Jože Herle: Franci je bil intelektualec in je govoril šest jezikov. S svojim znanjem in vsestransko razgledanostjo je rad pomagal vsakemu, kdorkoli ga je prosil tovrstnih uslug.
Pošten, narodno zaveden, strahu ni poznal. Bil je pravi muzikalni fenomen. Igral je skoraj na vsak instrument, ki ga je dobil v roke (trobento, kitaro, citre...); posebno lepo so mu peli harmonika, klavir in violina.
Franci je poleg študija počel še marsikaj in naravno nadarjen je veliko stvari takoj dojel.
S svojo vztrajnostjo se je potrudil, da je, česarkoli se je lotil, pri tem tudi uspel. Za primer navajam, da si je nekoč izmislil streljanje z lokom. Kaj ga je pripeljalo na to misel, ne vem, vem pa, da do loka drugače ni prišel, da si ga je skonstruiral kar sam in z njim postal pravi mojster. Kako precizno je znal z njim meriti in zadeti še tako minimalne tarče, kaže dejstvo, da je nekoč, in to kar iz spoštljive daljave, zadel modrasa točno v glavo, kamor je tudi ciljal. Za Francija tak zadetek ni bil nič nevsakdanjega, izredna je bila samo tarča – zato sem to tudi zapisal. Franci je občasno hodil tudi na lov in čeprav je bil odličen strelec, tega ni izkoriščal. Imel je le nekaj vrhunskih gamsovih trofej. Lov mu je služil bolj za opazovanje narave in življenja v njej.
Za posnemanje požrtvovalnosti in vztrajnosti bi Francija dal za vzgled marsikaterim današnjim proslavljenim, z ničkolikimi pomagali doseženim, največkrat dobro plačanim športnim uspehom. Med mnogimi bom navedel samo en primer, kakšen odnos je imel Franci do športa in to brez kakršnegakoli plačila v denarju!
Na Triglavskem ledeniku so pred vojno po končani tekmovalni smučarski sezoni, že bolj na poletje, prirejali takozvani Triglavski smuk, katerega se je vsa leta udeleževal tudi Franci.
Ker med Solčavo in Mojstrano, iz katere okolice se je pričel vzpon na ledenik oz. na start tekme, ni bilo primerne prometne povezave, je Franci vsakič, en dan pred tekmo, doma, v Solčavi, navezal smuči in palice na svoje kolo, v nahrbtnik stlačil potrebno opremo, navsezgodaj zajahal kolo in se po makadamski cesti čez Črnivec odpeljal proti Mojstrani. Še isti dan je nadaljeval pot do najbližjega prenočišča, kjer je bil naslednji dan štart tekme.
Leto pred vojno, ko je bil tudi zadnji Triglavski smuk, je Franci pridobil svojega prijatelja in tekmovalnega kolega Dušana Gradišnika iz Celja, da gresta skupaj na ta smuk. Kot že vsa prejšnja leta Franci sam, sta se tudi tokrat, en dan pred smukom, z Dušanom – po srečanju v Gornjem gradu – vsak s svojim kolesom čez Črnivec odpeljala proti Gorenjski.
Toda nad Kranjem je, verjetno zaradi slabih makadamskih cest, na Dušanovem kolesu razneslo prednjo gumo in s padcem, ki je temu sledil, je na kolesu nastala še dodatna okvara.
Kljub tolikšni smoli, je Franci vztrajal, da izpolnita načrtovano in gresta na tekmovanje.
Neuporabno kolo sta shranila pri prvi hiši ob cesti, Dušanove smuči privezala na kolo k Francijevim. Na kolo se je »postrani« usedel Dušan, Franci pa je normalno zajahal sedež svojega kolesa, pritisnil na pedale in tako sta – na enem kolesu – nadaljevala vožnjo
proti Triglavskemu pogorju. K sreči je takrat Dušan spadal bolj k »lahkokategornikom« in
dodatna teža na kolesu ni bila prehuda! Zaradi enakopravnosti sta čez nekaj časa zamenjala sedeže. Tako je Dušan pridobil bolj udoben sedež, vendar je k temu sodilo tudi vrtenje pedal. Bil pa je premalo močan, da bi kolesa vrtel tako hitro, da bi kolo ohranilo ravnotežje. Tako sta se zaradi premajhne hitrosti kmalu znašla v jarku pod cesto. Nadaljevanje poti je bilo nato odvisno le od Francijeve lastne sape in njegovih izredno krepkih nog. Med potjo sta morala tudi počivati, hodila sta tudi peš in do Mojstrane sta prišla šele pozno zvečer, tam pustila kolo in se peš pričela vzpenjati proti triglavskemu ledeniku. Po nočnem pohodu sta zjutraj še pravočasno prišla na štartno mesto smuka in tudi tekmovala!
Da si je pridobil kondicijo, se je Franci čez poletje ukvarjal z različnimi športi. Največ časa je posvetil alpinizmu, kjer je v tujih in domačih gorah premagoval najtežje stene. V Kamniško-Savinjskih Alpah ima veliko prvenstvenih smeri; nekatere še do danes neponovljene.
Ko je zapadel sneg, je vso športno dejavnost usmeril v smučanje, kjer je bil med najboljšimi alpskimi smučarji, kar jih je takrat premogla Slovenija. Na velikih tekmah je dosegal odlične rezultate, med drugim je bil tudi akademski prvak ljubljanske univerze. Osvojil je veliko najrazličnejših pokalov, medalj, plaket ... Vsa priznanja je prinašal domov, v Solčavo in jih razstavil v posebni sobi.
Nato je prišla vojna ...
Jože Herle
Solčava, 2001