Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Josip Tičar (1875 - 1946)

 Dr. Josip Tičar (1875-1946)

G-L: Ivan Cankar

G-L: Obzor - PV 1912

G-L (staro) - Tone Škarja: 100 let podružnice SPD za sodni okraj Kranjska Gora
... Aljaž, Lavtižar, Demšar, Tičar so vedeli in so tako ravnali. Saj se spomnimo (?) : "Slovenijo Slovencem - niti pedi slovenske zemlje tujcem". Zapustili so nam lepo dediščino, ki je ne smemo le varovati in stlačiti v muzej, pač pa razvijati in jo plemenititi naprej, ji vedno znova vdihavati življenje. Koliko smo vredni kot dediči teh naših velikih mož, koliko smo zares Slovenci, to je vedno živo in zares pomembno vprašanje za vse nas in za vsakogar od nas; vprašanje, na katerega nam vest lahko vsak trenutek lahko odgovori.


G-L: 97 let

...

četrtek, 8. september 2011, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 1936

Na današnji dan, 8. septembra 1946, je umrl oče planinstva v Gornji Savski dolini, ustanovitelj GRS in neumoren predsednik Kranjskogorske podružnice SPD.

Ob desetletnici njegove smrti mu je Ivan Šavli posvetil nekaj vrstic v trajen spomin

Planinski vestnik - Ivan Šavli: Dr. Josip Tičar se je rodil dne 28. septembra 1875 v Trbojah pri Smledniiku. Oče je bil premožen kmet. Rodilo se mu je osemnajst otrok, Jožek je bil osmi. Ko je bil Uletov Joško star 6 let, je začel obiskovati osnovno šolo v pet km oddaljenem Kranju in jo leta 1887 končal s prav dobrim uspehom. Mati je želela, da bi postal duhovnik. Vpisal se je v Alojzevišče (dijaški zavod) v Ljubljani. Ko pa je bil v šesti gimnaziji, je med počitnicami pozabil v šolski klopi Darwina. Našel jo je profesor. Ker pa je Darwinova teorija nasprotovala učnim načrtom v zavodu, je gojenci niso smeli brati. Ker Dr. Josip Tičar je Tičar knjigo energično zahteval nazaj, so ga izključili iz zavoda. Enako usodo je doživel tudi poznejši profesor Sušnik. Kot brezdomca sta tavala po Ljubljani, dokler se ju ni usmilil čevljar Majeski v Gosposki ulici in ju vzel na stanovanje. Vpisala sta se na gimnazijo. Med tem mu je pogorela očetova domačija, zato se je moral sam vzdrževati z poučevanjem. Srečno je maturiral v Ljubljani dne 26. julija 1895 s prav dobrim uspehom. Odločil se je za medicino ter odšel študirat na Dunaj. Tudi tu se je sam vzdrževal. Prvo štipendijo, ki mu jo je dala neka ustanova, je dobil 7. decembra 1900, in sicer 150 kron. Ker je bil oče dvakrat poročen in je bila na domu mačeha, ga dom ni veselil, zato je počitnice preživel vedno v tujini. Potoval je največ z jezikoslovcem dr. Pretnarjem po zahodni Evropi. V Parizu ,se je seznanil z Otonom Župančičem in od takrat dalje potoval z njim. Kasneje je obiskal sam večji del severne Afrike, Grčijo, Turčijo in Bližnji Vzhod.
Dne 26. junija 1901 je promoviral. Nameščen je bil v ljubljanski bolnišnici.
Kot sekundarij je dobival prosto stanovanje in 120 kron podpore. Cesarsko kraljevi davčni urad mu je dal iz okrožne blagajne letni priboljšek 400 kron v štirih obrokih. Leta 1903 je bil postavljen za okrožnega zdravnika v Kranjsko goro. Pozneje je postal tudi zdravnik tovarne verig v Beli peči in zdravnik južne železnice. 19. decembra istega leta je postal član društva kranjskih zdravnikov.

Kranjska gora je bila njegova plodna njiva. Udejstvoval se je v vseh panogah javnega življenja in velike so njegove zasluge. Ustanovil je leta 1904 tujsko-prometno društvo, ki je bilo prvo na Gorenjskem. Bil je ves čas predsednik. Ob 25-letnici, dne 24. marca 1929, ga je društvo odlikovala z diplomo in s častnim članstvom.
Poleg cestne razsvetljave v Kranjski gori je napravil pod Babo kopališče. Imenovali so ga Tičarjeva Jasna. Bil je pionir smučanja in sankanja. Imel je v Kranjski Gori prve smučke na nogah. Te so še ohranjene. Leta 1912, dne 16. junija je ustanovil v Kranjski Gori GRS, prvo na Slovenskem. Poleg tega se je udejstvoval v planinstvu ter postal tudi ustanovni član podružnice. Na občnem zboru dne 1. aprila 1906 pri Konjiču na Javorniku, je bil dr. Tičar izvoljen v odbor kot delegat podružnice. Enako tudi naslednje leto, na občnem zboru 28. VII. 1907. Dne 12. I. 1908 na pomembnem občnem zboru v gostilni Vergles na Hrušici pa je zasedel predsedniško mesto. Tu se je prvič zavzemal za blagor podružnice, ko je Susarsuč, blagajnik O. O. odvzel Jeseničanom Kadilnikovo kočo. Prestavil je tudi sedež podružnice v Kranjsko Goro. Tedaj si je še bolj zavihal rokave.
Sprevidel je, da na Kadilnikovo kočo ne more več računati. Sklenil je, da mora podružnica dobiti svojo postojanko. Razmišljal je in se posvetoval ter izbiral primeren prostor za kočo. Dne 18. novembra 1908 sta dr. Tičar in dr. Tominšek iskala prostor za kočo na Vršiču, pod Rogico in v Krnici. Osrednji odbor SPD je priporočal gradnjo koče na Križu, ki naj bi bila zveza med Vrati in Vršičem. Ker pa so bili Čehi, dr. Dvorsky, dr. Franta in dr. Čermak, stalni gostje naših planin, je prišlo do zamisli, da bi češka podružnica zgradila svojo kočo na Kriških podih na Zelenici ali Grivi pod Šplevto. Tudi nemško PD se je močno zanimalo za Kriške pode, delali so v Trenti že kupčijo, ponujali so jako visoko ceno, a so jih prehiteli Čehi in kupili svet na Kriških podih za ca. 300 kron ter začeli s pripravami za graditev koče. Leta 1915 bi bila odprta, a do zidave ni prišlo.
Ko pa je tragična rapalska pogodba leta 1919 potegnila državno mejo čez Sovatno na Križ, je Goriška sekcija italijanskega alpinskega kluba zgradila in odprla dne 12. oktobra 1924 svoj riffugio.
V začetku avgusta 1910 je komisija osrednjega odbora, sestavljena iz dr. Tominška, ing. Mencingerja in dr. Demšarja, skupno z dr. Tičarjem ogledala prostor v Krnici in na Vršiču ter se odločila za Vršič. Čeravno je bila Vossova koča dne 2. avgusta 1900 odprta, jih to ni motilo. Hoteli so uresničiti natrt iz leta 1898. V hotelu Mangart v Ratečah dne 19. avgusta 1910 je dr. Tičar z odborom sklenil, da postavijo svojo kočo na Vršiču na trentarski strani naj Lepem sedlu. Ustanovljen je bil gradbeni odbor in sedem odbornikov, ki so jamčili za 10000 kron, s katerimi naj se koča gradi. Po zaslugi dr. Tičarja jim je geometer Hrovatin brezplačno odmeril svet za kočo na Vršiču, kupljen od gospodarskega odseka Kranjske gore in Podkorena za 100 kron. Notar Hapuder jim je brezplačno prepisal svet.

7. julija 1911 so na Dovjem sklenili, naj jim ing. Skaberne izroči načrt za kočo in poda potrebna navodila, ker bodo delo pri gradnji koče sami vodili. Pogodbo so sklenili s stavbenikom Valentinom Dežmanom iz Lancovega za 16000 kron (izgotovljena stavba pa je stala 30000 kr.). Les je priskrbel lesni trgovec Zakotnik. Dr. Tičar je poleg svoje težko odgovorne službe neprestano nadzoroval delo pri novi koči, ki je bila v jeseni 1911 v gotovem že končana. Ko so jo naslednje leto izgotovili in opremili, so določili, da bo dan otvoritve dne 4. avgusta 1912. Sklenili so tudi, naj nova koča nosi ime Planinski dom na Vršiču, ker je predsednik odklonil imenovanje po sebi, pač pa so po njem imenovali kot pri peči v jedilnici. Že štirinajst dni pred otvoritvijo so prihajali prostovoljni prispevki od vseh strani. Vsi zavedni planinci so hoteli prispevati k otvoritvi nove slovenske koče. Dan pred proslavo je bil na Vršiču. Možnarji na Mojstrovki so peli svojo gromko pesem. Petje in vrisk je odmeval v gladkih stenah Prisojnika. Kljub deževni dobi tega poletja je na dan proslave prijetno ogrevalo sonce petstoglavo množico. Pred uradno proslavo, ki je bila določena na pol dvanajsto uro, je triglavski župnik Aljaž pred vhodom v kočo v navdušenih besedah nagovoril zbrane planince. Dr. Tičarju so med govorom žarele oči. V svojem govoru je med drugim dejal: »Niti pedi slovenske zemlje požrešnemu tujcu brez boja! Zavedajmo se, da je ta dom spomenik, simbol zmage Slovencev nad narodnimi nasprotniki. Ni ga dela na koči, ki bi ga ne oklepala ljubezen do naših planin in slovenskega naroda.«
Dr. Tominšek je v jedrnatih besedah orisal zgodovino priprav in dela od leta 1898 pa do otvoritve. Vsi govorniki so poudarjali velik pomen tega zgodovinskega dneva, otvoritev nove slovenske planinske postojanke na tako važnem prehodu.

Od 26. julija 1914 do 23. maja 1918 je dr. Tičar služil cesarju kot črnovojniški višji lekarnar tretjega poklica. Po zlomu Avstrije je bil zaradi svoje slovenske zavednosti imenovan za predsednika narodnega odbora. Dne 4. avgusta 1918 pa je že zbral svoje planinske prijatelje v gostilni pri Birtu v Kranjski gori. Razmišljali so, kaj bo z domom na Vršiču, ki je bil zaseden po italijanski vojski. Ko so pozneje hoteli prodati dom Italijanom, je energično nastopil in ni popustil,da bi se koča, ki je bila zgrajena z veliko patriotsko ljubeznijo, prodala.
Leta 1920 je za zgradbo prosvetnega doma na Jesenicah podaril 10 deležev po 100 kron.
20. marca 1921 je na občnem zboru pri Šmercu v Mojstrani zaradi preselitve v Ljubljano kot predsednik odstopil. Preden je zapustil prostore občnega zbora, je dejal: »Vojna nam je uničila ves trud in sad na tej naši ponosni postojanki na Vršiču. Obžalujem, da ne morem zapustiti dediščine, ki sem sanjal o njej pred vojno v krasni koči na Vršiču, kot motiv za druge planinske postojanke v podružnici.«
Dr. Tičar je bil postavljen za šefa zdravnika pri železnici v Ljubljani, a je še štiri leta, en dan tedensko, ordiniral v Kranjski Gori. Dne 16. septembra 1935 je bil upokojen. Leta 1936 pa je postal še član Narodne galerije v Ljubljani. Umrl je zadet od kapi, dne 8. septembra 1946.
Po njegovi smrti so zaradi njegovih planinskih zaslug in narodne zavednosti preimenovali Planinski dom na Vršiču v Tičarjev dom.

Ivan Šavli
Planinski vestnik 1957

 

eXTReMe Tracker