Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Svoje najmogočnejše lice razkazuje na severno, trentarsko stran, čeprav mu je ime dala dolina, ki se k njegovemu vrhu vzpne od zahoda - Bavšica.
Vendar gre imenoslovnim zakonitostim navkljub za goro, ki bi bila le težko bolj v vsakršnem sožitju s Trento kot prav Baški Grintavec (2347 m), saj predstavlja os, okoli katere se ovije dolina od svojega začetka v Zadnji Trenti, pod planino Zapotok, kot Zgornja Trenta zdrsne okoli dolgega grebena Srebrnjaka, Trentskega Pelca in Plešivca ter se končno kot Spodnja Trenta skupaj z mlado Sočo pri sotočju s Koritnico izlije v Bovško kotlino.
Nad vso to mnogotero čarobnostjo divjih grap, globokih tesni in korit pa bdi skalni velikan, ki mu prav zaradi izpostavljene lege, umaknjene iz glavnega julijskega grebena, pripada sloves enega najodličnejših razglednih vrhov zahodnega roba Vzhodnih Julijcev.
Mogočni, samotni skalni velikan
Troje grebenov se vzpne na njegov vrh. Severni in zahodni sta zaznamovana in (predvsem severni) ukročena z varovali, vzhodni pa je še vedno na voljo le alpinističnim mojstrom. Prijaznejši obraz obrača naša gora na jug, globoko k Soči, od koder je sicer res zelo, zelo daleč in visoko na njen vrh, vendar težave zmore slehernik, ki je pripravljen ure in ure gristi kolena iz vasi Soča mimo Lemovja in planine Nad Sočo (1400 m), skozi Predolino prek visokogorskega krasa z zanimivimi imeni Na skednju, Pod Lanterno, Na Raki in Prodi, vse do zahodnega grebena, ki ga pot doseže tik pod vrhom Bavškega Grintavca.
Pot po zahodnem grebenu, čez Vrh Ruš (1995 m) in Vrh Brda (2152 m), pripada dolini Bavšici. Z njenega dna, Na produ (701 m), krene pot na vzhod, skozi globoko sotesko Tesne do planine Bukovec (1348 m). Na levo pot zavije v dolino Dolič, naša pot pa gre na desno do razpotja, kjer leva pot zavije pod Kanjo (1846 m) na Kanski preval (2030 m), mi pa jo uberemo naravnost proti jugu na Vrh Ruš in naprej na Vrh Brda, od koder po zahtevnem in prepadnem grebenu prek Malega Grintavca (2294 m) splezamo na vrh naše gore.
S Kanskega prevala se strmo k vrhu vzpne vitki severni greben in po njem je speljana ena najtežjih zavarovanih plezalnih poti v Vzhodnih Julijcih. Globoki prepadi in od strel (v zadnjem času tudi od potresov) razbito skalovje so ves čas spremljevalci tistega gornika, ki si želi na naši gori doseči vse, kar je še danega tistim brez alpinističnega znanja in stremljenja.
Kako na Kanski preval iz Bavšice, že vemo, iz Zadnje Trente pa naše potovanje začnemo tam, kjer izvira Soča (886 m) in čez široke prode Suhega potoka, ki jim domačini pravijo Zapodnem, krenemo v zatrep doline, v Gmajno in V koncu, potem pa čez Skok, mimo divje lepih Zapotoških slapov na planino Zapotok (1385 m). S tega rajskega vrta miru in tišine sledimo poti proti Velikim vratom med Zapotoškim vrhom in Sravnikom, vzhodnim Grintavčevim predvrhom, potem pa prek melišč na zahod, na Kanski preval. Ko se tam oprimemo žice, je vsaj v najbolj navpičnem spodnjem delu ne bomo več izpustili iz rok. Nekoliko lažja pot pod severno Grintavčevo steno spleza po meliščih tik pod skale in se od tam vzpne v desno po gredini na severni greben, kjer se sreča z zahtevnejšo potjo s Kanskega prevala. Vendar je vse težko in zahtevno, zato velja razmisliti o morebitnem vodniškem spremstvu. Komur bo dano stopiti na vrh Bavškega Grintavca, bo še dolgo, dolgo hranil spomin na mogočno, samotno goro… in iskal novih ciljev tam naokrog. A o tem kdaj drugič.
Zahtevna gora
Bavški Grintavec je samotna gora, saj v njenih nedrjih ni prijaznih planinskih koč ali zavetišč. Vse, kar gostoljubno odpira vrata, je globoko spodaj, v Trenti in Bavšici. Najbližjo (čeprav še vedno zelo, zelo daleč) streho nad glavo dobi gornik v Koči pri izviru Soče in v Planinskem učnem središču v Bavšici. Na vrh gore pripelje troje označenih poti, od tega sta dve zelo zahtevni, pot z juga, prav od Soče, pa je sicer lahka, a izjemno dolga in zaradi velike višinske razlike tudi zelo naporna. Skratka, naša gora zahteva usposobljenega ter psihično in fizično dobro pripravljenega gornika. O njej je napisanega veliko, vendar najprej poglejte v knjigi Tineta Miheliča Julijske Alpe (PZS, 2009) in Andreja Mašere 55 zavarovanih plezalnih poti (Sidarta, 2011) ter na zemljevid Trenta 1:25.000.
Mitja Košir