Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Rzenik, Modec - Režek

torek, 27. junij 1939, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 2515

PV (1939): 27. junija 1933, sta ljubljanska plezalca Vinko Modec in Boris Režek, kot prva uspela preplezati severno steno Rzenika

Boris Režek: Ostenje Rzenika je rjavo, razbrazdano pročelje nad velikim me!iščem, ki sega s svojimi plazovnimi jeziki do dna Kamniške Bele. Onstran vise zložna pobočja na Dol, a tik pod vrhom je planina z zdaj že opuščenim stanom, od kjer preči steza z Dola h Konju in na Presedljaj.
Na sever in severovzhod prepada Rzenik s štiristo petdeset metrskima stenama.
Rdečkasta barva pečine že zdaleč ovaja izredno krušjivost tega ostenja. V Rzeniku ni nobenega sistema razčlemb, kakor ga najdemo v drugih stenah: nenavadne oblike se pojavljajo osamljene; čudovito zvite plasti nudijo plezalcu docela nove poglede in skoraj bi bilo reči, da podobnih oblik ne najdemo nikjer drugod. S sten se skoro neprestano usipa padajoče kamenje v krajših in daljših presledkih. Včasih miruje stena nekaj dni, a mnogokrat se potem zrušijo celi skladi in zgrme v globino.
Ta jedva 1838 m visoki vrh je po izvršitvi velikih vzponov v osrednji rajdi Grintavcev bil v središču plezalnega zanimanja. Severovzhodna stena v vpadnici vrha in severna stena ob veliki zijalki sta pomenili dvoje izrednih plezalnih nalog; z Modcem sva jima posvetila skoro vse razdobje svojega plezalnega udejstvovanja v letih 1932-1934. V severozahodni steni sva mogla prodreti le okrog 120 m visoko. Ta direktna smer, začeta v vpadnici vrha z najnižjega dela stene, je vsebovala tako izredne tehnične naloge - Modec je v nji izumil svoj škripčni poteg - da sva prestala s poskusi, dokler ne preiščeva ostalih možnosti v ostenju. Na očitni prehod v severozahodni steni, ki poteka z gruščnate gredine na njenem vzhodnem obrobju, in sicer že v približni tretjini njene višine, se nisva ozirala, ker bi s preplezanjem te smeri še zmerom ostala nedotaknjena vršna in vznožna cona stene.

Preplezati je bilo severno steno. Ni se sicer zdela dosti lažja, a je s svojo skladnejšo zgradbo vendar obetala možnost prehoda. Kakor rečeno, ostenje Rzenika v naših gorah pač nima primere. Čudovito zgubane plasti wengenskih skladov, pomešane v narivih in presmukih; pasovi docela drugobarvnih kamenin (celo lapornatih skriljevcev) v skladih glavnega dolomita - ta je zanimalo geologe. Za plezalca je v tem brezsistemnem terenu očita izredna krušljivost in nižinska lega; saj je vstop znatno pod drevesno mejo. Pečina je nad dnom polepljena z rušami trave in z grmičjem, za čim večjo odraznost rastejo ponekod celo macesni.

Pomladi 1933 sva bivakirala v vznožju severne stene onkraj melišča pod Macesnovcem. Ob svitu sva prešla melišče in vstopila v neko zajedo, od kjer sva upa'la priti čez vznožno steno na gredino. Toda tam ni bilo nič. Z nepretrganim zabijanjem klinov bi sicer dosegla neko višino; a kako bi bilo potem v strmi, s travo porasli steni, sva kar vedela. Zavila sva rajši nekoliko v levo, kjer so se videli očitni prehodi v pasu previsov. Kratka polička vodi z dobrega stojišča na levo. Plezal sem naprej in se že nekaj metrov nad poličko prepričal, da ne bo šlo zlahka. Napredoval sem le ob klinih in na zadnjem sem obvisel, že docela v previsu. S tem načinom plezarije bi ne uspela; imela sva premalo klinov (okrog 25), porabila bi vse že do gredine in bi se morala vrniti. Po vrvi sem se spustil nazaj na grušč. Čez nekaj časa, ko je pravkar posijalo solnce, sva že bila spet pri bivaku in sva gledala čez mel v steno. Zdelo se je, da tam ne bo šlo. Dokler ne bo vse preiskano, sva misel na ta vstop opustila. Le v skrajni sili sva se namenila, da se prebijeva s klini do gredine. Ker je ta dan bilo časa na preteg, sva z višave pod Konjem pregledala vse ostenje. Videti je bilo mnogo, a ne dosti možnosti. Za srednjo in vršno cono stene sva si bila na jasnem,da izplezava kljub vsem previsom in rdečinam; a nad dnom se odtod ni kazalo dosti več ko od vstopa.
Konec junija sva si vzela dobro mero časa. Kakor je menda že ustaljeno v Beli, je bilo le redko ugodno vreme. Prav v tej dolini in na Zeleniških špicah je menda kraj, kjer se sproščajo nevihte. To sva dostikrat izkusila. Vstopala sva zmerom, če se je le dalo, s svitom, da bi bila opoldne že v zgornji polovici stene, kjer bi naju padajoče kamenje ne ogrožalo več toliko. Kdor je bil priča strahotnim kamnitnim plazovom z Rzenika, bo to skrb razumel. Zaradi tega sva tudi šotorila v vznožju stene; nekoč sva bivakirala celo v zijalki, a v podzemlju je kapljalo s sten. Nemalo moči so nama vzeti ti bivaki in težko sva prestajala mrzle noči. Poslej sva pristopala iz Bistrice, kjer sva v dolgih dneh čakanja imela vsaj streho nad glavo.
Šele 25. junija je dež prestal. Ob štirih zjutraj sva odšla proti steni in srečno dospela do Kopanega pota, kjer se prvič pokaže stena. Bila je do polovice v megli; čakala sva toliko časa, da se je ulilo. V silnem hlišču sva poveznila šotor čez glavo in pod njim pozajtrkovala za steno pripravljeni proviant. Vrnila sva se v Bistrico docela premočena in na vso jezo ukazala liter kuhanega. Zunaj je neutegoma lilo in ni bilo upanja na zboljšanje. - Tovariš Modec je 26. junija v pustem vremenu rinil pod steno; ko se je vrnil, sem izvedel, da je našel prehod na gredino. Kar vrglo me je izza moze, v vznemirljivi neučakanosti sem pripravil opremo za naslednji dan. Modec je pripovedoval: vedril je v zijalki in plezaril tam okrog. Hotel je priti do okna, ki se odpira precej visoko v steni. - Pojasniti moram, kako je s to zijalko. S prodišča v kotu med severozahodno in severno steno se odpira širna lopa z visokim obokom, da bi mogla pod njim stati cela hiša. Na levo je po kratkem rovu vhod v malo jamo, kjer sva z Modcem bivakirala, v desno pa vodi drug rov više in se odpira v zanimivo galerijo z oknom na melišče. Tam je nastavljena sol za gamse. Nekoč sem je našel kos zakopane v ilovici, a mi ni bilo na misel, kaj da je. Kos je bil razbit in prav podoben velikemu apnenčevemu kristalu. Nesel sem to sol s seboj v Ljubljano in z njo nehote vlekel strokovnjake, ki so ta »kristal« dolgo določevali, dokler ni spet našel miru, kjer sem ga vzel. - Še više v steni, a brez vidne zveze s prvim, se odpira drugo okno. Modec je hotel do njega; z višave se mu je odprl pogled na vstopno cono stene. Videl jo je v profilu in je zapazil, kako se svet na desno od zgornjega okna položi v nekaterih visečih policah, ki se vlečejo čez steno do gredine.
Kljub negotovemu vremenu sva 27. junija vstopila. Žal sva bila mogla oditi iz Bistrice šele ob sedmih. Kljub vsemu pa sva bila že v poldrugi uri ob vstopu v zijalko in sva brez zamujanja načela smer: na desno iz zijalke po kratki polički in čez štirimetrski prag na dobro stojišče kjer je že tičal Modčev klin. Položaj je tu že precej izpostavljen, ker se niža vznožje severne stene od zijalke navzdol. Tovariš je splezal od stojišča v desno po vegasti, strmi gredi na mali pomol, odkjer me je varoval, ko sem plezal za njim. Dospel sem do njega in začudeno obstal. Kako je namreč s tem prehodom, nisem dosti vedel; kajti moj dični tovariš si je bil le mel roke in obetavno prikimal, ko sem ga natezal z vprašanji. Stala sva na zelenici, kjer raste tudi mali grmiček; od nje se odpira v pečini precejšnja leva. Zlezla sva vanjo in po rovu dospela v ono zgornje okno v steni! Zanimivi sceneriji sva žrtvovala nekaj dragocenih minut. Rov in leva sta polna rdeče prsti in okruškov, stene so deloma zasigane, s stropa je kapljala voda. V izrezu okna se nama je nudil izreden pogled na vrh Planjave. Postavila sva še možica in tam pustila podatke o turi. Zelenica je začetek pasu visečih polic, ki se vleče čez vznožno ostenje do velike gredine. Zdaj, ko sva bila že v neki višini in vzporedno, so se nama razkrile podrobnosti, ki jih človek iz daljave prezre. Stena pod policami je bila videti skoro docela navpična. Pregledala sva še vozle na vrveh in si razdelila vso težo klinov in druge opreme. Pripravljena sva morala biti na vse.
Od zelenice se bočijo nekakšne plati. Pečina je plitvo razčlenjena, ponekod kakor mozaik, in krušljiva. Izrabljaje stranski vrvni teg, sem se oddaljeval od varovališča. Po prvem težavnejšem mestu sem naletel na nekaj stopov in ugledal smer na gredino. Vsa prvotna napetost, ki rada zajema človeka v začetku težavne pležnje, je mahoma prešla. Imela sva še dva raztežaja vrvi do gredine in porabila sva še nekaj klinov za varovanje. Tam sva se stisnila pod previse. Čez naju je že nekajkrat obetavno zasikalo kamenje in udarilo v dno.
S temnim obokom skalovja se je dvigala stena v jasni jutranji zrak. Po Peskih se je še stezala senca, le v višavi je plamtelo solnce na grebenih. Mračna Bela je tiho ležala na dnu. V srhli jutranji svetlobi so žarele ploskve pečin v osveženih barvah. Desno od naju se je dvigal mejni raz, s stometrskima poklinama v svojem boku. Solnce je pravkar posijalo v bastije vršnega grebena, nekaj kamnov je sikaje premerilo pot skozi zrak, s kratkimi, topimi udarci je padalo v prod pod steno. Velik rdeči lisi sta bili prav v vpadnici najinega vzpona, a kamenje se je rušilo le z boka vršnega grebena in v Rdeči grapi v stiku obeh sten, naju pa ni neposredno ogrožalo. Ko bi se usipalo iz katere rdečih lis, bi h~la najina tura veliko tveganje; saj je ves osrednji pas stene skoro gladek, torej brez pomembnejših razčlemb: previsov in polic, ki bi naju krile. V kaskadastih, oblih skladih se prislanja ta del stene h gornjemu. Pečevje je bilo iz dna zmerom videti kakor posuto z gruščem, a skala je gladka, siva; le kamniti plazovi so ji obdelali površino in redke razčlembe polnijo drobci sesutin.
Od varovališča pod previsi na gredini sva prešla po zajedi naravnost navzgor. Tu in tam je moral zapeti klin, a zabijala sva le prav s težavo. Ta čudna kamenina namreč nima pravih špranj, ker je le kakor opokana. Kjer je kaka špranja, je le med skladi; tam zabiješ klin in ga spet pobereš iz razširjene razpoke.
Nad ozkim pasom previsov sva plezala brez težkoč. Čudil sem se, da je v smeri sploh kaj normalne pležnje, kjer ti ni treba priboriti si vsak meter višine s klini in z besnim zaganjanjem. Naklonina terena se je zelo menjavala in obdelana pečina je bila trdna. Plezala siva naravnost navzgor; kmalu se je začelo resno, težavno delo.

Dosegla sva razbito polico v črnikasti steni. Levo od naju je bil mejni steber med obema stenama in razgled se je zožil v ozek ustrmljen pas. Dozdevno zložen svet, ki sva ga do sedaj preplezala, se je od tu kazal za kaj dostojnega. Kolikor sva mogla pregledati smer že iz doline, je bilo zdaj doseči gladki zid na desni; kajti naravnost navzgor je bilo vse v previsih. Dvomljivo pečevje bizarnih oblik je stlačeno ko pod silnim pritiskom in v njem ni videti nobenih možnosti. Dve poklini, ki bi morda dajali nekaj vrhunskega plezanja, sta tudi previsni. Z rdečimi okruški in s prahom pokrito pečevje je ovajalo bližino velike spodnje rdečine v steni. Torej v nekakšno zajedo v njeni smeri!
Že v prečnici na gredino, koj nad vstopom, sem ugotovil, da mi plezalke ne drže. Imel sem našite nove podplate, neudelana polst ni niti najmanj trla ob pečini. Ta drago plačana podplata sta bila bržkone rezana iz kosa, ki je bil namenjen in tudi izdelan za tesnila v kakem stroju in ne za plezanje. Pravi plezalni Manchonse se stežka dobi. Trgovcu sem potem zaman dopovedoval, da je ta, ki ga prodaja, čisto za nič. »Nihče se še ni pritožil!« me je zavrnil. Seveda sem na to obmolčal. Za večino ljudi, ki si nabavljajo plezalke - kajti vsi, niso plezalci, bi bile dobre tudi izhojene materine copate, s pečino bi itak nikoli ne prišle v stik. Modec je vse drugače pogodil. Iz navadne debele klobučevine je iztrgal srednjo plast in si jo našil, stati je mogel na najneznatnejših robičih kakor prilepljen. Jaz sem bil v tem terenu s svojimi »drsalkami« neuporaben in sem zato natovoril vso opremo, da je mogel tovariš plezati brez oprtnika, katerih vsak je bil znatno težak.

S police je Modec nadaljeval. Čepel. sem pod previsom in varoval. Kje pleza, nisem mogel videti. Vrvi sta enakomerno potekali čez zaokrogljen rob navzgor. Čez nekaj časa sem zaslišal zvenenje klina, potem udarce kamenja, potem znova klin ... »Zdaj se je začelo,« sem si dejal. Modec namreč nikdar ne zabija brez potrebe. Ugledal sem ga v izpostavljenem položaju pod previsom ob rdečini. Zgoraj je molela, napušču podobna, orjaška sivkasta klada in pod njo se je zdela začrtana neznatna polička, ki je izginjala desno za rob v navpični zid. Sledil sem za vrvmi. Na varovališču sva bila tako na tesnem, da se nisva smela prav nič premikati. Treba je bilo še nekaj klinov za samozavarovanje in oprtnike. Previs je okrog 3m visok. Tu moram pripomniti, da sem izza tega vzpona vsa leta opažal, kako se omenjena rdečina, levo od previsa, zmerom veča. Situacija je zdaj bržkone že docela spremenjena. Pečina tam okrog je bila vsa napokana, stojišča pod previsom gotovo ni več, tako da bo prestop še težavnejši. Izvešena na klinih sva ogledovala navzgor. Previs je pač previs. Modec je moral stoje na mojih ramah zabiti klin v njem, kar mu je uspelo šele po dolgem trudu med mojim obilnim, ne prepobožnim vzdihovanjem. Vanj je potem vpel svoj škripčni poteg in se po nekaj minutah krčevitega napora le izmazal čez rob. Slabo zabiti klin je škrtal v špranji, pot se mi je cedil po obrazu in kar scvrknil sem se ob varovalni zanki, ko je bilo končano. Modec namreč nad že zabitim klinom ni mogel doseči nobene špranje, roke je imel zaposlene z iskanjem redkih oprimkov, tako da sem moral ves poteg uravnavati od spodaj, za kar je bilo treba zaradi silnega trenja ob pečini lin karabinerjih vse moje, ne baš male moči. Zgoraj je potem Modec zabil spet nekaj klinov, da sem se nekoliko laže povzpel čez rob. Res je bila pod skladi polička in je za robom nenadejano izginjala v praznino. Bila sva v kaj zračnem položaju: stena pod nama je kakor odrezana prepadala v dno. Oblike skalovja, ki se od tod pne navzgor, so res izredne; a nisva se mogla zamujati s pogledi na to veličastno pozorišče. Onkraj zasneženih vrhov Planjave so se grmadili oblaki, pomrčina je jemala vrh za vrhom, orjaška senca Je že lezla nad Zeleniške špice.

Nevihta bi v tem gladkem zidu pomenila usodo. Zgoraj na grebenu je zamolklo završal veter, padel čez steno in naju zajel s strani. Žarenje skalnih ploskev je ugašal o in potemnelo pečevje se je odprlo pod nama v globoko, mračno dno.
Konec poličke sva ugledala izredno posebnost. V dolbini izpadlega sklada se je izoblikovala viseča plezna polica, izrinjena iz pečine navzven, onkraj nje so bile gladke ustrmljene plati. Modec je preplezal polico z nekaj preprijemi, potem so vrvi obstale zabočene v zanki nad globino. Slišal sem drsanje klina po pečini, ko je Modec iskal špranjo, a je ni našel. Pečina je plitvo razčlenjena in v nasprotju s spodnjim delom, ki je izredno krušljiv, popolnoma trdna, kakor le kje v osrednji rajdi Savinjskih Alp. Res je ta del stene podoben zidu. Nobena znatnejša vzboklina, niti špranja je ne deli. Le povprek od omenjene police se niza nekaj stopov, ki so pa le neznatni robiči in zareze. Ta slovita prečnica v naklonini 85° bo branila svoje težkoče tudi najinim naslednikom. Ni dolga, okrog 12 m - a prav v sredi jo prekinja nekak usad, kjer ni nobenega stopa in je treba v razkreki čez njo, vise na oprimkih. Na tem mestu gledaš skozi korak mel pod steno. Silna je ta izpostavljenost, in nobenega klina ni možno zabiti v veliki razdalji od varovališča pred polico. Bil sem obložen z obema oprtnikoma. Že plazno polico sem moral plezati po zunanjem robu, a prečnica je bila zame najnevarnejše, kar sem kdaj tvegal. Le s krčevitim upiranjem roba plezalk sem se mogel vzdržati v ravnotežju. Modec je imel na koncu prečnice bolj zasajena ko zabita dva klina, ker ni bilo nobene prave špranje. Ko bi mi zdrsnilo, bi oba v kratkem loku premerila zrak na prodišče in za vselej končala svojo plezarijo. Na nekaterih večjih stopih onkraj prečnice sem se oddahnil. Modec je takoj nadaljeval. Pečina je že bila popikana s prvimi kapljami dežja. V levo se odloča v ostrem kotu od prve druga prečnica, kjer je nekaj boljših stopov. Najrajši bi bil plezal bos, toda zadnja možnost za sezuvanje je bila že zdavnaj, morda pred urami, ko sva še tičala pod previsi na gredini. Tu sem moral paziti na vrvi, nase, na kamenje, ki se je takljajo čez plati nad menoj. Zgoraj je Modec k sreči našel špranjo za varovalni klin in kmalu tudi dobro varovališče. To pot sem preplezal že lažje, ker pečina ni bila več tako gladka, in na varovališču sva si vsemu navkljub nažgala cigareti. Kaplje dežja so tolkle po krajevcih klobukov. Položaj še dolgo ni bil, da bi se mogla norčevati. Modcu pa se je obraz razlezoval v smehu. Ugotovil je namreč, da nevihte ne bo. Njemu služi za napovedovanje vremena vse: od kurjega očesa po petelinjega petja. Tokrat te ugotovitve sicer ni oprl na svoje kurje oko, ker je silen piš pregnal oblake tja nad Mokrico, kjer je zdaj treskalo in grmelo. Ura je bila že močno v popoldnevu in preplezala sva približno polovico stene. Strmo levo nad nama je bila druga rdečina. Naravnost navzgor je smer kazala precejšen previs in še za raztežaj nad njim se je stena sklanjala v položje, ker sva videla nad tem robom le nebo s plovečimi oblaki. Onkraj doline je spet posijalo solnce po mokrih stenah. Iz dna Bele je segel do naju zvočen vrisk, morda se je takrat kak maren tlačilec gorskih steza ozrl v nebo in ugledal solnce na njem. Doli na Peskih je prešla tropa gamsov ob Mizi in se leno potegovala v curek po stečini v Macesnovec.
Do pod previsa ni bilo velikih težav, zato je bilo v previsu čez mero opraviti. Precej dolgo je trajalo, preden je Modee dosegel polico nad njim. Tam je zabil tri kline, da me je mogel varovati. Uporabil sem škripčni poteg in ko sem še visel v previsu, je moral Modec dalje, da sem ga mogel zamenjati na varovališču. Plezal je na levo v prečnici, kjer so se že pojavljali drniči, in v smer gornje rdečine. Od tam sva dosegla mejno rebro žleba, ki se kaže pod velikimi previsi. To rebro sva morala preplezati. Izredna krušljivost se je spet pojavljala. Imela sva opraviti z dvema nakloninama, s strmino rebra in strmino stene. Skoro dva raztežaja vrvi sva si utirala smer s previsa v previs in končno dosegla zložno ploščad, kjer sva se po dolgih urah mogla oddahniti.
Zamujene jutranje ure so se maščevale: bilo je že okrog sedmih zvečer. Nebo se je znova zastrlo z oblaki in za noč se je obetal izdaten dež. Za bivak sva bila sicer opremljena, toda v dežju, ko bi naju povrh ogrožalo še padajoče kamenje. Do grebena sva računala še dobro uro. Vršni del stene, kolikor sva ga pač mogla pregledati, ni več obetal izrednih težav. Odločila sva se za zadnje tveganje, da 'splezava v temi na greben. Že po nekaj minutah sva zato pobrala opremo in odrinila. Levo od naju, na gredini, rasto pod previsno steno trije macesni. Na desno je črnikast prag, s progo sivkastega pečevja, po katerem je skušal Modec doseči drničev v višavi. Zabijaje klin za klinom, je izplezal na polico z macesnom, za katerim me je potem varoval. Položaj je bil kaj smešen: vrhunska klinska tehnika in macesen! A v Rzeniku ni drugače. Svet se je znova ustrmil in prisiljena sva odstopila s police v levo, kjer je v izpostavljenem položaju odpočen rob, ki ga je prejahati do skrotja. Že v mraku sva istočasno plezala po njem navzgor do gruščnate gredine, kjer je bila nadaljnja pot zaprta z gladkimi pečinami. Zdelana sva bila, da sva kar klecala, in še je moral Modec v gostečem se mraku načeti navpičen kamin, ki se je kmalu položil v gruščnato grapo. Rila sva navzgor in naenkrat naju je zajel mrzel grebenski piš. Bila sva na vrhu. V popolni temi sva preplezala še nekaj grebenskih glav, nakar sva odstopila desno v rušje. Še za dne je težavno slediti lovski stezi, ki se vzpne iz Bele mimo Cerkve ob Ostrem robu in čez samotno dolino na frati na planino Rzenik V mrki nočni pokrajini se ni dalo razbrati potez terena. Kje je zdaj stan? Rila sva po rušju vkreber in nizdol. Zaman. Že sva hotela zlesti v spalno vrečo, ko je prekinil nočno tišino klopot zvonca. Šla sva za glasom in pregnala čredo volov, ki so udrli naravnost k stanu. Stan je bil prazen, ker je planina opuščena; le voli se pasejo brez pastirja po krpah trave med rušjem.

Čez steno sva rabila okrog 12 ur. Smer je ena najtežavnejših v Savinjskih Alpah, plezarija v nji je bila visoka pesem moderne plezalne tehnike. Mestoma so združeni v steni vsi elementi težavnosti: gladka pečina skoraj brez opor v veliki naklonini, predejena s previsi; potem silno krušljiva mesta, ki jemljejo ogromno časa. Delo s klini je nujno; so pa tudi kraji, kjer se ne da zabiti klin, a opore so le neznatne dolbinice. Turu do danes še ni ponovljena, toda pišemo že 1939! Činitev iz l. 1933 se mora umakniti v ozadje, stopamo k novim nalogam. Morda se povzpnemo nad že dosežene uspehe, morda ne. Plezarija v Grintavcih je skoraj dodelana, vendar ne moremo reči, da ni ostalo nič velikega. Prav vse največje in najtežavnejše še čaka.

* * *

V stanu sva ždela ob plapolajočem ognju še dolgo v noč. Po strehi je bobnal dež, zgoraj na grebenih se je gnal vihar. Veliko doživetje je bilo sveže, slika se je vrstila za sliko in zdaj sva z Modcem govorila, ko naju je delo v steni obsojalo na skope besede. Misel je segala do vseh gora, do vseh sten in grebenov in nadnje. Iščoča sla v človeku ni nikoli potešena; gledala sva dalje še za višjimi cilji.
V svežem gorskem jutru sva se prebudila. Solnčnemu jutru sva žrtvovala vse dopoldne, a kmalu nato sva pozdravila zeleno ravan Bistrice. Tam je bila že zbrana vsa plezalska druščina prejšnjih dni; sedli smo za mizo.

PV 1939
Boris Režek
 

Oznake: PrV, PV
eXTReMe Tracker