim tovarišem. Opisuje svoj vzpon v Hrvatskem planinarju, letnik 1931. V spominski knjigi v koči na Grands Muletsu sem zasledil še tri Slovence iz Celja. Vseh Jugoslovanov je bilo torej na Mont Blancu enajst, kolikor je meni znano.

Dr. Oskar Reya 
Življenje in svet, 11. oktober 1931 

eXTReMe Tracker