Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Monte Pelmo: Prvi med velikimi

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ponedeljek, 19. september 2011, ob 06:10, Matija Turk, ogledov: 3520
Matija Turk: V jasnih dneh seže pogled z najvišjih vrhov Julijskih Alp daleč na zahod, vse tja do Dolomitov. Med dolomitskimi gorami, ki po višini izstopajo od ostalih, brez težav prepoznamo Monte Pelmo, ki stoji med piramidastim Antelaom na desni in kopasto Civetto na levi strani.

Monte Pelmo (3168 m) je zaradi osamljene lege, monolitne zgradbe in visokih sten zagotovo ena izmed najbolj mogočnih dolomitskih gora. Vzhodna stran gore, ki se nam kaže z Julijcev, je podobna orjaškemu kamnitemu prestolu, saj pobočje pod vrhom kot roki oklepata grebena Spalla Est in Spalla Sud. V senci glavnega vrha stoji manjši, a težje dostopni Pelmetto (2990 m), ki ga od glavnega masiva loči ozka in globoko zarezana škrbina La Fessura.

 
V zgodovini odkrivanja Dolomitov ima Monte Pelmo posebno mesto. V tekmi za osvojitvev najvišjih vrhov Alp, ki se je začela sredi 19. stoletja, Pelmo ni mogel ostati neopazen. V takrat še odročne in težko dostopne alpske doline so začeli prihajati prvi raziskovalci in pustolovci. Mnoge izmed njih danes upravičeno štejemo za pionirje alpinizma. Med njimi je bil tudi angleški naravoslovec John Ball, ki se je leta 1857 kot prvi povzpel na Monte Pelmo. Ball je skupaj z domačim vodnikom odkril prehod, ki mu je odprl pot do vrha. Ključ pristopa na vrh, ki ga z vseh strani obkrožajo stene, je skrivala vzhodna stran gore, kjer jo le ob vznožju brani tristo metrov visoki zid. Nad njim se gruščnata pobočja, prekinjena z manjšimi skalnimi pragovi, strmo vzpenjajo vse do ledeniške krnice pod vršnim grebenom. Od daleč se tudi ta stena zdi brez težjega plezanja nepremagljiva. Toda steno seka polica, ki se od melišč ob vznožju zložno, v dolžini skoraj enega kilometra, vzpenja proti robu stene. Polica se po prvopristopniku imenuje Ballova polica (Cengia di Ball) in predstavlja edini pristop na Monte Pelmo, ki ne zahteva težjih alpinističnih preizkušenj. Ballov vzpon označuje začetek osvajanja visokih vrhov v Dolomitih, saj je bil Pelmo prvi izmed do tedaj »nedostopnih« gora, na katero je stopila človeška noga. Ballu je v velikem slogu sledil Avstrijec Paul Grohmann, ki se je kot prvi med drugim povzpel na Antelao, Marmolado, Sorapiss in Veliko Cino. V zlati dobi odkrivanja Dolomitov, ki je trajala do začetka 20. stoletja, je bila osvojena večina prestižnih vrhov.
 
 
Prvo srečanje
 
Nekega turobnega spomladanskega dne sva s prijateljem kolesarila po dolini Zoldo proti prelazu Staulanaza. Gore so bile ovite v oblake, pršel je dež. Na vrhu prelaza so se megle razkadile in za nekaj trenutkov je nad golimi macesni v soncu zažarel Monte Pelmo v svoji še vedno zimski preobleki. Razsežnosti gore so me prevzele in vzbudila se je želja, povzpeti se na vrh. Leta so tekla, dokler nisem nekega poletja zopet obiskal Dolomite, ponovno s kolesom. Zadnji dan popotovanja sem se povzpel še na prelaz Duran. Od tu je bil vrh Pelma kot na dlani. Kolo je zdrvelo po ozki cesti navzdol, da bi še pravočasno ujel vlak proti domu in Monte Pelmo je izginil mojemu pogledu. Drveč navzdol sem sklenil, da si ga bom v kratkem pobliže ogledal.
Mesec dni pozneje stojiva z bratom z oprtanima nahrbtnikoma na prelazu Staulanza. Nad nama se dvigujejo rumenkasti skladi mogočne gore. Beli oblaki, ki se kopičijo ob stenah, še povečujejo občutek oddaljenosti in nedosegljivosti vrha, za katerega se zdi, da se dotika neba. Redek promet in le nekaj parkiranih avtomobilov oznanjajo skorajšnji konec dolomitske poletne sezone. A vreme je tako čudovito in sinjina neba tako brezmejna, da postane človeku žal za sleherni trenutek, ki ga prebije v meglenih nižinah. Z velikim zadovoljstvom, da nama je vreme tako naklonjeno, stopiva v objem dišečih macesnov.
 
 
Koča Venezia
 
Cilj prvega dne je koča Venezia. Pot do nje vodi sprva po gozdu, nato pa se nadaljuje po rušnatih planjavah in travnikih. Kljub pozni popoldanski uri hodiva počasi, se ustavljava ob številnih potokih in razgledujeva. Poglede privablja Civetta (3220 m), ki navkljub precejšnji oddaljenosti deluje mogočno in predvsem visoko. Ob poti pritegne pozornost smerokaz z napisom »Dinosauri del Pelmetto«. Na pobočju pod Pelmettom so se ohranile 200 milijonov let stare stopinje dinozavrov, le eden izmed mnogih pomnikov bogate geološke preteklosti Dolomitov. Čas naju že rahlo priganja, zato ogled prestaviva na povratek. Ko pot zavije proti severu se prikaže še en dolomitski velikan –Antelao (3264 m). Pri koči razočarana spoznava, da je že zaprta. Razočaranje hitro mine, ko odkrijeva prijetno zimsko sobo. S toplo večerjo resda ne bo nič, vendar jo v celoti odtehta spoznanje, da sva povsem sama sredi tega »nekoristnega« gorskega sveta. Nad kočo se vzpenja stena, ki jo seka znamenita Ballova polica. Kje točno poteka, od spodaj ne moreva razločiti. V hladni senci večera deluje prizorišče jutrišnjega vzpona vabljivo in odbijajoče hkrati. Dokler je še kaj svetlobe postopava okoli koče in občudujeva ožarjene vrhove Dolomitov, potem pa naju mraz prežene v prijazno kamrico, kjer imava že razgrnjeni topli spalni vreči.
 
 
Ballova polica
 
Prvi sončni žarki naju ujamejo na meliščih nad kočo. Tu zapustiva označeno krožno pot, ki vodi okoli Pelma in se usmeriva do skal, kjer veliki rdeči napis »atacco« označuje začetek vzpona čez steno. Ko vstopava v skale se sonce dvigne iz meglenega morja in stene obsije s toplo, rdečkasto barvo. Po kratkem in lahkotnem plezanju doseževa meliščnato pobočje, po katerem vodi dobro shojena stezica proti levi. Lagodno hojo kmalu zamenja previdno napredovanje po vse bolj ozki in izpostavljeni polici. Ballova polica, po kateri hodiš in plezaš dobro uro, je ravno tako ozka in izpostavljena, da zahteva popolno zbranost. Na mestih, kjer se polica pretrga, je potrebno tudi malo poplezati. Polica vijuga okoli vogalov in globeli ter se izgublja v steni pred teboj, ki je od daleč videti neprehodna. Ko pa se ji približaš, vsa nepristopnost izgine in pred seboj imaš ozko poličko, ki te varno vodi ven iz stene. Na travnatem pomolu v zadnjem delu police se ustaviva, občudujeva slikovito okolje in neskončno vrsto gora, ki se, dvigajoč iz oblakov, nizajo proti vzhodu. Čisto na obzorju prepoznava domače gore s Triglavom na čelu. Pred koncem police naju čaka še najtežji del, imenovan »Passo del Gatto« (Mačji prehod). Na tem mestu polica skoraj povsem izgine in v izpostavljenem plezanju je potrebno trdno poprijeti za skalo. Varovanje omogočajo številni klini, ki sva jih opazila tudi na drugih bolj zahtevnih mestih. Ob najinem obisku je bil prehod zavarovan z vrvmi, tako da je vrv, ki sem jo vzel s seboj prav zaradi tega mesta, ostala v nahrbtniku.
 
 
Vrh
 
Od konca police naju je do vršnega grebena ločil še dolg vzpon čez gruščnata pobočja. Slediva stezici, ki naju pripelje v veliko ledeniško krnico pod vrhom. V času Ballovega vzpona je bil tu ledenik, ki je do danes povsem izginil. S krnice se povzpneva na greben Spalla Sud. Na mestu, kjer se greben začne dvigovati proti vrhu, je večja gladka skalna uravnava. Ta se na robu odsekano konča z navpično steno, ki pada v škrbino La Fessura. Ležeč na trebuhu lahko tu brezskrbno opazuješ globoke prepade in zagruščene police pod seboj.
Po lahkem grebenu naposled doseževa težko pričakovani vrh, obsijan s toplim soncem. Na vse strani neba se vrstijo drzne špice Dolomitov, »katedrale Zemlje«, kot jih je imenova John Ruskin. Na zahodu in severu se na obzorju bleščijo v večni sneg in led okovane gore. Dolgo se zadrživa ob skromnem križu na tem razglednem vrhu, obdanem s praznino. Doline so ostale globoko pod nama, kot je tam daleč ostal hrup, naglica in ljudje, ki se pehajo za nevrednimi stvarmi in zgrešenimi ideali. Tu, kjer se počutiš kot da si na vrhu sveta, čas ni pomemben, tu kraljujeta mir in tišina. In ko se moraš vrniti v dolino, si zaželiš da bi spet kmalu v gorah doživel spokojen in velik dan, prav takšen kot je bil ta.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Tekst: Matija Turk   Foto: M. in J. Turk
 
Članek je bil prvotno objavljen leta 2007 v reviji Planinski vestnik št. 1 pod naslovom Monte Pelmo, samotni velikan v srcu Dolomitov.

 

eXTReMe Tracker