solčavski alpinist, smučar ... je bil sin in Henrika in Lucije, rojene Lamprečnik, rojen 3. junija 1917 v Solčavi.
Številni družini je oče umrl, ko je bil Franc star 4 leta. Mati je družino preživljala kot gostilničarka. Osnovno šolo je obiskoval v Solčavi in Braslovčah, gimnazijo pa v Mariboru. Po končani maturi je šel študirat na Pravno fakulteto v Ljubljano.
Bil je zelo družaben, igral je violino in harmoniko. Posebno pa je bil dejaven v alpinizmu in smučanju.
Leta 1942 ga je okupator aretiral in zaprl v celjski Stari pisker, ker je bil osumljen sodelovanja z NOV. Po čudežnem naključju so ga izpustili, nakar je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko. Poslan je bil v Francijo v Chamonix. Od tam je prišel na dopust. V nemško vojsko se ni vrnil, na terenu je delal za partizane.
Aktivni borec NOV je postal v aprilu 1944. Kot obveščevalec je deloval v Zgornji Savinjski dolini, v Ziljski dolini in drugje na Koroškem. Padel je 23. avgusta 1944 na Rikarski planini na avstrijskem Koroškem. Bil je žrtev izdaje.
Pokopan je skupaj s še tremi soborci na pokopališču v Radensdorfu na avstrijskem Koroškem.
Žal nimamo mnogo alpinistično koristnih informacij o plezalnih vzponih Franca Herleta. Doslej ni nihče zbral vsega napisanega niti morebitnih pričevanj. Njegov sodobnik je bil mr. ph. Dušan Gradišnik, ki je tudi že pokojni.
Nekaj odlomkov in zapisov, ki jih hranimo:
Bil je navdušen smučar. Že na prvih smučarskih tekmah v Celju je pokazal neverjetne sposobnosti. S pridnim urjenjem je kmalu stopil v vrsto najboljših, si pridobil akademsko državno prvenstvo, zastopal barve Jugoslavije na akademskem svetovnem prvenstvu v Hoffgasteinu, zmagal na zadnji prireditvi prav na Okrešlju. Med številnimi priznanji, ki so krasila njegovo sobico v domači hiši, je imel najraje plaketo, ki si jo je priboril za doseženo mesto na Triglavskem smuku. Žal so bila ta odlikovanja s požigom hiše uničena. Ohranjena sta le še dva pokala: za Meštrov smuk in drugi, ki ga je dobil za doseženo prvo mesto na tekmi na Raduhi.
Bil je tudi izredno dober strelec, ki je na tekmovanjih dosegal najvišja mesta.
Vse pa je presegel vzpon preko severne stene Ojstrice, ki ga je napravil v prvem letu okupacije.
Franci Herle in Gustl Vršnik (ni bil Solčavan ampak Lučan, zato o njem nimamo nobenih podatkov) sta 11. in 12. avgusta 1941 preplezala novo smer v severni steni Ojstrice. Smer se giblje preko izrazito navpičnih plošč v levem delu stene. Mnogo sta poizkušala preden sta uspela. Prvič je bil Herle v steni že leta 1939. Pri enem od poizkusov je Vršnik padel, a je obvisel na vrvi.
V zadnih letih pred vojno je Herle preplezal novo smer v severni steni Polskih devic in v Velikem vrhu nad Robanovim kotom. Plezal je tudi v stenah nad Odkrešljem in Logarsko dolino. Zelo pomembna je njegova tretja ponovitev smeri v severni steni Štajerske Rinke, ki jo je z Vršnikom opravil v šestih urah (smer Režek - Modec?) . Njegov najtežji plezalni vzpon je v zahodni steni Raduhe, izjavil je, da ponovitev te smeri ne bi tvegal (smer mi ni znana!).
Pod naslovom "Herletova smer v severni steni Ojstrice" piše Rado Kočevar med drugim sledeče: "Kako težavno, nadčloveško delo sta opravila Herle in Vršnik, se z besedami ne da opisati. Kako je vrtal luknje na mestih kjer komaj sam obdržiš ravnotežje, tudi ne vem. Vse to bo razumel le tisti, ki je kaj podobnega doživel. Danes se je lahko dvigati preko vseh klinov, danes veš, da je na koncu dobro stojišče, ki ga nekaj metrov prej ne vidiš. Strmina in izpostavljrnost silna, skala pa kakor iz betona."
Glede "čudeža" kako je bil izpuščen iz celjskega zapora je po pripovedovanju njegove sestre Anike bilo takole: neki Nemec ga je v zaporu vprašal ali je res on tisti plezalec Herle, ki je preplezal tako težke plezalne vzpone. Po pritrdilnem odgovoru naj bi ga čez čas tudi izpustili. Morda je bil tisti Nemec kakšen planinec ali celo alpinist tega ne vemo.
Bakle raztresene po severni steni Ojstrice so najbrže iz sedemdestih let, ko naj bi bil ognjemet preko severne stene - ne spominjam se letnice, pa tudi tega ne, ali je ognjemet sploh bil.
Menim, da je njegov prispevek k slovenskemu alpinizmu velik. Vrtanje stene, je bilo najbrž prvič izvedeno. Vsekakor gre za vrtanje z navadnim zidarskim dletom - kar je trajalo nedvomno zelo dolgo in bilo naporno. V luknjo, ki je bila v primerjavi z luknjami za današnje svedrovce, zelo velika - velikega premera je moral zabijati po dva klina ali pa je najprej zabil kos lesa in šele vanj klin.
Lojze Golob - bivši alpinist, andinist in himalajec
Preneseno iz Gore ljudje - staro